Ob petintridesetletnici kočevske izjave duhovnikov in bogoslovcev

Ko sem prebral esej dr. Tineta Debeljaka ob izidu Mauserjeve pesniške zbirke Zemlja sem in večnost, sem v njem naletel na omembo Mauserjevega bivanja na Turjaku v času obleganja in potem njegove ujetniške poti v Kočevje in v Stično. Ob tem sem ponovno občutil, da moramo nekoč izreči utemeljeno sodbo o tisti izjavi in obljubi, ki so jo septembra 1943 – pred petintridesetimi leti torej! – podpisali duhovniki in bogoslovci, partizanski ujetniki v Kočevju. Ker sta pri tem udeležena tudi dva slovenska pisatelja in pesnika, Karel Mauser in Edvard Kocbek, vsak na nasprotni strani, se mi zdi, da utegne zanimati tudi slovenske kulturnike, zlasti še, ker si spričo obletnice dogodka in omembe v posmrtni izdaji Mauserjevih pesmi, marsikdo utegne postaviti vprašanje: kakšna pa je bila zadeva z duhovniško izjavo, ki jo je podpisal tudi Mauser in o kateri se je izrazil po svoje tudi Kocbek? Zato sem se odločil, da pošljem svojo razlaga pod Zapise v Meddobje.

V Sajetovem Belogardizmu (Franček Saje, 2. izd., str. 606) stoji, da so omenjeni »prostovoljno« podpisali izjavo in da »spoznavajo, po kaki izdajalski poti so hodili in kako so s svojim slabim zgledom zavajali na pot narodnega izdajstva nepoučeno kmečko ljudstvo in katoliško mladino«. In da so »priznali tudi, da je bila lažna njih trditev, da je bela in plava garda na slovenskem ščitila vero in slovenske domove, ker se sedanje vodstvo bele in plave garde druži z nemškim nacional-socializmom.«

Kapela Presvete krvi Jezusove v Mozlju, leta 1954 so jo komunisti porušili, leta 1995 so jo preživeli pripadniki JVvD (Davorin Žitnik in pododbor Ljubljana – Grčarice v okviru Društva za ureditev zamolčanih grobov) spremenili v spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943 ter na ploščah napisali umrle med komunističnim nasiljem (posnetek je iz leta 2011). FOTO: Ivo Žajdela

Izjava duhovnikov in bogoslovcev

Izjava, ki jo je objavil Saje v Belogardizmu, se glasi takole:

Razen belih poveljnikov in organizatorjev narodnega izdajstva je narodnoosvobodilna vojska na Turjaku ujela tudi skoraj celo četo belogardističnih kaplanov in bogoslovcev. Kaplani Franc Malovrh - Breznik iz Ljubljane, Ivan Lavrih, Tone Polda in Janez Bukovec iz Dobrepolja, Jakob Mavec z Iga, Franc Malovrh iz Škocjana pri Turjaku in bogoslovci: Franc Jančar, Franc Stare, Franc Jakop, Zvonimir Goršek, Andrej Pogačar, Janez Musar, Leopold Potočnik, Janez Medved, Karel Mauser, Alojz Žagar, Ivan Pekolj, Rudolf Ropas, Jožef Vesenjak, Frane Vidic, Ludvik Jeza, Franc Zagoršek, Karl Pečovnik, Ivan Volk, Franc Lepdiček in Avgust Jambrovič so 23. septembra v Kočevju prostovoljno dali in podpisali izjavo, da »spoznajo, po kaki izdajalski poti so hodili in kako so s svojim slabim zgledom zavajali na pot narodnega izdajstva nepoučeno kmečko ljudstvo in katoliško mladino«. Nato so priznali, da je bila »lažna naša trditev, da je bela in plava garda na Slovenskem ščitila vero in slovenske domove, ker se danes vodstvo bele in plave garde druži z nemškim nacionalsocializmom ...« Svojo izjavo so zaključili z naslednja obljubo:

