V prvem delu bom »kočevski proces« povzel po besedilu iz knjige Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (Stane Kos, 1. del, Rim, 1984), v nadaljevanju pa prikazal bolj podrobno in pričevanjsko.

Ujeti slovenski četniki po partizanskem napadu v Grčaricah septembra 1943. Čakala jih samo še komunistična smrt.

Ko so komunistični izdajalci »sodili« Slovencem

Vrhovni plenum OF je 21. septembra 1943 sklenil, naj se za glavne organizatorje bele in plave garde pripravi javni sodni proces, ki naj »domači in tuji javnosti prikaže vso globino in širino izdajstva bele in plave garde« (Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, knj. 3, Ljubljana, 1973, str. 17). Proces naj vodi izredno vojaško sodišče, ki ga je postavil glavni štab 8. oktobra (in ne IOOF, kot bi bilo pričakovati): dr. Anton Kržišnik, dr. Teodor Tominšek, komandant brigade Bojan Polak - Stjenka, komandant bataljona Andrej Cetinski - Lev, partizan Ivan Puc - Don; javni tožilec Jernej Stante; branilci dr. Branko Premrou, Boris Kocijančič in dr. Martin Briški (Mikuž, Pregled 3, 138).

»Izjava« duhovnikov in bogoslovcev

26 duhovnikov in bogoslovcev so v kočevskih zaporih zasliševali in poniževali: stradali so jih, niso jim dovolili na stranišče, prisilili so jih, da so spali na tleh. Lačnim in nespočitim so 23. septembra prinesli v podpis izjavo, v kateri so ti izrazili obžalovanje nad svojim ravnanjem. Kasneje so podpisniki povedali, da so jih k podpisu po posameznih celicah prisilili. Iz Kočevja so jih odpeljali v stiški samostan. Pridružili so jim nekatere duhovnike, ki so jih zajeli po drugih krajih in ki so tudi morali podpisati omenjeno izjavo. Glej Franček Saje, Belogardizem (2. izd., Ljubljana 1952, 606). Objektiven prikaz tega je v Meddobju (Buenos Aires, 1979, 76–80) objavili Janez Grum (Ob petintrideseti obletnici kočevske izjave duhovnikov in bogoslovcev).

Izjava 26 duhovnikov in bogoslovcev 23. 9. 1943

Janez Grum, Ob petintrideseti obletnici kočevske izjave duhovnikov in bogoslovcev

Ujeti slovenski četniki po partizanskem napadu v Grčaricah septembra 1943.

Kočevski proces je partija pripravila kot propagando za zunanji svet

Kočevski proces, ki ga je partija pripravila kot propagando za zunanji svet, je bila prava farsa. Vršil se je od 9. do 11. oktobra v kinodvorani v Kočevju, ki je bila rdeče ovešena. Zvezane obtožence so pripeljali skozi nahujskano drhal pred to partijsko »sodišče«, potem ko so jim pred vhodom strgali z vojaških čepic narodne kokarde. Partizani in tovarišice v dvorani so prejeli obtožence s kričanjem in psovkami. Potisnili so jih v drugo klop. Za njimi je bila vrsta oboroženih partizanov. Fotografi so veliko slikali.

Obtoženim so dodelili »branilce«. Partijski tožilec je obtožence obdolžil narodnega izdajstva, vodstva bele in plave garde, ovaduštva in morilstva. Obtožnica jim je očitala najpodlejša dejanja. Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu (Ljubljana, 1944, str. 111): »Očitali so jim vse mogoče zločine in si izmišljali neznana imena ter navajali vse neznane priče.«

Cerkev sv. Primoža in Felicijana v Grčaricah po partizanskem uničevanju septembra 1943

Očitki komunističnih »sodnikov«

Obtožbe in zagovori so se glasili:

– Marjan Strniša, aktiv. jug. orožniški poročnik: obtožen kot glavni sodelavec maj. Novaka.

– Stanko Not, aktiv. jug. mornariški poročnik intendant. S pričami je dokazal, da v Grčaricah sploh ni streljal.

