Nadaljevanje iz: Kočevski proces, komunisti, partizani, VOS, Mozelj [6]

Komunistično »sojenje« v Kočevju od 9. do 12. oktobra 1943 so si slovenski pravniki izbrali za svoj slovesni dan, za praznovanje. Letos (2023) so imeli 12. in 13. oktobra 49. po vrsti Dneve slovenskih pravnikov (v hoteli Bernardin v Portorožu), na dan, ko so komunisti 80 let pred tem pri Mozlju umorili Borisa Kovača, potem, ko so ga nekaj ur pred tem »obsodili« na smrt. Komunistično »sodišče« v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov.

Njihov zgled je terorizem, zločin in kršenje človekovih pravic

Najprej so v Grčaricah, na Turjaku in drugod z vso uničujočo silo obkolili branilce, Slovence, jih uničevali z italijanskim težkim orožjem, z njim so upravljali italijanski okupatorski vojaki, branilce so zajeli, pretepali, sramotili, »zaslišanja« so bila v izrazito nasilnih okoliščinah, tako moramo brati nekakšne »zapisnike«, ki so se ohranili, »sodili« so jim za njihov status in ne za kakšna dejanja, »sodišče« ni imelo nikakršne pravne legitimnosti, »sodili« niso na osnovi nikakršnih pravnih aktov. In po vsem tem se slovenski pravniki še leta 2023 zgledujejo in to častijo. Njihov zgled je poosebljeni terorizem, zločin in temeljno kršenje človekovih pravic.

Boris Kovač

Kdo je bil Boris Kovač, ki so ga komunisti umorili pri Mozlju?

V sredo, 11. oktobra 2023, je založba Družina v Ljubljani predstavila knjigo Kočevski proces, ki jo je napisal Milan Zdravko Kovač o bratu Borisu Kovaču. Kdo je bil Boris Kovač? Ob pričakovani kapitulaciji Italije in vdoru Nemcev v t. i. italijansko Ljubljansko pokrajino se je Boris Kovač, študent v Ljubljani in pred tem od Italijanov interniran v koncentracijsko taborišče Gonars, 28. julija 1943 na Otočcu pridružil Jugoslovanski vojski v domovini (JVvD) pod vrhovnim vodstvom Draža Mihajlovića. V začetku septembra so se ustavili v Grčaricah, toda tam so jih napadali partizani. Ker niso mogli do njih, so pripeljali štiri italijanske topove, ki so jim rokovali Italijani. Šele s topniškim obstreljevanjem iz neposredne bližine so jih prisilili v predajo. Takrat komunistov niso zanimali okupatorski Italijani in njihovi zločini, ampak so vse sile pognali proti notranjim nasprotnikom (na Turjaku, v Grčaricah in drugod). Boris Kovač se je znašel med ujetniki in 12. oktobra 1943 ga je komunistično »sodišče« »obsodilo« na smrt, nato pa umorilo pri Mozlju.

Sodnica Barbara Zobec FOTO: Ivo Žajdela

»Kočevski proces« je bil nekaj strašnega

Na predstavitvi knjige je sodnica Vrhovnega sodišča Barbara Zobec, ki je prispevala spremno besedo, dejala, da je bil »kočevski proces« nekaj strašnega. To, da je sin zavednih staršev, ki so se morali s Koroške preseliti v Celje, ki se je aprila 1941 priključil upornikom proti nemškim okupatorjem, ki so ga Italijani za osem mesecev internirali v taborišču Gonars, ki se je Jugoslovanski vojski v domovini pridružil zaradi osvobojevanja Slovenije, končal na takšen način, s komunističnim »sodnim« umorom, to je bila po njenem nepopisna groza. Glede našega prava pa je zgovoren podatek, da je glavnemu »kočevskemu procesu« priznalo status sodbe (primer Viktor Habič na Vrhovnem in Ustavnem sodišču) in pripravljalcem vosovcem legitimnost, s čimer se ta »sodba« da spraviti s sveta le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Viktorja Habiča iz Bizovika so komunisti umorili 12. oktobra 1943 pri Mozlju. Ugrabili so ga septembra na Škofljici, ko je z motorjem peljal s Turjaka v Ljubljani po informacije Franca Casarja (tega so ubili že na Škofljici).

