Nadaljevanje iz: Kočevski proces, komunisti, partizani, VOS, Mozelj [5]

O usmrtitvah je 15. 10. 1943 poročala tudi OK VOS Kočevje (ARS-III, 300-1, CK VOS, poročilo OK VOS Kočevje 15. 10. 1943): »Vsega za justifikacijo je bilo 110. /poudaril T. F./ Za prisilno delo pa je bilo obsojenih 50, ki se nahajajo v Dijaškem domu. Na razpolago smo jih dali komandi mesta Kočevje, da jim razporedi delo. Komanda mesta jih bo porabila za razna težka dela. Pri justifikaciji je eden pobegnil, a tekom 24^h ga je vaška straža ujela in justificirala pri Novih Selih.« /To je bil medicinec Branko Arko iz Ribnice. Vir: Tone Ferenc, Dies irae, Ljubljana, 2002, str. 511/

Kdo je bil 110., ki so ga ubili pri Mozlju?

Kot smo videli, sta obe sodišči v Kočevju obsodili na smrt 109 ljudi, zato se lahko vprašamo, kdo je bil 110., ki je bil usmrčen v Mozlju. Sodeč po seznamu usmrčenih je bil to italijanski karabinjer Giovanni Sinisi. Dne 1. 10. 1943 je obveščevalni oddelek glavnega štaba NOV in POS pisal šta­bu Šercerjeve brigade (ARS-II, GŠS, Dakijeva zbirka, pismo obv. odel. GSS 1. 10. 1943): »V zaporih v Kočevju se nahaja italijanski marešalo maggiore Sinici, ki pojasnjuje svojo aretacijo takole: 'Bil sem v Novi vasi, kjer je takrat bila Šercerjeva brigada. Bil sem skupaj z ostalimi razoroženimi Italijani, s katerimi sem prišel iz Novega mesta. Prišel je nek partizan in poklical Sinici ali nekako slično. Odzval sem se. Rekel je, da moram na komando z njim. Tam sem bil aretiran in odpeljan v Kočevje.' Prosim, da nam sporočite vzroke njegove aretacije. Če ni zanj nikakih obremenilnih okolnosti, nam tudi javite, da vemo, kako z njim nadalje postopati. Imejte zadevo za nujno.« Ali so iz štaba Šercerjeve brigade kaj sporočili, ne vemo, morda je kakšno sporočilo prišlo iz Novega mesta in so Sinissija obdržali v ječi in ga celo usmrtili. Če je eden jetnik ušel in ga niso ustrelili v Mozlju, kdo je bil potem 110.? Kot bomo zvedeli, je bil to Branko Arko iz Ribnice.

Spominska slovesnost ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, 7. novembra 1993. Od leve: Ljubo Sirc, Davorin Žitnik, Branko Rozman, France Šetar, Franc Perme, Franci Vrhunc, Marjam Lampreht. FOTO: Ivo Žajdela

Poročila I. bataljona VOS o množičnih umorih pri Mozlju

O usmrtitvah v Mozlju se je ohranil prvovrsten vir, namreč poročila I. bataljona VOS. Bataljon je po že omenjenem ukazu glavnega štaba NOV in POS prišel v Kočevje, njegov štab se je nastanil v župnišču, moštvo pa v župnijskem gospodarskem poslopju. Za čas od 9. do 15. 10. 1943 je štab bataljona poročal (ARS-III, 300-1, CK VOS, poročilo 1. bat. VOS 15. 10. 1943.):

»Dne 9. okt. je bil izvršen premik iz Zagradca v Kočevje. Ponoči sta držali 1. in 2. četa stražo v Kočevju, ker se je vršila razprava.

Dne 10. okt. sta 1. in 2. četa držali stražo, a 3. in 4. sta šle na položaj, kjer so izkopale jame.

Dne 11. okt. je držala samo 1. četa stražo, ostale čete pa so ostale na položaju, kjer se je vršilo streljanje.

Dne 12. okt. je 2. četa držala stražo. Ponoči se je vršila justifikacija 88 belo in plavogardistov.

Opomba: Enemu se je posrečilo pobegniti, na begu je bil ranjen, toda drugo jutro prijet v Lazah in na licu mesta justificiran.

Dne 13. okt. se je vršila hajka za pobeglim in maskiranje jam.