– Mladen Milanović, bivši orožniški podnarednik, Srb.

– Anton Šinkar, kaplan v Mirni Peči: obtožen, da je organiziral belo gardo v Mirni Peči in bil pri »zloglasnem Štajerskem bataljonu«, pa da je »klal partizane v imenu Kristusovem«, v papeževem imenu pa organiziral belo gardo. Šinkar je zahteval pet prič, ki so bile tedaj v zaporu, pa so mu to zahtevo zavrnili.

– France Malovrh, kaplan v Moravčah, od koder so ga Nemci ob zasedbi pregnali: obtožen sodelovanja z vodilnimi belogardisti, informativne službe, kuratstva pri četnikih, vabljenja aktivistov OF v belo gardo. Odgovoril je, da je delal le za svobodo Slovencev.

– Jakob Mavec, kaplan v Toplicah pri Novem mestu: očitali so mu »organizacijo hujskaške pobožnosti prvih petih sobot«. Mirno je dokazal, da pobožnost prvih sobot ni hujskaštvo.

– Rudolf Marinčič, uradnik: obtožen, da je v Grčaricah trikrat ustrelil na partizane in da je bil italijanski ovaduh. Ta očitek je ovrgel, češ da se je moral pred Italijani dva meseca skrivati.

– Ivan Lisac, trgovski pomočnik. Dokazal je, da ni nikogar ubil in nikomur nič žalega storil, pomagal pa v boju proti komunizmu, ker je kot trboveljski rudar vedel, kje je trpinovo mesto.

– Ljubomir Konečnik, zasebni uradnik: obtožen, da je izdal sorodnika Lovrenca Kuharja - Prežihovega Voranca.

– Marjan Končan, uradnik iz Ljubljane: obtožen, da je na motociklu peljal s Turjaka v Ljubljano Casarja. Odgovoril je, da bi moralo sodišče po isti logiki ubiti vse šoferje, posebno ljubljanske, ki so vozili »izdajalce« in tujce.

– Drago Tomažič, zasebni uradnik, rezervni poročnik: obtožen, da je bil v Štajerskem bataljonu, zbežal od partizanov, in vrste drugih zločinov. Povedal je, da je med komunisti spo­znal, koliko gorja je narodu povzročila OF, in da je šel zato med protikomuniste.

– Vladimir Kien iz Ljubljane. Izjavil je, da je bil pri četnikih na Primorskem v organizaciji, ki je že leta dolgo delala za okupirane Primorce.

– Jože Štepec, delavec iz Gorenje vasi pri Mirni. Ker je bil prisilno mobiliziran, je od partizanov dezertiral.

– France Marn, krojaški pomočnik iz Št. Jošta pri Novem mestu. Bil je prisilno mobiliziran, zato je od partizanov ušel.

– Franc Mihelič, delavec iz Ljubljane. Kot dijak-delavec se je dobro branil.

– Gabrijel Capuder, abiturient iz Ljubljane. Povedal je, da protistalinistični odpor ni bil bratomoren.

– Viktor Habič, šofer iz Bizovika. Branil se je zelo moško.

– Gabrijel Jesenovec, zobotehnik z Vrhnike. Bil je komunist ali njihov simpatizer, ki ga je partija poslala vohunit v plavo gardo. Med obtožence so ga brez dvoma potisnili zato, da bi naredili vtis, kako je proces demokratičen.

– Marijan Jerman, pripadnik vojaške protikomunistične enote. Zagovarjal se je zelo moško.

– Marijan Bačnik, pripravnik na železnici. Tudi ta se je zagovarjal značajno.

Cerkev sv. Primoža in Felicijana v Grčaricah po partizanskem uničevanju septembra 1943.

Tako so »obtoževali« komunisti

Čeprav so obtožence v zaporu večkrat zaslišali, so obtožnico slišali šele zdaj prvič. Tu so tudi šele prvič videli svoje »zagovornike«.

