Nadaljevanje iz: Kočevski proces, komunistični sodniki, Ivan Lavrih [2]

Obtoženi pa so bili naslednji: Marjan Strniša, Pavel Vošner, Mladen Milovanović, Stanko Not, Anton Šinkar, France Malovrh, Jakob Mavec, Rudolf Marinčič, Ivan Lisac, Ljubomir Konečnik, Marjan Končan, Drago Tomažič, Vladimir Kien, Jože Štepec, France Murn, France Mihelič, Gabrijel Capuder, Viktor Habič, Gabrijel Jesenovec, Marjan Jerman in Marjan Bačnik.

Proces se je začel 9. oktobra zvečer. V celici št. 1 smo vedeli, da se nekaj pripravlja, vendar nič natančnega. Nihče ni dobil nobene obtožnice, nihče ni bil zaslišan, nihče ni govoril s kakšnim advokatom. Nič.

In so izginili pod udarci komunistov

Ob sedmih zvečer je prišla četa partizanov na hodnik in skozi linico v vratih smo opazili, da imajo vrv in žico. Vrata so se odprla in poklicali so 21 imen. Vse iz prve celice razen mene. Na hodniku so po dva in dva zvezali z žico in potem po sredi vrste dali vrv in jih nanjo privezali. Fantje so bili mirni, junaški in ponosni. Korajžno so zapeli: »Hej, Slovenci ...« in so izginili pod udarci komunistov skozi grajska vrata. Od tu naprej nisem bil z njimi, toda kar bom napisal, so mi sami povedali, ko so jih po procesu zopet prignali v celico št. 1.

Ujetniki na komunističnem »kočevskem procesu od 9. do 11. septembra 1943.

Najeta drhal jih je nečloveško pretepala, pljuvala in zmerjala

Zunaj gradu in vse do kočevske kinodvorane je bila zbrana najeta drhal, ki jih je nečloveško pretepala, pljuvala in zmerjala. Trije duhovniki so jih največ odnesli.

Dvorana je bila zagrnjena v rdeče zastave, tudi mize na odru so imele rdeča pregrinjala. Močne luči so bile nameščene naokrog. Obtožence postavijo v drugo vrsto sedežev in za vsakim stoji en komunist s puško v roki. Dvorana divja, vse je ponorelo in pijano. Ko »sodni zbor« pride na oder, dvorana utihne. Vojaški tožilec Jernej Stante prečita obtožnico. Tu so obtoženci prvič slišali, kaj so zakrivili (po Sajetu »mejnik« komunističnega »pravnega reda«). Vsi jetniki so bili obtoženi narodnega izdajalstva, ker niso sodelovali z osvobodilno fronto, dalje vodstva ali članstva bele in plave garde, nato ovaduštva in vse vrste umorov, skratka najpodlejših izmišljenih dejanj, ki jih seveda niso mogli dokazati. Mnoge priče so »samo slišale«, ne osebno videle, mnoge priče so si popolnoma nasprotovale, druge so spet govorile v prid obtožencev, posebno v prid Šinkarja in Mavca. Mnoge priče so bile tudi pijane.

»Po vseh splošnoveljavnih načelih procesualnega prava«

Kako objektivno in kako »po vseh splošnoveljavnih načelih procesualnega prava« /Saje v Belogardizmu/ je potekal proces, naj navedem samo en primer: Tonček Šinkar je bil obtožen, da je moril partizane s temi besedami: »V imenu peterih Kristusovih ran, naj pogine partizan« in je partizana zaklal. Seveda je za to bilo treba priče. In priča je prišla, neki kmet iz Šentjerneja. Sodnik mu pravi: »No, tovariš, ti gotovo poznaš morilca Šinkarja.« »Seveda ga poznam. Celo v mraku ali ponoči bi ga spoznal, kaj šele pri vseh teh lučeh.« »Pa ga pokaži.« Malo okajeni kmet gre počasi ob vrsti obsojencev in pokaže Mavca. »Tale je.« Dvorana je utihnila. Sodnik je bil v zadregi in pravi: »Morda te luči motijo, še enkrat jih dobro poglej.« Kmet zopet gre proti drugemu koncu vrste in pokaže Malovrha. Predsednik sodišča je bil ves nervozen, enostavno vstane, gre pred vrsto obtožencev, pokaže Šinkarja in reče: »Ali ni tale?« »Prav imaš, tovariš sodnik, tale bo,« je rekel kmet. In Tonček je bil obsojen na smrt po »splošnoveljavnih načelih procesualnega prava« komunistične partije.

