Nadaljevanje iz: Kočevski proces, Travna gora, Ivan Lavrih [4]

Leta 2002 je zgodovinar dr. Tone Ferenc izdal obsežno (688 strani) knjigo Dies irae. Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943, založba Modrijan, Ljubljana, v kateri je objavil svojo zadnjo veliko raziskavo pred smrtjo. Gradivo je zbiral vrsto let, v knjigi pa je temeljito obdelal dogajanje jeseni 1943, povezano z Grčaricami, Turjakom, »kočevskim procesom«, umori ujetnikov, in vrsto drugih tem, ki spadajo v to dogajanje. Gotovo je to veliko zgodovinopisno delo lahko za vzgled našim zgodovinarjem.

Pri prikazu ubijanja ujetnikov pri Mozlju je na str. 511–519 objavil tudi pričevanje Stanislava Mavra, ki ga je našel v arhivu. Takole je zapisal.

Zapisnik zaslišanja Stanislava Mavra iz Zagradca

Zapisnik zaslišanja Stanislava Mavra, dvaindvajsetletnega delavca iz Zagradca, ki so ga domobranci prijeli 14. ter zaslišali 19. 10. 1944, je drugi vir, ki govori o ustrelitvi obsojencev pri Mozlju. Maver je povedal, da je bil 3. 10. 1943 nasilno mobiliziran v Zagradcu in odveden na tamkajšnjo komando. »Iz Zagradca sem bil takoj poslan v Kočevje v 3. četo. To je bilo ca 6. okt. Čez dva ali tri dni pozneje sem bil z nekaterimi drugimi poslan v Mozelj, češ da gremo tja prekopavat cesto. Bilo nas je 50 do 60 mož. Spremljal nas je eden na konju, ki nas je takoj po prihodu v gozdno jaso razporedil ene na stražo, drugi pa smo morali kopati jame. Jaz sem bil odrejen za stražo, z nalogo, da ne sme blizu nobeden civilist. Sprva sem se čudil, čemu kopljejo drugi jame, vprašal sem in dobil odgovor, da se bo tam zakopala neka municija. Bil sem proč od jame na straži ca 300 metrov. Še isti večer, ko se je zmračilo, sem slišal pripeljati v bližino do 500 metrov proč od jam tovorni avto. Mislil sem, da so res pripeljali skrit kako municijo. Avto se je ustavil in bilo je vse tiho, le tu in tam se je pokazala kaka lučka, in od daleč slišala kaka zamolkla beseda. Naenkrat pa se je začulo streljanje iz brzostrelk in zaslišal sem dva vzklika 'Živela Jugoslavija', takrat sem šele spoznal, da streljajo ljudi.

Spominska slovesnost ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, 7. novembra 1993. Od leve duhovniki: Franci Vrhunc, France Šetar, Marjam Lampreht. Čisto zadaj od leve: Davorin Žitnik, Franc Perme, Vinko Zibelnik. FOTO: Ivo Žajdela

Brez vzklikov in mirno so padali drug za drugim v jamo

Čez nekaj časa je vse utihnilo, in avto je odpeljal. Vrnil se je do svitanja zjutraj še 4 do 5 krat. Vsakikrat sem slišal streljanje, drugega pa ne. Bilo me je groza in strah in nisem upal približati se kraju streljanja. Ko je zjutraj avto zadnjič pripeljal, nas je neki partizan poklical skupaj tri stražarje in nas pripeljal do jame. Tu sem videl stati do osem ljudi, stali so eden za drugim pred jamo. Vsi so bili zvezani na rokah na hrbtu. Nekateri so bili oblečeni v suknjiče, drugi so bili brez njih, eni so imeli na nogah čevlje, drugi so bili bosi. Ravno jih je pregledovala neka ženska in kdor je imel kaj boljšega oblečenega, je moral sleči. Medtem so ga razvezali in ona ženska mu je pomagala slačiti se. Jemali so jim tudi čevlje. Odvzeto obleko so devali na kup. Obsojenci so bili mirni in kadili cigarete. Nam trem je ta partizan, ki nas je prignal, rekel, da moramo za kazen, ker imamo brate – svojce med legisti, ki so bili tudi na Turjaku, te obsojence streljati. Postavili so nas tri k štirim drugim partizanom, ki so tam stali z brzostrelkami. Na besede nekega partizana, sodim, da je moral biti kak politkomisar, 'streljaj', je neki partizan jemal enega po enega iz vrste in ga postavil do tri korake proč tik do jame. Čim je partizan odstopil, so drugi partizani dvignili brzostrelke, mi trije pa puške in smo streljali. Za sebe in za druga dva lahko trdim, da so merili in streljali mimo in da nismo nobenega zadeli. Vsak obsojenec je bil streljan s krajšim rafalom. Brez vzklikov in mirno so padali drug za drugim v jamo. Ko je bilo končano, so nas tri zopet nagnali nazaj na stražo. K jami nisem šel več nazaj in ne vem, kdaj so mrtve zagrebli in če so jih še kaj streljali.« Vir: ARS-II, DMB, f. 29/II, zapisnik zaslišanja S. Mavra 19. 10. 1944.