»Zato se zavezujemo:

da ne bomo v ničemer več v svojem ravnanju, ne z besedo ne z dejanji škodovali osvobodilni stvari slovenskega naroda in njegovi edini pravi narodni oblasti na Slovenskem, Osvobodilni fronti;

da ne bomo nikdar več svojih opravil (prižnice in spovednice) in duhovniškega poklica, sploh izrabljali v politične protinarodne svrhe in da se bomo v izvrševanju svojega poklica omejili zgolj na vestno vršenje verskih dolžnosti, ki nam jih nalaga;

da se bomo s takim svojim zadržanjem v bodoče izkazali vredne velikodušnosti, ki nam jo s sedanjim postopkom nasproti nam izkazuje slovenska narodna oblast Osvobodilne fronte,

Tako nam Bog pomagaj!«

Izjava 26 duhovnikov in bogoslovcev 23. 9. 1943Podobno izjavi, so sestavili in podpisali tudi Pavlin Bitnar, dekan iz Črnomlja, Ivan Sitar, kaplan iz Ribnice, Ludvik Tomazin, kaplan z Blok, Boris Femc, kaplan iz Cerknice, in drugi ujeti belogardistični duhovniki. Ti podpisniki so ob raznih prilikah naglašali, da so prostovoljno in iskreno podpisali citirano izjavo.

Kapela Presvete krvi Jezusove v Mozlju, spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943. FOTO: Ivo Žajdela

Izjava seveda ni bila nečastna, ker je bila izsiljena

Nekritičen in nepoučen bralec občuti to izjavo kot nečastno, kakršna je sama po sebi bila. In da je bilo precej nezgledno, ker nihče preživelih kasneje obljube ni držal. To občuti bralec zlasti še zato, ker Saje napravlja vtis, zlasti z besedami »Svojo izjavo so zaključili z naslednjo obljubo ...«, kot da so podpisniki sami sestavili izjavo in obljubo.

Kot veste, to izjavo in njej sledečo obljubo razni titovski časnikarji od časa do časa privlečejo na dan in nam postrežejo z njo. Tako na pr. Janez Čuček v 15. nadaljevanju svoje reportaže Sence preteklosti v Ljubljanskem dnevniku sredi leta 1976 (kopija, ki sem jo dobil, nima datuma. Nekateri Maserjevi prijatelji so jo širili pa Clevelandu.) Mauser je za to Čučkovo reportaža zvedel. V svojem pismu od 29. novembra 1976 pravi: »V Ljubljanskem dnevniku me je nažgal tisti Čuček, ki je napadel tudi dr. Filipa Žaklja in Narodni odbor za Slovenijo. O meni pravi, da sem vodja slovenskih protikomunističnih borcev, da sem bil zajet na Turjaku in da zapeljujem slovensko ljudstvo, itd. Pa sem tako blizu drugega brega, da mi niti ostre besede niti krivično besede no spodnašajo nog.« (Vestnik, str. 3–5, 1977, p. 42–45)

Kapela Presvete krvi Jezusove v Mozlju, spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943. FOTO: Ivo Žajdela

Izjava je bila sama po sebi nečastna za podpisnike

Zame ni dvoma, da sta se, ne glede na Čučka in podobne reportažnike, omenjena izjava in obljuba vsako leto ob obletnicah Turjaka in Kočevja vračali v dušo pokojnega Mauserja in morda precej krepko odmevali v njej. Vem, da je pokojni Karel rad pripovedoval, kako je bilo v obleganem Turjaku, kjer je stregel ranjencem; ne spomnim pa se, da bi kdaj govoril, kako je bilo v partizanskih zaporih v Kočevju.

Kot rečeno: izjava je bila sama po sebi nečastna za podpisnike. Toda pravičnost zahteva, da se ozremo na celotnost dogodkov tistih dni – od Mauserjevega odhoda iz dobrepoljskega Vidma pa do dneva podpisa. Samo v okviru takratnih dogodkov je mogoče pravično oceniti izjavo in obljubo in izreči čim bolj utemeljeno sodbo.