9. oktobra so zaslišali pet prič, 10. oktobra še 15 drugih. Prebrali so »izjave sedemindvajsetih belih in plavih ujetnikov, triindvajset drugih prič in veliko zaplenjenih listin, ki so potrjevale krivdo obtožencev« (Saje, Belogardizem, str. 609), je pisal režimski poročevalec.

Nastop prič je bil za obtožence bolj olajševalen kot obtežilen. Za Šinkarja so priče odgovarjale (Črne bukve, 112): »To smo slišali od drugih, videli pa nismo.« Glavna priča proti Šinkarju, neki kmet iz Št. Jerneja, je na predsednikovo vprašanje, če obtoženca pozna, pokazal najprej štiri druge. Priče so govorile tudi v prid Mavcu. Priče proti Kienu se niso ujemale niti v eni trditvi.

Med procesom je prišel v dvorano tudi partizanski generallajtnant Jaka Avšič. Z improviziranim govorom je ustvarjal vtis, da hoče kot bivši podpolkovnik kraljeve jugoslovanske vojske opravičevati svoje partizanstvo. Napadel je Mihajlovića in branil revolucijo.

Iskanje oziroma sondiranje grobišča umorjenih iz leta 1943 pri Mozlju, 5. oktobra 1993. FOTO: Ivo Žajdela

Sedem ur je trajalo zmerjanje, očitanje, vpitje nad »obtoženci«

V sklepnem govoru je Stante skušal dokazati, da OF ne dela samo v prid KPS, ampak v korist vsega slovenskega naroda. Da si je dal za govor korajže, si je naročil žganje in ga vpričo vseh v dvorani spil.

»Zagovorniki« so ugotovili, da jim je odmerjeno le malo časa. Občinstvu so se opravičevali, »da zagovarjajo ljudi, ki drugače mislijo kakor oni sami« (Črne bukve, 114). Obtožencev dejansko niso branili. Zagovor je bil le »komedija /.../ samo zaradi videza« (Črne bukve, 114).

»Sodniki« so se odpravili na posvet 11. oktobra ob 4. uri zjutraj. Črne bukve (115): »Vse obtožence so stražarji zvezali z jermeni in po odhodu sodnikov pustili množico, da se je usula okrog njih. /.../ Sedem ur je trajalo zmerjanje, očitanje, vpitje nad obtoženci. /.../ komunisti in komunistke, priče in radovedna drhal, ki so jo za to priliko nalašč sklicali /.../« Obtoženci so zvezani sedeli mirno, pri »duhovnikih si lahko opazil, da celo molijo za svoje morilce« (Črne bukve, 114–115).

Komunistični »sodniki« so izrekli 16 »obsodb« na smrt

Ob 11. uri se je vrnil »sodni zbor«. Sodbo je izrekel predsednik »sodišča«. Za krive je spoznal vse obtožence razen Jesenovca, ker so pripadali protipartizanskim političnim in vojaškim formacijam. Nato je naštel »zločine« vsakega posameznika. Razen štirih (Mavec, Gačnik, Jerman, Not), ki so bili obsojeni na prisilno delo, je ostalih 16 obsodil na smrt.

Partija je poskrbela, da so za proces zvedeli tudi v tujini. Slovensko protikomunistično vodstvo je decembra 1943 po jugoslovanskem poslaništvu v Vatikanu protestiralo pri londonski vladi »proti temu, da je londonska radijska postaja odobravala umor 17 jugoslovanskih četnikov v Kočevju in da je te idealiste, ki so ostali zvesti prisegi kralju in Mihajloviću, imenovala izdajalce« ter da je isti radio »tiste Slovence, ki se niso priključili komunistom, imenoval izdajalce« (Saje, Belogardizem, 611).

Spominska slovesnost ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, leta 1993. VIR: I. Ž.