Sodišči sta se glede »kočevskega procesa« nepopisno kompromitirali

Potem, ko sta Vrhovno in Ustavno sodišče pred kratkim izrekla sodbo v primeru Viktor Habič, ki so ga komunisti »obsodili« in nato umorili v Mozlju, sta se s tem dejanjem nepopisno kompromitirali, saj sta potrdili komunistični zločin iz leta 1943. Ob tem je še Zobčeva enkrat poudarila, da pri »kočevskem procesu« ni bilo elementov nobenega kaznivega dejanja. Nekoga se lahko obsodi le za dejanje, ki je z zakonom predpisano kot kaznivo. To je bil začetek komunističnega »pravnega reda«. To je bilo čisto navadno klanje, za razliko od povojnih dachauskih procesov, ki so bili kolikor toliko pravni. Šlo je za politični pamflet. Barbara Zobec upa, da evropsko sodišče, kamor je romal primer Viktorja Habiča, »kočevskega procesa« ne bo primerjalo z nürnberškimi procesi, kjer je šlo za popolnoma drugačno zgodbo.

»Sodišče« v Kočevju ni bilo ne zakonito ne pravno

Zobčeva je poudarila, da so veliko »obtožencem« očitali samo njihov status, kar pa ni inkriminirano. »Sodbe« pred komunističnim »sodiščem« v Kočevju oktobra 1943 po njenem niso sodbe z zakonom ustanovljenega sodišča. Improvizirano »sodišče« so ustanovili z »aktom«, zato, da so lahko uprizorili »sojenje«, s katerim so »sodili« političnim nasprotnikom. Predvojna Jugoslavija je imela za takratne razmere sodoben kazenski zakon. V Kočevju morda lahko govorimo šele o zametkih neke nove države. Gola tvorba pa ne more imeti elementov države.

Skratka, »sodbe« komunističnih sodnih procesov niso vsebovale, kot je dejala, nobenih postulatov. »Sodnik« v Kočevju Teodor Tominšek je v izreku sodbe celo zapisal, da je »obdolžence«, zasliševalce, tožilce, sodnike in kazni določila Vos, to je izrazita komunistična zločinska paravojska. Tisti, ki so prej »zasliševali« ujetnike, so bili kasneje njihovi »zagovorniki«.

Ker so pripadali organizaciji /.../ so izvršili narodno izdajstvo

V utemeljitvi nejavne »sodbe« 12. oktobra 1943 so komunistični sodniki zapisali naslednjo »krivdo« trinajsterici »obsojencev«: »Vsi obtoženci odkrito priznavajo, da so pripadali izdajalski organizaciji plavi gardi ter se v njej udejstvovali, noseč orožje. Zagovarjajo se, da so mislili, da so v redni jugoslovanski vojski. Ta njihov zagovor je neverjeten, kajti oni se niso borili proti okupatorju, kretali so se svobodno med postojankami okupatorja ter onimi bele garde, ki je bila očitno v službi okupatorja, ter so nadaljevali borbo do kraja, navzlic pogojnemu amnestijskemu ukazu IO OF. Ker so torej pripadali organizaciji, ki je bila podpirana in tolerirana od okupatorja, so izvršili narodno izdajstvo, za katero je edina primerna kazen smrt.«

To seveda ni pravni jezik, ampak komunistični revolucionarni. »Obsojencem« so očitali njihov formalni status, in to s komunističnim besednjakom. Zaradi tega ne moremo biti obsojeni. Obsojeni smo lahko samo zaradi konkretnih (navedb) kaznivih dejanj, opredeljenih v kazenskem zakoniku. Nič od tega na komunističnem »kočevskem procesu« ni bilo prisotno.

Zdenka Kidrič: »Večino bomo izročili vojnemu sodišču«

Naj iz knjige Milana Zdravka Kovača povzamem nekaj podatkov, ki jih je zbral o »kočevskem procesu«. 15. septembra 1943 je bila seja izvršnega odbora OF /OF je bila le maska za komuniste, saj so o vsem v »OF« odločali oni/, na kateri je načelnica CK Zdenka Kidrič - Marjeta poročala o zaslišanjih »plavogardističnih« oficirjev (oficirjev JVvD), zaprtih v Kočevju: »Večino bomo izročili vojnemu sodišču, navadne vojake pa poslali na prisilno delo« (iz dnevnika in spominov Toneta Fajfarja, podčrtal Tone Ferenc v knjigi Dies irae. Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943, založba Modrijan, Ljubljana 2002, str. 432).

Umorjeni pripadniki Jugoslovanske vojske v domovini v Grčaricah, pri Mozlju in na Travni gori.