Komunistični »dokument« za »kočevski proces« leta 1943; priprava obremenilnih okoliščin ujetnikov, ali, kot so zapisali, »obtežilnih okolnosti«.

»Tožilec« Stante je zlil gnojnico sovraštva na »obtožence«

Kljub temu da so komunisti priče najeli, je večina pričala bolj v prid obtožencev kot proti njim, tako so mi povedali obtoženci. Seveda vse to ni prav nič pomagalo. Ves proces je bil le prazna farsa, prirejena za varanje ljudi in tujine, saj je bilo prisotnih več poročevalcev iz tujine. Vsi obtoženci so na vprašanja pogumno odgovarjali na vse zlagane obtožbe in zatrjevali svojo nedolžnost. Seveda so tudi zahtevali svoje priče, niti ene niso poklicali.

Kot zadnji je seveda govoril javni tožilec Jernej Stante, ko se je najprej dobro napil slivovke, da si je tako dal korajže. Še enkrat je zlil gnojnico sovraštva na obtožence in jim naprtil vrsto zločinov. Istočasno je hotel razložiti, kako se samo OF bori za interese slovenskega naroda. In ta Stante je človek, ki je nad dve leti lenaril po ljubljanskih kavarnah in užival pomoč škofijske pisarne, hlinil svojo revščino in kot komunist odjedal kruh komunističnim žrtvam.

Ob štirih zjutraj je bila komedija sodnega procesa končana

Da je bila komedija popolna, so tudi trije zagovorniki prišli do besede. Vsi so se izgovarjali, da jim je zaradi nemške ofenzive odmerjeno prav malo časa in da je težko zagovarjati ljudi, ki imajo popolnoma drugačne politične ideje kot oni. Vsi zagovori so bili samo pesek v oči. Sodba je bila že davno določena. In da bo res vse po predpisih justice, so dali besedo tudi obtožencem. Šinkar jim je povedal: »Sodniki, moje roke so čiste, niso omadeževane s slovensko krvjo. Če pa je potrebno, da tudi jaz dam svojo kri za slovenski narod, tukaj sem.«

Malovrh: »Vse svoje mlado življenje sem daroval v službi domovine in njenih koristi na tisti strani, kjer sem spoznal, da je narodu najkoristnejše. Pripravljen sem dati svoje življenje za slovenski narod.« Podobne so bile tudi izjave ostalih.

Ob štirih zjutraj, 11. oktobra, je bila komedija sodnega procesa končana. Predsednik je poklical »sodni zbor« k tajnemu posvetovanju, ki je trajalo kar sedem ur, do 11. dopoldne.

Spominska slovesnost ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, 7. novembra 1993. Nagovor Stanislava Klepa, za njim Davorin Žitnik, duhovnik Branko Rozman, Franc Perme ter duhovnika Franci Vrhunc in Marjam Lampret. VIR: I. Ž.

Sedem ur je bilo namenjeno podivjani drhali v dvorani

Po odhodu »sodnega zbora« so komunisti spet zvezali obtožence, da se kdo ne bi mogel braniti ali celo skušal pobegniti. Teh sedem ur je bilo namreč namenjeno podivjani drhali v dvorani. Kar v procesiji so se pomikali pred obtoženci, jih pljuvali, zmerjali in pretepali. Ko so končno prišli zopet nazaj v celico, nekaterih niti spoznal nisem.

Ob 11. uri se je »sodni zbor« vrnil in predsednik je razglasil sodbo: smrtna kazen z ustrelitvijo za vse, razen: Mavca, Nota, Jesenovca, Bačnika in Jermana. Ti so bili obsojeni na prisilno delo.

Med špalirjem pretepačev so zvezane obtožence zopet pripeljali v celico št. 1, kjer sem jih sam čakal. Tako so bili izčrpani in uničeni, da so kar popadali na tla. In kaj sem hotel, prav z ničimer jim nisem mogel pomagati. Imel sem samo majhno cunjo, da sem malo osnažil njihove obraze od pljunkov in krvi. Proti večeru so jim prinesli nekaj jedi. Pozno v večer so mi pripovedovali o poteku procesa. Vedoč, da smrt ni daleč, so nekateri napisali poslovilna pisma ali dali ustna naročila za sorodnike in znance in tudi politične voditelje, če Bog da milost, da ostanem pri življenju.