Dne 14. okt. se je vršila justifikacija 20 belo in plavogardistov in njihovih pomagačev. Med njimi je bil ustreljen tudi bataljonski zdravnik tov. Arko Branko.

Dne 14. okt. je bila poslana 2. četa v Ribnico, zaradi justifikacij. Ostale 3 čete pa bodo vršile še do 16. svojo dolžnost.«

Spominska slovesnost ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, 7. novembra 1993. Od leve duhovniki: Franci Vrhunc, France Šetar, Marjam Lampreht. Čisto zadaj od leve: Davorin Žitnik, Franc Perme, Vinko Zibelnik. FOTO: Ivo Žajdela

Različni podatki o ubitem medicincu Branku Arku iz Ribnice

O medicincu Branku Arku se je ohranilo več podatkov. Kaže, da so ga po zaslišanju v Ribnici dali v tamkajšnji IV. bataljon Tomšičeve brigade. Zaradi sodelovanja s četništvom ga je brigadno sodišče 24. sep­tembra obsodilo na poldrugo leto prisilnega dela, a je višje vojaško sodišče 3. oktobra kazen spremenilo v prisilno delo za nedoločen čas. Štab 14. divizije je Arka 25. septembra pod stražo prek OK VOS Kočevje poslal centralni komisiji VOS (ARS-II, GŠS, Dakijeva zbirka, f. 1, pismo štaba 14. div. 25. 9. 1943 na CK VOS prek OK VOS Kočevje). Podatka o tem, kdo je Arka poslal v I. bataljon VOS za »zdravnika« oz. sanitetnega referenta, nisem našel. Konec njegove kariere je najbrž povzročilo pismo štaba 14. divizije višjemu vojaškemu sodišču 11. oktobra. Ko pove, da je bil Arko obsojen »kot ožji kurir modre garde v Ribnici ter radi zvez z glavnimi organizatorji modre garde, bratom Vojkom, Srebotnjakom in polkovnikom Dežmanom, nadaljuje, da je brigadni intendant 28. septembra videl Arka kot bataljonskega zdravnika v I. bataljonu VOS v Zagradcu in sklene (ARS-II, GŠS, f. 117, pismo štaba 14. div. št. 313/43 z dne 11. 10. 1943 višjemu voj. sodišču): »Izveštavamo, da smo danes celi predmet obenem z obsodbo imenovanega dostavili CK VOS s prošnjo, da se obsojenca poišče in takoj zapre. Z ozirom na dejstvo, da se je obsojenec uspel odtegniti izvršenju kazni ter uvleči se v bataljon VOS kot bataljonski zdravnik, smatramo da so dani vsi pogoji, da se proces proti imenovanemu obnovi ter se ga kot škodljivega elementa kaznuje s smrtno kaznijo.«

VOS: »Obtoženec je odkrito priznal vsa svoja dejanja«

Štab I. bataljona VOS je 15. 10. 1943 pojasnil »razsodbo«, ki jo je sprejela bataljonska partijska organizacija (ARS-III, 300-1, CK VOS, poročilo štaba l. bat. VOS 15. 10. 1943):

»Justifikacija tov. Arka Branka se je izvršila dne 14. 10. 1943, in sicer iz sledečega spodaj obrazloženega kaznivega dejanja:

Po informacijah, katere smo dobili iz Tomšičeve brigade, smo ga takoj aretirali in zaslišali.

Obtoženec je odkrito priznal vsa svoja dejanja:

1. da je bil aktivist bele in plave garde in da je skupno z okupatorji obiskal plavogardistično postojanko na Grčaricah in kot kurir nosil pošto iz Ljubljane. Pri tem se sklicuje na svojega brata, ki sodeluje pri oboroženih tolpah pave garde.

2. obtoženec je pred usmrtitvijo priznal, da je v bataljonu VOS tifus, dočim je to preje zanikal.«

Križ ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju. FOTO: Ivo Žajdela

Ali naj verjamemo komisarju Tomšičeve, ki je takrat na veliko ubijala?