Večino ostalih zapornikov so komunisti ubili na hitro

Obsojene so 12. oktobra zvečer umorili pri Mozlju pri Kočevju. Večino ostalih zapornikov so komunisti ubili bolj na hitro. Črne bukve (115–116): »Če je izredno vojaško sodišče imelo videz sodnijske obravnave, je 'redno' vojaško sodišče delalo brez usmiljenja. Sestavljala sta ga le dva člana, in sicer neznan politkomisar in zloglasni brigadni komandant Franc Pirkovič iz št. Jerneja, znan pod imenom Čort.«

Komaj so se likvidatorji vrnili, so poklicali »sodniki« iz celic na hodnik novo skupino ujetnikov. Ti so sprva mislili, da jih spet peljejo na zaslišanje. A zvezali so jim roke na hrbtu. Črne bukve (116): »Pirkovič pa je prebral sodbo: 'Vi ste izdajalci in zaslužite smrt!'«. S tovornjakom so jih odpeljali v Mozelj in tam ustrelili. Črne bukve (116): »To se je ponavljalo od 12. oktobra od 8. ure zvečer do 13. oktobra do tretje ure zjutraj. Sodnijski zapori so se praznili od ure do ure, avtomobil je vozil skupine po dvajset, ki se niso več vrnili, dokler niso odpeljali 114 žrtev.«

»Zasliševanje« po hitrem postopku

Konec septembra je bilo v Kočevju zaprtih 758 mož in fantov. Te sta dva kočevska odvetnika zasliševala z vso naglico, ker so se partizani bali bližajoče se nemške ofenzive. In to hitro zasliševanje naj bi bil sodni proces?! Ponoči so jih zvezane odvažali na morišče v Mozelj.

Brž po zavzetju Ribnice so partizani strpali v tamkajšnje zapore vse vidnejše protikomuniste iz trga in okolice, kot tudi nekatere begunce s Turjaka in iz Velikih Lašč. Ko so se Nemci bližali Delnicam, so partizani jetnike, ki so bili še v Kočevju, odgnali zvezane in peš v ribniške zapore (Črne bukve, 118). Tu so bile razmere neznosne. Vseh jetnikov je bilo okrog 350. Med njimi je bil tudi begunjski župnik Viktor Turk, ki je ostalim dajal pogum, jim maševal in jih obhajal.

Spominska slovesnost ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, 7. novembra 1993. VIR: I. Ž.

Od »sodnika« Pirkoviča do jame v Jelendolu

15. oktobra je prišel k njim komisar Franc Pirkovič - Čort, znan že iz kočevskih zaporov, z njim pa še Anton Mršek - Zvone z Rakeka in Marko Vrhunec, sin predsednika Trboveljske premogovne družbe iz Ljubljane. Ti trije so sestavljali »sodno komisijo«. Jetnikov niso zaslišali, Pirkovič je po že vnaprej pripravljenem spisku, s katerega je bral imena Vrhunec, klical posameznike. Vrhunec jih je potiskal v sosednjo sobo, od koder so jih strpali zvezane na tovornjake in jih vozili na morišče. Streljali so jih na robu treh velikih kraških jam v Jelendolu, nedaleč od Grčaric, tako da so trupla padala v jame. Eden teh se je rešil. To je bil Slavko Zupančič, njegovo pričevanje je bilo objavljeno v knjigi Taboriščni arhiv priča (2. zvezek, Buenos Aires 1970, 253–276).

Seznam vseh umorjenih je ohranjen. Njihova imena si je skrivaj zapisoval v brevir župnik Turk (Turkov brevir je kasneje našel kaplan Ivan Lavrih), mnogi ujetniki so svoja imena zapisovali na stene celic. Izkop umorjenih je pokazal, da so samo iz ribniških zaporov partizani ubili »brez zaslišanja in brez ugotovitve krivde ...« 329 Slovencev (Črne bukve, 119). Ubili pa so še več ljudi tudi po okoliških vaseh.