Kapela Presvete krvi Jezusove v Mozlju, spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943. FOTO: Ivo Žajdela

Položaj v gradu je bolj in bolj podoben peklu

Mauser je skupaj z drugimi vaškimi stražarji Dobrepoljci odšel iz Vidma v nedeljo popoldne 12. septembra in prišel zvečer na Turjak. V ponedeljek zjutraj so že bile v bližini gradu, zlasti na marofu, večje in manjše praske s partizani. V torek nato sta pesniško čutečega Mauser­ja vsekakor pretresla dva dogodka: da je partizansko vodstvo odklo­nilo turjaške civiliste za razgovore in zahtevalo oficirje. Ko pa ti pridejo, se nanje vsuje ogenj iz partizanskih mitraljezov, tako da so se komaj še mogli potegniti nazaj. In pozno zvečer je zvedel, da se bo skupina da Zapotoku umaknila proti Ljubljanskemu barju in da bodo poslej turjaški sami na terenu – v gradu, ki je obkoljen od vseh strani. Po negotovosti polni sredi zvedo nato v četrtek od deklet, ki so jih partizani poslali v grad, za padec Grčaric in kaj se je tam zgodilo po vdaji. Pretresujoča vest, ki je v tistih dneh odigrala svojo vlogo! V petek za tem občutijo v gradu kanonado iz italijanskih kanonov. Položaj v gradu je bolj in bolj podoben peklu. Že prejšnji dan je pričelo zmanjkovati vode za 700 ljudi, grad vedno bolj poln dima in prahu, ranjencev vedno več. Mauser ima priliko videti junaštvo vaških stražarjev in poveljnikov, pa tudi malodušnost in brezbrižnost. V soboto preneha vsaka misel na izpad. V gradu nastopa pravi pan­demonij: stena za steno se drobi in ruši, celi stropi padajo na stražarje. V nedeljo dopoldne začno partizani vdirati v grad skozi odprtino, ki so jo napravili topovi. Ob enih popoldne se branilci gradu vdajo.

Spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943 med komunističnim nasiljem z imeni ubitih. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski pokoli pred podpisom izjave

Zmagoslavja pijani partizani jih začno sprejemati z vso grobostjo, krutostjo poniževanjem. Čez nekaj časa so priče groznemu prizoru; partizani enostavno postrelijo turjaške ranjence, 33 po številu, stari grajski lipi nasproti vhoda. Nato pa pobite zmečejo na voz, iz katerega teče kri v curkih. Medtem se začne povezovanje jetnikov po dva in dva in navezovanje na vrv. Tako zvezani in privezani se v procesiji začno pomikati proti Rašici in Laščam – na čelu partizani in partizanke z divjo harmoniko. V Laščah so jetniki predmet poniževanja in zasmehovanja na partizanskem mitingu. Zvečer pa odvedeni v silosne barake pod laško postajo. Drugi dan pride partizanska komisija, ki ukaže sortiranje jetnikov v štiri skupine, ena teh je duhovska. (To sortiranje imajo titovski zgodovinarji za sodni proces!?) Zvečer ženejo zvezane jetnike proti gozdu, na čelu njihovi poveljniki. Ko kmalu zaregljajo strojnice v gozdu, se vsakogar v tej nočni procesiji loti strahoten občutek, da se je spredaj zgodilo nekaj hudega in da njih čaka isto. Zaradi pobegov poženo partizani kolono nazaj za žico okrog barak. Dan nato partizani zopet izbirajo žrtve in odvedejo 60 najuglednejših med jetniki, med njimi tudi dr. Ludvika Kožuha, pod čigar vodstvom je Mauser stregel ranjencem v gradu.

Spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943 med komunističnim nasiljem z imeni ubitih. FOTO: Ivo Žajdela

Duhovnike in bogoslovce izrabiti za svojo propagando

Skupina je odgnana v gozd nad postajo, kjer kmalu zaregljajo strojnice ... Preostala skupina jetnikov, še vedno zvezanih rok, čaka več ur na postaji, nato pa je s tovornim vlakom odpeljana v Kočevje. Telesno utrujeni in neprespani, lačni, še bolj pa žejni, ponižani maltretirani, očividci pokola ranjencev, predmet ponižanja in zasmeha na mitingu, njihovi poveljniki, organizatorji in ugledni možje odvedeni v smrt – cel niz strahotnih dogodkov in doživljajev je to bil – na vse to pa partizani takoj drugi dan po prihodu v Kočevje predlože ujetim duhovnikom in bogoslovcem izjavo in obljubo v podpis,

Spričo tele zgoščene slike takratnih dogodkov – kdo bi si upal izreči očitek moralne krivde podpisnikom te izjave in obljube?

Vsebina izjave in obljube očitujeta znatno premišljenost in spretnost, ki jo je v tistih dneh zmogla sestaviti le skupina ljudi, ki je bila sposobna hladne preračunanosti: ujete duhovnike in bogoslovce izrabiti za svojo propagando. Obenem pa diha iz izjave in obljube politični namen: uničiti ugled duhovnikov za naprej ter onemogočiti njihov vpliv na ljudi.

Kocbek: Nobeden ni pokazal niti najmanjšega ugovora besedilu

Da je izjavo in obljubo sestavilo partizansko vodstvo, to je komunistična partija Slovenije, je razvidno iz Kocbekove Listine na str. 314 in 315, v zaglavju za 24. september 1943. Kocbek je zapisal: »Nobeden med njimi se ni upiral in ni pokazal niti najmanjšega ugovora besedilu.« Torej je bilo besedilo izjave in obljube enostavno predloženo jetnikom v podpis! Nekaj strani prej (str. 308 zgoraj) pa je Kocbek zapisal: »Oproščeni duhovniki bodo morali podpisati izjavo, ki bo objavljena in nabita v kraju njihovega bivanja. Podobno bodo morali storiti tudi oproščeni belogardisti, posebno tisti, ki so imeli, v svojem ponesrečenem gibanju kako vidnejšo vlogo.« Torej: morali ...

Za demokratičnega Slovenca zdrave pameti in dobre volje te Kocbekove besede prepričljivo povedo, da o kaki prostovoljnosti podpisovanja, ki ga omenja Saje in za njim razni Čučki, v tistih dneh ni bilo govora. (Kocbek sam je vsaj toliko dosleden na tem mestu, da nič ne govori o kaki prostovoljnosti.)

Potem ko navede, da ni nihče od podpisnikov ugovarjal predloženemu besedilu, navaja Kocbek pikre pripombe partizanov na račun podpisnikov. Na podlagi teh plete nato svoja razmišljanja: da so podpisniki pokazali nevredno dvoličnost »v uri golega, neposrednega soočenja z zlom« – kar je samo po sebi dragocena oznaka partizanskega početja! Za hip se je Kocbek vendarle postavil na idejno stališče ujetih duhovnikov in bogoslovcev. Morda je ta oznaka bila izraz (njegovega) prepričanja na dnu njegove duše celo v tistih dneh? Toda samo od sebe se vsili vprašanje, zakaj ni Kocbek nakazal tudi psihološkega stanja podpisnikov v tistih okoliščinah.

Spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943 med komunističnim nasiljem z imeni ubitih. FOTO: Ivo Žajdela

Duševnost ujetih je bila razdrobljena na kosce

Kocbek sam (p. 314 zgoraj) omenja v primeru zaslišanega Črtomira (t. j. Janeza Marna, pobeglega bivšega partizanskega komandanta bataljona, od 1. marca 1944 pa do konca vojne poveljnika dolenjskih četnikov) le-tega bojazen, ki jo je v tistih dneh pokazal pri zaslišanju in da sta bila Črtomirov strah in bojazen le paničen izraz notranje razdrobljenosti. Za tem pa celo navede razlago zanjo. Črtomirova politična nedoslednost je imela vzrok v anarhičnem in ciničnem osebnem življenju, pijači in ženskah. Vprašujem se, zakaj pesnik in pisatelj ter eksistencialist-personalist Kocbek ni nakazal, da je bila post tot discrimina rerum tudi duševnost ujetih duhovnikov in bogoslovcev razdrobljena na kosce? V Črtomirovem primeru je to storil – morda zato, ker je bil do tedaj njegov idejni pristaš, namreč krščanski socialist! – ni pa storil tega v primeru duhovnikov. Na vprašanje zakaj ne, je možnih več odgovorov. Tudi tale; Mar je v tistih dneh občutje zmagoslavnosti oplazilo tudi Kocbeka, ki je tedaj kot izvršnik v vodstvu OF odločal o življenju in smrti turjaških jetnikov? In ta zmagoslavnost se je prikradla v njegov spomin še po letih, ko jo svoji Listini dajal dokončno obliko? Pa bi pravičnost zahtevala, da bi se človek in kristjan Kocbek ozrl na duševno stanje podpisnikov. Seveda pa, če bi se bil, bi bil moral navesti tudi razlago – kot v Črtomirovem primeru. Ta pa bi morala obsegati, da bi bila prepričljiva in v skladu z resnico, zgoraj navedena kruta dejstva, ki so jih podpisniki doživljali tistih deset dni pred podpisom izjave.

Spomenik umorjenim pripadnikom JVvD pri Mozlju leta 1943 med komunističnim nasiljem z imeni ubitih. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj vse so podpisali zaslišanci pred sovjetskimi oficirji NKVD

Ob razmišljanju o tem podpisu mi z vso silo stopajo pred oči odstavki iz Solženicinovega Gulaga, ki povedo, kaj vse so priznali in podpisali zaslišanci pred sovjetskimi NKVD oficirji. In prav tako razna mesta iz knjige 7000 dni v Sibiriji, ki jo je napisal bivši dunajski komunist Karel Steiner (Karlo Štajnar), čigar knjiga je bila tiskana v Ljubljani, izdana pa v Zagrebu. In enako razna mesta iz knjige Angleža Roberta Conquesta Izobčeni, izbrisani (Cankarjeva založba, Ljubljana, 1972): kaj vse so pri zaslišanjih priznali in podpisali razni komunistični prvaki, ki so bili Stalinovi osebni nasprotniki!

Janez Grum: Karel Mauser je bil in je last nas vseh

 S pokojnim Karlom Mauserjem sem bil leta 1949 sedem mescev neposredni sosed v 11. baraki spittalskega taborišča. Skoz leseno steno sva z ženo večkrat imela priliko slišati smeh in jok Mauserjevih prvih dveh hčerk. Večkrat sva se srečala pri vhodu v barako. Spomladi in v zgodnjem poletju pa sva se nekajkrat pogovarjala zunaj pod oknom, ko je cepil in pripravljal drva. Spomnim se, da mi je pripovedoval o Turjaku, zlasti natančno pa, kako je bilo v blokadi Jugoslovanske tiskarne 4. maja 1945, ker je Slovenec prinesel poročilo o tretjemajskem parlamentu, Zato sva se tudi v Ameriki srečavala kot stara znanca. Sicer sva bila v tej ali oni točki različnih mnenj – bil sem mnenja, da bi bil moral pokojni Karel Mauser ostati nad raznimi trenji, nesporazumi in spori med Slovenci po svetu in biti združevalni dejavnik med nami, za kar je kot pisatelj in mojster slovenske besede, govorjene in pisane, pa kot človek in kristjan imel vse lastnosti – a ob njegovi smrti smo čutili, da je bil in je last nas vseh.