Usmrtitev Branka Arka je v svojih spominih omenil tudi France Špelič (Vrnil se bom k očetu, str. 63. Primerjaj te arhivske podatke s podatki iz usmili virov v Strletovi 3. knjigi zgodovine Tomšičeve brigade, str. 351, 352, dalje: Strle: Tomšičeva brigada 1943): »V bataljonu smo imeli mladega bataljonskega zdravnika. Tedaj je med partizani in civili razsajal pegavi tifus, zato nam je neki večer zdravnik dajal navodila, kako naj se obvarujemo pred to hudo boleznijo. Drugi dan ob istem času je bil zbor bataljona. Bil je čas večerje. H kotlom z večerjo je bila postavljena straža. Nihče se ni smel približati kotlom, tudi kuharji ne. Pred postrojeni bataljon so iz štaba privedli zvezanega zdravnika, ki nam je prejšnji dan dajal navodila, kako naj se čuvamo pred smrtjo.

Zdravnik je sam z mirnim glasom začel: 'Gospodje, včeraj sem vas imenoval tovariše. Če bi mi uspelo, bi bili danes vsi mrtvi, a ne od tifusa, pač pa zaradi zastrupitve. Večerjo sem zastrupil. Četnik sem, ne partizan, zato sem se hotel bojevati proti komunizmu tudi tako.' Komisar je objavil smrtno obsodbo. Zvečer so zdravnika ustrelili blizu Kočevja.«

V naših zaporih se nahaja tudi nekaj žensk

OK VOS Kočevje je o usodi jetnikov ponovno poročala 20. oktobra, ko so se že razplamteli boji pri Brodu na Kolpi. V poročilu beremo (ARS-III, 301-1, CK VOS, poročilo OK VOS Kočevje 20. 10. 1943): »Ker že več dni traja borba z Nemci in našimi partizani na Brodu /ob Kolpi/ in bližnjih vaseh ob Kolpi, zato smo ukrenili vse potrebno v slučaju nemškega vdora. Z dogovorom tov. Luke /Jože Šiška, inštruktorja CK VOS, op. T. F./ smo vse nevarne tipe, ki se nahajajo v naših zaporih, dali v posebno celico, isto tako po dogovoru tov. Luke in po pregledu spisov ugotovili, da so štirje med njimi zreli za justifikacijo, in to se bo danes zvečer izvršilo. Za slučaj evakuacij imamo že pripravljeno našo četo za spremstvo zapornikov in smer pokreta.

V naših zaporih se nahaja tudi nekaj žensk (pet), katere bomo poslali v Ribnico, kjer se formira ženski delavski bataljon /Dne 21. 10. 1943 je OK VOS Kočevje poslal OK VOS Ribnica 5 žensk: Angelo Pečjak, Frančiško Rataj, Pepco Štricelj, Amalijo in Kristino Arzenšek ter kot 6. Marijo Zaviršek, ki jo je brigadno sodišče v 14. diviziji obsodilo na prisilno delo. (ARS-III, OK VOS Kočevje, spremno pismo 21. 10. 1943)/. Od plavih iz prisilnega dela sta dva pobegnila, in to Črnigoj Avgust in Rozman Jože /beri: Jože Sladič, op. T. F./, za katerim še nimamo sledu.

Momentalno ni izgleda vdora Nemcev v Kočevje, kljub temu so naše organizacije sklenile, da evakuirajo vse, kar je konspirativnega, isto tako skladišča in delavnice. Bolj opazni kraji, kot so na primer Fara, Nova sela in Kočevska Reka, so že evakuirani.«

Kapela Presvete krvi Jezusove v Mozlju, leta 1954 so jo komunisti porušili, leta 1995 so jo preživeli pripadniki JVvD (Davorin Žitnik in pododbor Ljubljana – Grčarice v okviru Društva za ureditev zamolčanih grobov) spremenili v spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943; (posnetek je iz leta 2011). FOTO: Ivo Žajdela

Število umorjenih v Mozlju in okolici Kočevja je bilo 114

Nimamo vira, ki bi povedal, koga so 20. oktobra zvečer usmrtili pri Kočevju. Morda smemo domnevati, da so bili to Tone Šraj - Aljoša, ki so ga iz 14. divizije pripeljali v kočevske zapore, Krescencija Otorepec, proti kateri je bila v gradivu področnega vojaškega sodišča Ribnica že napisana obtožnica, njena mati Schauerjeva in Viktor Godnjavec iz Trebnjega, čigar zaslišanje pred področnim vojaškim sodiščem v Kočevju se je ohranilo v zapisniku. Poslednje tri namreč navajajo Črne bukve. Tako naj bi bilo število usmrčenih v Mozlju in okolici Kočevja res 114, kot navaja neki vir.