Nisem za to, da bi prevzela KPS kot vodilna v OF absolutno oblast v Sloveniji

V zapisniku »zaslišanja« Borisa Kovača v Kočevju 25. septembra 1943 beremo njegove jasne in pogumne izjave o komunizmu: »Moj odnos do OF do prihoda v zapor ni bil sovražen. Vedel sem, da se OF bori proti okupatorju, nisem pa bil za to, da bi prevzela KPS kot vodilna v OF absolutno oblast v Sloveniji in uvedla politično diktaturo. Jaz sem proti KPS, ker sem mnenja, da je ona že med osvobodilno borbo začela s političnim razračunavanjem s tem, da je likvidirala svoje politične nasprotnike. Po mojem je borba, ki jo je vodila OF, zahtevala preveč žrtev. Svetovnonazorsko nisem niti za kapitalistični sistem, ker pomeni izrabljanje širokih ljudskih mas, niti za socialistični sistem, ker sem mnenja, da omejitev lastnine ubija osebno iniciativo.«

Te besede Borisa Kovača so bile za tisti čas zelo jasne, in glede na situacijo, v kateri je bil, izjemno tvegane (»samomorilne«). S tem je svojim »zasliševalcem« v obraz povedal, da so zločinci. Seveda bi ga ubili tudi brez teh besed.

O javni »sodni« obravnavi v Kočevju

Kovač je zapisal, da so javno sodno obravnavo v Kočevju od 9. do 11. oktobra 1943 pred izrednim vojaškim sodiščem uprizorili kot »sodno farso«, na kateri so »obsodili« nekaj ujetnikov, medtem ko so ostale ujetnike množično ubijali. Bila je odmevna v Sloveniji in v tujini in s tem je dosegla svoj namen. Pomenila je začetek množičnih sojenj in usmrtitev četnikov v kočevskih zaporih, pa tudi drugih ujetnikov brez sojenja.

Citiral je Frančka Sajeta (Belogardizem), da je KPS oktobra 1943 slovesno razglasila: »Kočevski proces je mejnik na razvojni poti našega pravnega reda. Kočevski proces služi kot vzor najnaprednejšemu sodstvu kjer koli na svetu. Pravna osnova procesa je revolucionarno pravo, ki so ga ustvarile potrebe po zaščiti pridobitev NOB.«

»Sodni postopek Kočevskega procesa je potekal po vseh splošno veljavnih načelih procesnega prava. Sodišče je z vso objektivnostjo in natančnostjo razčistilo posamezne točke obtožbe /.../. V pravnem pogledu Kočevski proces s svojimi formalnimi zagotovili procesnih načel in tehtnosti dokaznega materiala pomeni mejnik na razvojni poti našega pravnega reda na osvobojenem ozemlju.«

Komunisti so množično ubijali Slovence, zato ne čudi, da so bili sposobni pisati tudi norosti, ko so, da je bil njihov »kočevski proces« »mejnik na razvojni poti našega pravnega reda«, da lahko »služi kot vzor najnaprednejšemu sodstvu kjer koli na svetu«, in da je sodni postopek »Kočevskega procesa je potekal po vseh splošno veljavnih načelih procesnega prava«.

»Kočevski proces« je bil pomemben »za celotno napredno človeštvo«

Član partizanskega sodišče v Kočevju dr. Teodor Tominšek je zapisal (Franci Koncilija, Kočevski proces, 10. 10. 2011): »Pravnike bo verjetno motilo dejstvo, da nobena naša sodba ne citira niti enega predpisa, na podlagi katerega je naše sodišče izreklo sodbo. Ugotovili smo, da taka formalnopravna utemeljitev ni potrebna. Gre namreč za tako zavržena in podla dejanja, za katera je jasno, da si storilec zasluži najstrožjo kazen. V tem je posebna veličina naše NOB, ljudske revolucije in Kočevskega procesa. Njegovi rezultati niso pomembni le za naše osvobodilno gibanje, marveč za vso mednarodno javnost, za celotno napredno človeštvo«.

Pravna osnova procesa je bilo revolucionarno kazensko pravo

Dopis dr. Antona Kržišnika (1890–1973) v zagovor Kočevskemu procesu oktobra 1963. Kot predsednik višjega vojaškega sodišča je vodil Kočevski proces.

»Nova država je nastala na izviren revolucionaren način. Namesto buržuazije je oblast v novi državi prišla v roke delovnega ljudstva. Revolucionaren pomen ljudske oblasti in prava je prišel do polnega izraza tudi pri izvedbi kazenskega postopka in pri izreku sodbe na Kočevskem procesu. Vojaška sodišča so razsojala predvsem tista kazniva dejanja, ki so ogrožala interese narodnoosvobodilne borbe.