Spominska slovesnost ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, 7. novembra 1993. Od leve: Ljubo Sirc, Davorin Žitnik, Branko Rozman, France Šetar, Franc Perme, Franci Vrhunc, Marjan Lampret. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski morišči pri Grčaricah in na Travni gori

Zadnjih 18 ujetnikov iz kočevskega gradu so z žico zvezane 22. oktobra s tovornjaki prepeljali v Grčarice in jih zaprli v porušeno župnišče. Tam so se ti srečali z drugimi, ki so jih partizani prignali tudi iz Ribnice. Čez dva dni so izbrali 21 izmed njih (med njimi so bili p. Alojzij Grebenc - Placid, župnik Viktor Turk, dr. Vinko Blaško, Ernest Šijanec, Boris Pertot, dr. Ivan Grajf, njegov brat), jih postavili na cesti ob zid ter zvezali z žico in vrvjo. Brez procesa so jih odgnali 20 minut hoda od Grčaric proti Glažuti, in jih tam v globoki kotanji Bavdle ustrelili /Tone Ferenc, Dies irae, Ljubljana, 2002, str. 634, 655/.

Leta 1944 izkopana trupla so kazala sledove mučenja. P. Gre­benc je imel po telesu vse polno ran, župnika Turka so ubili s kamenjem, njegova glava je bila docela razbita (Svoboda v razvalinah, Cleveland 1961, 136).

Zadnjih 54 jetnikov iz Grčaric so odgnali v gozd na Medvedjeku. Tam so ti ujetniki v delavskem bataljonu stradali, zboleli in umirali. Večino so komunisti ubili /na Travni gori/ nekaj jih je pa prej ušlo k Nemcem.

Množična partizanska morija jeseni 1943

Komunisti so ubili več kot 400 protikomunističnih borcev iz Grčaric in Turjaka, »računa pa se, da so ob italijanski kapitulaciji po Dolenjskem in Notranjskem komunisti ubili okoli 1000 svojih nasprotnikov« (Svoboda v razvalinah, 136). Črne bukve (116): »Ljudje, ki so prišli v Ljubljano, pripovedujejo o komunističnih zločinih na morišču pri Mozlju, kjer so nekatere žrtve celo križali!« Črne bukve (121): »Če se je rešilo izmed 758 jetnikov največ 50, je to zelo veliko.« Režimski zgodovinar je zapisal, da so o usodi ujetnikov odločali »VOS in terenski organi OF« (NOV, 526).

Tudi v Novem mestu so partizani aretirali vrsto proti­komunistov. Konec septembra je bilo zaprtih že 85 ljudi: 70 moških in 15 žensk. Prepeljali so jih v požgano graščino Brajtenau pri Prečni in jih zaprli v klet. Z njimi so grdo ravnali, pustili so jih stradati in prezebati v nesnagi; njihovim sorodnikom niso dovolili, da bi jim prinesli hrano (Ivan Dolenc, Moja rast, Buenos Aires 1973, 111). Čez dober teden so jih prepeljali v šolo v Birčno vas. 18 od njih, moških in žensk, so ustrelili v smeri proti Novemu mestu.

Ko so se Novemu mestu bližali Nemci, so partizani izpustili 70 jetnikov, 25 pa so jih ubili v gozdu pri Padežu in njihova trupla gola zmetali v prepad. Med njimi je bil tudi profesor verouka Franc Kek, čeprav je prej Mikuž na novomeškem kapitlju proštu, njemu, duhovnikom in vsem drugim zagotovil amnestijo (Ivan Dolenc, Moja rast, 111–112; Črne bukve, 129–135).

S tem je bilo konec druge etape stalinistične revolucije na Slovenskem.

Križ ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti (partizani) niso imeli nikakršnega mandata izvajanja nasilja

Tako so avtorji opisali komunistični »kočevski proces« v knjigi Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (1. del, Rim, 1984). Morda le opomba o številu ujetnikov, ki so jih komunisti umorili jeseni 1943. Tone Ferenc je v knjigi Dies irae (Ljubljana, 2002, str. 661–669) poimensko navedel 588 oseb. Številka je vsekakor strašna, saj komunisti (partizani) niso imeli nikakršnega mandata (legalnosti in legitimnosti) izvajanja kakršnega koli nasilja nad Slovenci.

Nadaljevanje v: Kočevski proces, komunistični sodniki, Ivan Lavrih [2]

Ivo Žajdela, Kočevski zbor, komentar, Demokracija, 9. 10. 2003

1/10