Oglasila se je pesem Polje, kdo bo tebe ljubil ...

Noč je bila mirna. Vsak jo je preživel po svoje, v svojih mislih, v svojih spominih in hrepenenjih. Pa ni bilo nobenega obupa, nič solza, le odpuščanje in ljubezen. Samo pravi heroji so zmožni kaj takega.

Zjutraj smo dobili skodelico kave in malo kruha. Ob kakih desetih dopoldne sta Šinkar in Malovrh butala na vrata in zahtevala stražarja. Prišel je. Povedala sta mu, da je v vseh kulturnih deželah navada, da se ugodi zadnja želja na smrt obsojenim. In njihova želja je, da jim pripeljejo duhovnika, da se bodo na smrt obsojeni lahko spovedali. Res so prošnjo uslišali. Prišel je kočevski kaplan g. Bartol. Pred celico št. l so postavili majhno stojalo z dvema stopnicama, kjer je sedel kaplan. Spovedovanec je klečal na eni strani, na drugi strani pa je stal partizan s puško. Prihajali so drug za drugim, vseh 16. Ko so bile spovedi končane, so kaplana odpeljali, mi pa smo bili zopet vsi v celici. Po spovedi je v celici zavladalo popolnoma drugačno občutje. Vse je bilo veselo, smeh se je vrnil, nihče ni govoril o smrti in kar naenkrat se je oglasila pesem: »Polje, kdo bo tebe ljubil ...« in še druga in tretja, dokler smo zmogli.

Ob križu na grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, 7. novembra 1993. FOTO: Ivo Žajdela

Pri Mozlju so komunistične strojnice uničile 16 mladih življenj

Proti večeru so nam spet prinesli nekaj jedi. Kar ni šlo. Vsi smo vedeli, da prihaja konec. Glave so bile sklonjene, mučenci so se natiho poslavljali od sveta, svojih staršev, svojih dragih in se v prisrčni molitvi priporočali Bogu in njegovemu usmiljenju. Teh svečanih trenutkov ne bom nikdar pozabil.

Ob sedmih zvečer, dne 12. oktobra, se vrata celice št. 1 odpro. Komisar kliče imena: Malovrh, Šinkar, takoj jih zvežejo z žico, že med vrati, in jih nato postavijo na hodnik. Nato drugi par, tretji, vseh šestnajst. Sredi med njimi pa dajo vrv in jih nanjo privežejo. Pa kar naenkrat zazveni pesem: »Hej, Slovenci ... črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada.« In še ena: »Kristus kraljuj ...«

Ko so končali, mi v celicah smo jim na ves glas pomagali, pa pravi Šinkar: »Kdo me bo ustrelil?« Eden od partizanov pravi: »Jaz, hudiča.« »Prav«, pravi Tonček, »rad bi ti dal nekaj za spomin. Poglej, skoraj nove gojzarje imam, vzemi jih, pa jih nosi, tako se boš vsaj kdaj name spomnil.« Sezul ga je in Tonček je odšel bos v smrt. Vendar je Tonček še enkrat prosil za bese­do, nekaj bi rad povedal za slovo. Pa mu komisar surovo odgovori: »Farjev nisem nikdar poslušal in jih tudi zdaj ne bom.«

»Z Bogom bratje, ne pozabite nas, molite za nas,« so nam klicali. In odpeljali so jih ven na dvorišče, kjer je že čakal tovornjak. Slavna ljubljanska brigada je imela nalog, da jih spra­vi s sveta. Zmetali so jih kakor živino na tovornjak in jih odpeljali v Mozelj pri Kočevju. Tam so strojnice uničile 16 mladih življenj: Šinkar, Malovrh, Strniša, Vošnar, Milovanović, Marinčič, Lisac, Konečnik, Končan, Tomažič, Kien, Štepec, Murn, Capuder, Mihelič in Habič.