/.../ Pravniška partijska celica je takoj po kapitulaciji Italije poklicala v svoje vrste pravnike, ki so bili člani partijske organizacije.

/.../ Ti so se otresli buržoaznorazrednih pojmovanj prava in sprejeli revolucionarno ideologijo. /.../ Preiskovalni organi in sodišče so vložili vso svojo vestnost, znanje in trud. Obravnava ni kazala pomanjkljivosti. /.../ Pri določitvi kazni so bili sodniki enotni. Za tako huda dejanja, kot je narodno izdajstvo, ne more biti druge kazni kot smrt. Kajti takih človeških nestvorov, ki v času največje narodove preizkušnje stopijo na stran sovražnika in si določijo za svoj cilj svoj lastni narod fizično iztrebiti, razseliti, zasužnjiti, polastiti se njegove zemlje, njegovega imetja in delovne sile, taki nestvori niso vredni življenja.

Pravna osnova procesa je bilo revolucionarno kazensko pravo. Temeljna pravila tega novega prava se ujemajo z načeli kazenskega prava vseh civiliziranih držav. Kočevski proces je pokazal, kako je tudi sredi revolucije mogoče izvesti kazenski postopek, ki ima vse garancije za splošno spoštovanje človekovih pravic. /.../ V sodbi, ki je bila izrečena na tem procesu, je bila prvič podana jasna definicija pojmov narodnega izdajstva. Sodišče je zavzelo stališče, da pomeni že samo pripadanje narodno izdajalski organizaciji narodno izdajstvo. /.../ Ljubljana, oktober 1963, Dr. Anton Kržišnik« Vir: Ive A. Stanič, Kočevski proces 1943, samozaložba, Kočevska Reka, 2008, str. 210–213.

Prvi bataljon VOS v Zagradcu 1943, mladoletni partizani morilci v Mozlju. VIR: Muzej NSZS

Pri Mozlju je ujetnike ubijal prvi bataljon VOS

Milan Zdravko Kovača je po virih opisal tudi umore ujetnikov pri Mozlju 12. oktobra 1943 (str. 133–139): Prvi bataljon VOS v treh četah je bil ustanovljen v Zagradcu 24. 9. 1943 in je deloval v Suhi krajini z nalogo uničiti pobegle »belogardiste« in »plavogardiste«, skrivače, »dezerterje«, pa tudi kmete, ki so se skrivali pred mobilizacijo. Od tam je odšel v Kočevje, kjer je sodeloval pri zavarovanju zbora odposlancev, nato pri zavarovanju »Kočevskega procesa«, za prevoz jetnikov iz Kočevja in njihovo usmrtitev (Tone Ferenc, Dies irae).

Šestnajst jetnikov, ki so bili obsojeni na smrt 11. in 12. oktobra ob treh popoldne v javnem Kočevskem procesu Izrednega vojaškega sodišča, so odpeljali na kraj umora pri Mozlju 12. oktobra ob pol sedmih zvečer in v noči na 13. oktober. Na hodniku so v dveh vrstah stali oboroženi partizani. Komisar Franc Pirkovič - Čort je odprl vrata smrtne celice in klical drugega za drugim. Vzeli so jim prstane, jim zvezali roke, potem pa jih navezali na dolgo vrv (France Grum in Stane Pleško, Svoboda v razvalinah. Grčarice – Turjak – Kočevje, Cleveland, 1961, str. 132). Preden so jih odpeljali, jim je duhovno tolažbo podelil kočevski kaplan Ludvik Bartelj.

»Maščujte nas, ker gremo nedolžni v smrt!«

Kovač: S tem se je končal uradno opevani del kočevske sodne tragedije. Drugi, tihi del je sledil še tisto noč (Grum, Pleško, Svoboda v razvalinah, str. 134).

»Komisar Pirkovič - Čort zbranim pove, da je njihova prošnja za pomilostitev odbita. 'Zbogom fantje dragi, ne pozabite nas! Maščujte nas, ker gremo nedolžni v smrt!'

Sprevod krene s hodnika, zasliši se pesem odhajajočih obsojencev: 'Hej Slovani, naša reč slovenska živo klije, dokler naše verno srce za naš narod bije! Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke ..., črna zemlja naj pogrezne tega, ki odpada!'

Motor kamiona spodaj na dvorišču brni skoraj neslišno, pesem preide skoraj v vpitje, da se sliši po vsem mestu ... 'Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke ..., črna zemlja naj pogrezne tega, ki odpada!' To zadnje je veljalo funkcionarjem OF, katere štab je bil v gradu.