Eden poslednjih dokumentov OK VOS Kočevje pred nemško ofenzivo je nedatiran »Seznam zaslišanih zapornikov«, napisan po 20. oktobru. Na njem so imena 8 moških, in to: Franc Greif, Anton Purkat, Karel Plemelj, Stane Škrjanc (vsi štirje iz delovnega bataljona), Pavle Čar, Stanko Andoljšek, Antonio Amedeo, Giuseppe Forconi (»dodeljena bosta ital. edinici«). Sledijo imena 4 žensk ter Feliksa Blejca in v oklepaju spet imena 3 žensk, naslova 3 dokumentov, in to izjave ujetnikov z dne 18. 10. 1943, izjava Ernesta Šijanca z dne 18. 10. 1943 in zapisnik Šijančevega ponovnega zaslišanja (vse tri dokumente je vzel Šiška s seboj), naslov dokumenta – izjave Ivana Lavriha z dne 16. 10. 1943 in končno imena 5 moških, med njimi patra Alojzija Grebenca - Placida, ter imena 3 žensk, med njimi tudi Krescencije Otorepec. Ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kaj so pomenila imena na tem dokumentu, vendar vemo, da so npr. Franca Greifa, Ernesta Šijanca in patra Grebenca kmalu usmrtili.

Tako je Tone Ferenc opisal komunistične množične umore ujetnikov pri Mozlju. Naj dodam še pričevanje Franceta Špeliča iz knjige spominov Vrnil se bom k očetu (Mohorjeva Celje, 1998, str. 87–90).

Moramo dati dober zgled, da začnemo prvi streljati

Samega procesa nimam v spominu, ker nisem neposredno sodeloval niti pri zavarovanju. Dobro pa se spominjam, da smo dobili (ena četa) nalogo, da smo štiri dni kopali za vasjo Mozelj, nekaj kilometrov iz Kočevja, štiri globoke oglate jame. Zdaj bi težko določil, kako velike so bile te jame, morda 4 krat 4 metre, morda malo manj ali več. Skopali smo več jam. Komisarji so nam rekli, da pripravljamo skrivališče za razni vojni material, da ga skrijemo, ker se pričakuje nemški vdor.

Jame so bile skopane. Prošnje obsojenih na procesih za pomilostitev so bile zavrnjene. Dan izvršitve kazni je prišel. Vse desetarje, vodnike in politdelegate so poklicali na razgovor. Komisar Franci nam je povedal, da so jame, ki smo jih kopali, pripravljene za tiste, ki so na smrt obsojeni, in da bo zvečer izvršena smrtna kazen. Mi desetarji, vodniki in politdelegati pa moramo dati dober zgled, da začnemo prvi streljati. Potem ne bo težko, bodo že drugi nadaljevali, samo začetek da je naš.

Ruševine kapele Presvete krvi Jezusove v Mozlju, leta 1995 so jo preživeli pripadniki JVvD spremenili v spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943. FOTO: Ivo Žajdela

Popolna tišina je ovijala kolono smrti, ko se je pomikala na morišče

Zvečer, na dan streljanja, smo se zbrali za vasjo Mozelj, v neposredni bližini izkopanih jam. Čakali smo. Nismo vedeli, kako bodo obsojence pripeljali. Zaslišalo se je hropenje težkega motorja. Bila je avtoblinda, oklopni avto, ki je kot tank, samo da nima gosenic, pač pa močne avtomobilske gume. Za vasjo se je oklopnik ustavil. Kupola se je odprla, skozi odprtino so začeli prihajati obsojenci. Bili so zvezani posamič in vsi skupaj še k eni vrvi. To jih je močno oviralo pri izhodu skozi kupolo.

Popolna tišina je ovijala kolono smrti, ko se je pomikala na morišče. Nam je bilo naročeno, da od obsojencev lahko sprejmemo pisma ali sporočila za svojce, če kdo koga pozna in če to želi. Nekaj takih pisem oz. sporočil je bilo izročenih, pozneje pregledanih in vrnjenih tistim, ki so sporočilo prejeli, da ga po možnosti izročijo svojcem.