Izkopavanje je vodil nek partizan na konju

V nekoliko širšem zapisniku zaslišanja je Maver navedel še več podatkov o svojem življenju pred partizansko mobilizacijo, med njo in o prihodu v Kočevje, kjer so ga dodelili v 3. četo bataljona, o katerem so rekli, da lovi ljudi. »V Kočevju sem bil samo od večera, ko so nas pripeljali, pa do jutra. Zjutraj so nas zbrali pred hišo. Bili smo tam prisilni mobiliziranci in tudi partizani. Kljub temu, da so nam dali orožje, so nas vendar stražili, da ne hi kdo pobegnil. Tam so nam dali tudi lopate in nam rekli, da gremo prekopavat cesto. Odpeljali so nas proti Mozlju. Takrat sicer še nisem vedel, da je to Mozelj, povedali so nam pa to takrat, ko smo že bili tam. Iz Mozlja so nas gnali po neki stezi izven vasi približno en kilometer. To je bila kolovozna pot. Hodili smo nekako 10 minut. Vprašal sem, kje je tista pot, ki jo bomo prekopavali, kot so nam to poprej rekli. Odgovorili so, da ne bomo prekopavali ceste, ampak kopali neke jame, kamor bomo skrili municijo. Izkopavanje je vodil nek partizan na konju. Imel je bel suknjič. Kasneje ga nisem več videl.

Spominska slovesnost ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, 7. novembra 1993. Od leve: Ljubo Sirc, Davorin Žitnik, Branko Rozman, France Šetar, Franc Perme, Franci Vrhunc, Marjam Lampreht. FOTO: Ivo Žajdela

Mene so dali na stražo kakih 300 ali še nekaj več metrov

Imenovani partizan nas je razmestil. Nekateri so kopali jame, drugi so pa šli na stražo. Na stražo so dali po enega ali dva prisilna mobiliziranca, zraven pa vedno po enega ali dva partizana z brzostrelkami. Mene so dali na stražo kakih 300 ali še nekaj več metrov. Poleg mene je bil na straži še en prisilni mobiliziranec Dolipe, ki ga pa nisem poznal. Videl sem ga še enkrat kasneje istega dne. Poleg naju je bil na isti straži tudi nek partizan, ki so ga klicali za Franceta. Imel je mitraljez. Kakih 20 do 30 metrov stran je bila druga straža, ki je imela tudi mitraljez. Tu je bil na straži nek drug prisilni mobiliziranec iz Dolenjske. Bil je mlad fant. Stražil jih je partizan, ki so ga klicali za Boštjana. Govoril je bolj štajerski dialekt. Edini, ki sem ga dobro poznal, je bil Cimerman Franc, partizan, doma iz Marinče vasi. Po poklicu je bil delavec. Bil je partizan že pod Italijo, nato so ga Italijani zajeli in odpeljali v internacijo. Ko se je vrnil, je šel zopet med partizane. Kasneje je imel na rokavu 2 rdeči zvezdici. Bil je pri jamah na straži ves čas, tudi še potem, ko so streljali. Možno je, da je Cimerman tudi sodeloval pri streljanju, ko mene ni bilo tam. Sigurno pa tega ne vem. Poleg njega sem poznal še četnega komandirja Ladota in pa nekega komisarja Maksa.

Videl sem, da je bila tista jama precej velika

Skopali so takrat, kot so pripovedovali, tri jame. Jaz sem bil ves čas na straži. Tudi hrano so nam prinesli na stražno mesto. Jame so bile do noči skopane. Ko so me kasneje zvečer pripeljali do jame, kjer sem moral streljati, sem videl, da je bila tista jama precej velika. Bila je dolga kakih 5 metrov in široka kake 2 m. Kako globoka je bila jama, nisem videl. Jame so bile skopane v neki kotanji.

Proti večeru me je partizan, ki je bil z mano na straži, opozoril, da bo prišel komandant in naj stojim mirno. Videl pa sem komandanta od daleč. Rekli so mu Albin. Videl sem ga kasneje v Kočevju. Imel je jugoslovansko uniformo in tudi vojaško šajkačo. Na rokavu je imel tri pokončne rdeče črte. Star je bil približno kakih 27 let. Zgledal je bolj barbarsko – imel je bolj temno lice in temne lase.