Morilska brigada ni bila v stanju z najhujšimi udarci utišati pesmi naših na smrt obsojenih borcev vse do samega morišča Mozelj« (Vir: Jože Sladič – Jože Rozman, Spomini ob 30-letnici tragedije Grčaric in Turjaka, Ameriška domovina, oktober 1973; ponatis Dušan L. Lajovic, Nekaj spominov ob 60. obletnici tragedije Grčaric, samozaložba, 2003.)

»Far vam do zdaj ni pomagal in vam tudi zdaj ne bo!«

Grum, Pleško, Svoboda v razvalinah (str. 134): »Po odhodu obsojencev javnega procesa je nastala tišina in legli smo spat. Čez eno uro in pol ob devetih zvečer se vrnejo isti morilci in Čort je poklical iz celice 2 dvanajst novih jetnikov. Šele na hodniku jim je komisar povedal, da bodo umorjeni. Tem so odrekli celo zadnjo prošnjo, da bi se smeli spovedati. Ko so prosili za duhovnika, jim je zloglasni morilec Pirkovič, znan pod imenom Čort, odgovoril: 'Far vam do zdaj ni pomagal in vam tudi zdaj ne bo!' Ko so jim vezali roke, je nad njimi zavpil Pirkovič: 'Vi ste veleizdajalci, zato si zaslužite smrt.' Tak je bil proces tudi za vse ostale jetnike. Odpeljali so jih v Mozelj na morišče.

Z žico in vrvjo so jih zvezali in nato odpeljali na dvorišče. Tam jih je komisar nekaj nagovoril, česar pa mi ostali v celicah nismo mogli slišati. Odpeljali so jih s kamioni« (Vir: Ferenc, Dies irae, str. 508; Sladič, Spomini ob 30-letnici tragedije Grčaric in Turjaka.)

Na koncu krik: »Pobili nas bodo!«

»Imeli smo dogovor, naj v slučaju novega transporta in nove izrečene smrtne obsodbe vsi glasno kašljajo, da bomo ostali vedeli. V istem presledku so se morilci zopet vrnili in jih zopet poklicali 25, jih zvezali. Na hodniku jim je komisar povedal, da bodo umorjeni. Tedaj so vsi začeli glasno kašljati in vedeli smo, kaj nas čaka ostale ... Smrtni znoj je obšel vsakega, živci so popustili, voda in blato poedincev se zlije, kašljanje postane močnejše – nepretrgoma, na koncu krik: 'Pobili nas bodo!'« (Vir: Sladič, Spomini ob 30-letnici tragedije Grčaric in Turjaka.)

Ivan Lavrih je moral skozi komunistično nasilje v Kočevju, rešil se je tik pred množičnim pokolom ujetnikov na Travni gori.

Odpeljali so 114 žrtev in vse pomorili

»To se je ponavljalo od 8. ure zvečer 12. oktobra vso noč do tretje ure zjutraj 13. oktobra. Odpeljali so 114 žrtev in vse pomorili« (Vir: Ferenc, Dies irae, str. 508; Ivan Lavrih, Kočevski spomini, Vestnik, št. 8–9, 1963, str. 204; Slovenski dom, 13. 11. 1943: Kočevski proces, kakršen je v resnici bil; Črne bukve, str. 118.)

»Malo po 5. uri so prišli po zadnjo, šesto skupino: med njimi je bil koroški rojak. ki je imel pegavi tifus. Ker zaradi težke bolezni ni mogel vstati, sta ga zgrabila dva gadja krvnika in ga odvlekla. Bil je živ mrlič.

S Pezdircem sva ostala sama v celici! Govorila nisva nič. Grozote te noči, smrti nad nedolžno prelito krvjo cveta slovenstva in prošnjo – maščujte nas – sem izpolnil.« (Vir: Sladič, Spomini ob 30-letnici tragedije Grčaric in Turjaka.)

Kakor se spominja Z. T., takrat borec Kočevskega bataljona in stražar v sodnih zaporih (Ferenc, Dies irae), so »obsojence na smrt v gozd pri Mozlju vozili z oklepnim avtomobilom. /.../ V oklepni avto so strpali obsojence, na kabino je sedel stražar s strojnico ali brzostrelko, medtem ko je drugi stražar sedel zadaj. Za oklepnim avtom so jezdili trije jezdeci«. Tudi France Špelič je v spominih Vrnil se bom k očetu (1998, str. 88) omenil avtoblindo.

Nadaljevanje v: Slavko Zupančič, partizansko morišče Jelendol [8]