Cirkus »sodišča« je bil končan, morija pa ne

Tako je bil cirkus »izrednega vojaškega sodišča« končan. Toda morija ni bila končana. Druge celice so bile še polne. In nad temi jetniki je imel popolno oblast France Pirkovič - Čort iz Šentjerneja. On je bil tožilec, sodnik, porota, zagovornik, vse. Njegova sodba je bila kratka in jedrnata: »Vsi ste veleizdajalci, zato zaslužite smrt.« Imel sem košček papirja in majhen svinčnik, pa sem zapisoval nanj uro in število odpeljanih in precej imen. Prve so odpeljali okoli enajstih zvečer. Iz vsake celice so jih poklicali nekaj, vseh je bilo 20, jih zvezali in odpeljali v Mozelj. Ob enih ponoči so enako ponovili in zopet ob dveh zjutraj. Drugo noč zopet enako. Tudi vsi ti so s pesmijo na ustih in v srcu odhajali na morišče. Vse to sem opazoval skozi linico v vratih. Po mojih zapiskih so jih odpeljali 114. Mnoga imena teh žrtev so objavljena v Črnih bukvah.

Kapela Presvete krvi Jezusove v Mozlju, leta 1954 so jo komunisti porušili, leta 1995 so jo preživeli pripadniki JVvD (Davorin Žitnik in pododbor Ljubljana – Grčarice v okviru Društva za ureditev zamolčanih grobov) spremenili v spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943; (posnetek je iz leta 2011). FOTO: Ivo Žajdela

Bogoslovca Ivan Lavrih in Metod Mikuž

Od vseh, ki smo bili zaprti v kočevskem gradu, nas je ostalo živih samo 18. Tisočkrat sem se že vprašal: zakaj niso odpeljali mene. Jasno, da odgovora ne vem, razlage odgovornih komunistov pa tudi nimam. Morda, velik morda ima Metod Mikuž pri tem kaj opravka. Zakaj? Prvič sem ga videl, ko sem se šel prijavit za semenišče. Ko sem vstopil v semenišče, sem srečal tam Mikuža, ki je na hodniku molil brevir. Plašno sem ga vprašal, kje je pisarna gospoda ravnatelja: »Fant, ali si videl ona dva dedca, ki držita oboke glavnega vhoda v semenišče?« (Mislil je na dva iz kamna izsekana Atlasa, ki držita glavni obok nad vrati). »Ne, nisem,« sem odgovoril. Pa pravi: »Ko boš šel ven, jih prav dobro poglej. Eden se joka, ker si prišel v semenišče, drugi se pa smeje, ko boš semenišče zapustil. Tamle so pa vrata v ravnateljevo sobo.« In me je pustil. Kakšen sprejem? Pa sem vseeno šel k ravnatelju in sem bil sprejet. Tako sva bila z Mikužem eno leto skupaj v semenišču, jaz v prvem, on pa v petem letniku. Čeprav je bila med nama velika razlika, sva se nekako rada imela. Nekajkrat me je celo povabil, da sem šel z njihovo skupino na sprehod, kar uradno sicer ni bilo dovoljeno. Na tedenskih sprehodih se je Mikuž rad malo napil in zvečer po večerji, ob takih priložnostih, igral na violino in je bil res virtuoz. Pa to je le malo kdaj storil. Ravnatelj semenišča Ignacij Nadrah je Mikuža dobro poznal in je bil zelo proti njegovi ordinaciji, toda dobričina škof Rožman ga je kljub temu ordiniral.

Kakšen tepec sem, ker se nisem pridružil OF

Kot kaplan v Trebnjem na Dolenjskem je Mikuž delal doktorat. Spomnil se je name in me prosil, naj mu malo pomagam pri disertaciji, ki je bila: Zgodovina cistercijanskega samostana v Stični. Ker je bil samostan prav blizu mojega doma, sem mu res pomagal in našel zanj precej zgodovinskega gradiva.

Ko sem bil v kočevskih zaporih, me je prišel Mikuž dvakrat obiskat. Sicer me je samo zmerjal, kakšen tepec sem, ker se nisem pridružil OF in šel med partizane kot on. Pa to ni bilo važno. Pomembno je bilo, da mi je prinesel cigarete. Prvič 20, drugič pa nekaj manj. Kar vsi smo jih »vlekli«. Eno smo prižgali in je nato romala od ust do ust. In kako dobre so bile! Nič ne morem reči, ampak mogoče je, da je Mikuž rekel dobro besedo zame pri Pirkoviču, da ni poklical mojega imena in sem ostal živ. Morda?

Nadaljevanje v: Kočevski proces, Travna gora, Ivan Lavrih [4]

1/6