Proti večeru je prišel avto. Videl ga nisem. Slišalo se je neko mrmranje. Videl nisem, ker sem bil preveč oddaljen. Mrmranje je prihajalo najbrž od partizanov. Pri jami so bili po mojem sami partizani. Tik preden so padli streli, sem zaslišal, da je nekdo zaklical: Živela Jugoslavija. Takoj nato se je slišal rafal iz brzostrelke. Kasneje sem slišal še kakih dvakrat, da je nekdo zaklical: Živela Jugoslavija. Takrat se je slišalo kakih petnajstkrat, da je streljala brzostrelka v presledkih po kakih 10 ali 15 sekund. Kakega ječanja ali joka nisem slišal. S tem je bilo prvo streljanje končano.

Spominska slovesnost ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, leta 1993. ARHIV: I. Ž.

Ti boš moral sedaj tukaj streljati, ker imaš brata pri ta belih svinjah

Že pred streljanjem je avto ponovno odpeljal. Čez kakšno uro se je zopet zaslišal avto. Zopet se je slišalo mrmranje. Drugega ni bilo slišati. Začelo se je zopet streljanje. Brzostrelka se je zopet oglasila kakih petnajstkrat. Avto je med tem zopet odpeljal. Avto je tisto noč pripeljal kakih 6 krat, in to v tistem času, ko sem bil jaz tam. Lahko da je kasneje, ko so mene odpeljali, prišel ponovno.

Ko je avto petič ali šestič pripeljal, je prišel do naše straže nek komisar. Pokazal je name in na drugega prisilnega mobiliziranca, ki je bil z mano na isti straži, poleg tega pa še na nekega drugega od sosednje straže. Rekel nam je, da moramo iti z njim. Peljal nas je doli do jame. Pred jamo je stalo kakih osem ljudi. Izgledali so mladi. Starejšega nisem videl nobenega. Nek komisar mi je rekel: Ti boš moral sedaj tukaj streljati, ker imaš brata pri ta belih svinjah, ki se je boril na Turjaku. Ti pa nisi nič boljši, je še dodal. Jaz sem bil tiho. Bilo mi je tako hudo, da sem zajokal in si z robcem brisal oči. Fantje, ki sem jih videl, so se mi smilili.

Ko so postavili prvega pred jamo, smo morali streljati

Poleg drugih partizanov je bila tam tudi neka partizanka Julka, srednje postave, stara kakih 22 do 23 let. Imela je vojaške hlače in škornje. Imela je polno hrast okoli ust. Izgledala je bolj meščansko, govorila je bolj gosposko. Ona in nek komisar sta mi najbolj grozila. Rekla sta, da bom sam ustreljen in šel z drugimi v jamo, če ne bom streljal in naredil, kar bodo rekli. Nas tri so potem postavili poleg treh partizanov, ki so imeli brzostrelke in bili pripravljeni na streljanje jetnikov. Jetniki so bili povezani. Stali so drug za drugim. Roke so imeli zvezane na hrbtu. Nobeden od jetnikov po mojem ni imel vojaške obleke. Nekateri so bili še obuti. Julka pa je začela vse sezuvati in slačiti. Vsi so izgledali zelo žalostni, vendar so bili mirni. Kadili so cigarete. Enega po enega so nato privedli tik do jame, nam pa zabičali, da moramo tudi mi streljati. Jaz do tega časa nisem imel skoro nobenega posla s puško in streljanjem. Ko so postavili prvega pred jamo, smo morali streljati. Gledal sem, da sem ustrelil mimo, ker nisem mogel streljati ljudi. Tudi druga dva, ki sta morala poleg mene streljati, sta mi kasneje rekla, ko so nas odpeljali, da nobeden ni streljal v jetnike. Jaz sem moral streljati trikrat. Po streljanju so se ustreljeni zvrnili v jamo. Nihče ni dal od sebe nobenega glasu. Nihče ni ničesar vzkliknil in tudi potožil ni nihče.

Spominska slovesnost ob grobišču umorjenih oktobra 1943 pri Mozlju, 7. novembra 1993. Nagovor Stanislava Klepa, za njim od leve Davorin Žitnik, duhovnik Branko Rozman, Franc Perme ter duhovnika Franci Vrhunc in Marjam Lampret. ARHIV: I. Ž.

Sedaj si videl, kaj znamo mi. Če bi ušel od nas, te bomo ustrelili.

Po trikratnem streljanju so nas postavili malo stran in smo morali gledati nadaljnje streljanje. Ko je bilo streljanje končano, so mene zopet odgnali stran, nazaj na stražo. Komisar, ki nas je vodil, je še rekel: 'Tako bomo naredili tudi s tvojim bratom, ko ga bomo dobili. Sedaj si videl. Ti pa tudi nisi drugega vreden.'