»Žrtev se je zvrnila v jamo. Tako je bilo do zadnjega.«

Drug za drugim so se obsojenci slačili do golega. Ko je posameznik prišel na vrsto, je stopil pred jamo in tedaj je s smrtonosnim regljanjem zapela brzostrelka. Žrtev se je zvrnila v jamo. Tako je bilo do zadnjega. Koliko je bilo ustreljenih, ne vem. Prav gotovo jih je bilo precej več, kot zdaj trdijo, da je bilo obsojenih na smrt v Kočevju.

Vsi, razen enega mladeniča, so umirali junaško. Vsak je, ko je stopil pred jamo, zavpil: »Živel Kristus kralj!« ali »Živel kralj Peter II.!« Taki vzkliki so se slišali pred vsakim »krikom« smrtonosnega orožja.

Omenjeni mladenič, ki se ni mogel zadržati junaško in je jokaje prosil usmiljenja, je bil kakih sedemnajst let star, doma s Podlipe pri Ajdovcu. Jaz sem ga sicer slišal, a ga nisem videl, vse o njem so mi povedali drugi.

»Nisem ubijal, bil sem pa sodelavec ubijalcev«

Oklopni avto je iz Kočevja pripeljal obsojence nekajkrat, prav gotovo ne samo enkrat. Hvala Bogu, na čudovit način sem bil rešen streljanja. Pa ne zato, ker bi se hoté izogibal ali ker ne bi hotel streljati. Ne spominjam se, zakaj in sploh kako da nisem streljal, saj sem bil kot vodnik – tedaj sem že napredoval od desetarja do vodnika – določen, da med prvimi nastopim to kruto smrtonosno službo. Tudi v neposredni bližini nisem bil, razen pri enem, na začetku. Ne vem, ali me je groza odvedla med tiste, ki so imeli sklenjen obroč, da bi zagotovili, da nihče ne pobegne, ali kaj drugega.

Prav gotovo moram biti Bogu nadvse hvaležen, da me je obvaroval te satanske službe. Tudi apostol Pavel (Savel) ni bil med tistimi, ki so s kamenjem posuli Štefana, a vendar je čuval obleko ubijalcev s prepričanjem, da služi nečemu dobremu, pozitivnemu, celo Bogu. Podobna krivda je bila tudi moja. Zdaj verujem, da sem opran. Nisem ubijal, bil sem pa sodelavec ubijalcev v prepričanju, da sem v službi dobrega, pozitivnega ...

Spomenik z imeni umorjenih pripadnikov JVvD pri Mozlju leta 1943. FOTO: Ivo Žajdela

Z morišča se je rešil Branko Arko, vendar ni prišel daleč

Eden od obsojenih se je poskušal rešiti tako, da je v trenutku, ko je porinil zadnjo hlačnico spodnjic z noge, naglo planil v beg. To je bilo tako nepričakovano, da so bili vsi prisotni iznenadeni. In ker je bil okoli jame obkolitveni obroč, se v tej iznenadenosti ni nihče od tistih, ki so bili v neposredni bližini, upal streljati za njim. Šele, ko je pretekel obroč, so streljali. Toda ušel ni daleč.

Naslednji dan je nekdo obvestil naš štab, da tam nekje za Kočevjem nekdo leži nag in močno hrope. Šli so gledat in našli pobeglega, ki je nezavesten umiral. Bil je zadet v glavo nad ušesom tako globoko, da je le nekaj časa še lahko brez pomoči taval, dokler se naposled ni zgrudil nezavesten. Ustrelili so ga in verjetno tam tudi pokopali.

/Tone Ferenc, Dies irae, Ljubljana, 2002, str. 511: Špelič pravi, da so blizu Kočevja ustrelili bataljonskega zdravnika, ki je nameraval zastrupiti ves bataljon in je priznal, da je četnik in ne partizan. To je bil medicinec Branko Arko iz Ribnice./

Po opravljenem krvavem dejanju so vsa oblačila ustreljenih dobro pregledali. Čeprav so bili že večkrat pregledani, so vendar v oblekah našli še marsikaj: všit je bil denar, prstani, križci, svetinjice, majhni lističi papirja z nekaj besedami. Kam so potem dali vse to, ne vem.

Nadaljevanje v: Kočevski proces, komunisti, sodstvo [7]

Boris Kravanja, Davorin Žitnik, Spomin na pobite, Mozelj, JVvD, Demokracija, 26. 9. 2002

1/7