Ko so nas pripeljali nazaj na stražo, smo ostali tam še kake četrt ure, nato pa so nas dva in tri partizane dali skupaj in rekli, da moramo na patruljo. Šli smo precej daleč proti Knežji Lipi. Nazaj smo prišli čez kake tri ure. Od takrat dalje, ko smo šli na patruljo, nisem slišal nobenega streljanja več. Vrnili se nismo več na stražo, ampak po cesti v vas Mozelj. Tam so bili že zbrani tisti partizani, ki so bili prej pri grobu. Videl sem tam Julko in komisarje. Držali so se zelo zadovoljno in se smejali. K meni je prišel nek komisar in mi rekel: 'Sedaj si videl, kaj znamo mi. Če bi ušel od nas, te bomo ustrelili in bo pela tale (potolkel je pri tem po brzostrelki). Ravno tako te bomo ustrelili, če boš komu povedal, kaj smo pri Mozlju delali.' Rekel je še: 'Če boš ušel, tako daleč ne boš, da te ne bi dobili.'

Nekateri so se v Kočevje nato odpeljali s tovornim avtom, jaz in drugi pa smo morali iti tja peš.

Takrat, ko sem moral streljati jaz, sta streljala tudi že zgoraj omenjena partizana Lado in Maks. Tretjega nisem poznal, klicali so ga Jule. Kako se pišejo, ne vem.«

Pri Podturnu sem partizanom ušel

ARS-II, DMB, f. 29/II, zapisnik zaslišanja S. Mavra v Ljubljani 19. 10. 1944. Pripis s črnilom: Predan policiji in nam na razpolago. Glej tudi ARS-II, DMB, f. 111A, Vesti 20. 10. 1944. V najkrajšem zapisniku zaslišanja S. Mavra je kratek opis tistega, kar je Maver natančneje opisal že na obeh navedenih zaslišanjih. Vendar je v njem več podatkov o času po streljanju in vrnitvi v Kočevje: »Iz Kočevja so me poslali v Banjaloko proti Brodu na Kolpi. Od tam smo se zopet vrnili proti Kočevju, tu sem zvedel, da so med tem časom zopet postrelili nekaj ljudi.« Iz Kočevja so odšli proti Ribnici, od tam na Struge in dalje na Podturn. »Pri Podturnu sem partizanom ušel, na poti pa me je zajela patrola Železničarske brigade, tem sem pa takoj naslednje jutro ušel. Prišel sem domov ter se takoj šel javit na Krko nemški komandi, to je bilo 2. novembra 1943. Javilo se nas je večje število, pa so nas vse pustili domov.« Skrival se je pri sestri v Češnjicah do približno februarja 1944, ko se je večja skupina skrivačev pri Pustem Javorju prijavila nemškemu okupatorju. Ta jih je 15. 2. 1944 napotil v Ljubljano. Tam je Maver dobil službo pri Pokrajinskem prehranjevalnem zavodu »Prevod«. Na poti v Stično 14. 10. 1944 so ga prijeli domobranci. Domobranec Martin Novak iz 28. čete ga je prijavil, da »je prisostvoval pokolju v Mozlju in tudi sam streljal naše ljudi«. Zapisnik Mavrovega zaslišanja o usmrtitvah v Mozlju je objavil Borštnik v svoji knjigi Pozabljena zgodba (brez strani).

Naslovnica knjige zgodovinarja dr. Toneta Ferenca Dies irae. Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943, založba Modrijan, Ljubljana, 2002.

V noči na 13. oktober so umorili več kot 70 oseb, večinoma četnikov

Usmrčevanje obsojencev pri Mozlju, ki ga izpričujeta oba navedena vira /France Špelič in Stanislav Maver/, je bilo v noči na 13. oktober. Usmrtili so več kot 70 oseb, večinoma četnikov. Viri nekako soglašajo, da so obsojence nekajkrat (po Mavrovem spominu od petkrat do šestkrat) pripeljali na kraj usmrtitve in da je bilo pri streljanju vsake skupine slišati po 15 rafalov. Jože Sladič se je po vojni spominjal, da so po prvo skupino obsojencev prišli v sredo, 13. 10. 1943, ob treh zjutraj, po poslednjo, 6. skupino, pa malo po peti uri zjutraj (Jože Sladič, Za 30-letnico Grčaric, Tabor, 1974, št. 9–10, str. 238).

Naslednja usmrtitev je bila nato v noči na 15. oktober. O njej za sedaj ne poznamo nobenega natančnejšega vira.

Nadaljevanje v: Kočevski proces, komunisti, partizani, VOS, Mozelj [6]

1/5