A to ni bil edini utrip prazničnega dne. Morda manj na očeh javnosti so se zvrstila tudi bogoslužna srečanja, ki so imela velik pomen za krajevna verna občestva.

Eden takih izredno pomenljivih dogodkov je bil v kraju Koče v župniji Kočevska Reka. Kot številne druge kraje na Kočevskem je tudi to vas v 50. letih prejšnjega stoletja udarilo revolucionarno besnilo, ki je nameravalo iz tega dela slovenske dežele izbrisati sleherno znamenje krščanske starožitnosti. V tem pogromu je leta 1953/1954 »padla« tudi tamkajšnja cerkev, posvečena Marijinemu vnebovzetju. Starodavna cerkev (prvič omenjena že leta 1526) je bila, sodeč po pričevanjih, s skoraj celotno opremo požgana in nato odstranjena; vidni so ostali le obrisi temeljev.

Odstranjena in v pesek zmleta cerkev ni bila izbrisana iz spomina ljudi, ki danes živijo v Kočah.

Odstranjena in v pesek zmleta cerkev pa ni bila izbrisana iz spomina ljudi, ki danes živijo v Kočah. Skupaj s kočevskoreškim župnikom Jožetom Milčinovičem, ki je številnim krajem nekoč zaprtega dela Kočevske s postavitvijo znamenj, kapelic in cerkva vnovič vdihnil krščanskega duha, so oživili spomin na nekdanjo cerkev in na njenem mestu na južni vzpetini nad vasjo postavili znamenje. Župnik Milčinovič ga je med bogoslužjem na praznik Marijinega vnebovzetja popoldan pred številnim vernim občestvom blagoslovil.

Postavitev znamenja in njegov blagoslov želi imeti po župnikovih besedah dvojni pomen. Najprej je to dejanje spoštljivega spomina: spomina na nekdanjo gotsko (pozneje barokizirano) cerkev in njeno veliko umetniško vrednost; spomina na številne vaščane, ki so živeli pod njenim zvonom (v matičnih knjigah je napisanih 32 hišnih številk; iz Koč denimo izvira znameniti rod Kozlerjev, iz katerega je izšel tudi podjetnik Peter Kozler, avtor znanega Zemljovida slovenske dežele in pokrajin); spomina na romanja, ki so se, kot je zabeleženo v kroniki, na prošnje dneve in ob drugih stiskah odvijala od Koč do Gotenice; spomina na duhovnike, ki so maševali v nekdanji cerkvi, in vse, ki so skrbeli zanjo … Iz tega spomina pa raste vabilo za sedanjost: da bi bil nekoč izmoljen sveti kraj tudi danes vedno bolj kraj molitve, občestvene povezanosti in Božje navzočnosti za vse krajane, pa tudi tiste, ki se peljejo mimo (cesta od Kočevske Reke preko Koč do Dolenje vasi je denimo priljubljena trasa številnih kočevskih in tudi drugih kolesarjev).

Ohranjeni Marijin kip iz nekdanje cerkve v Kočah. FOTO: Bogomir Štefanič

Zgodba Marijinega kipa, ki je po skoraj 70 letih spet prišel domov, je tako zgodba o neuničljivosti krščanske vere, upanja in ljubezni.

Zapisali smo, da je bila cerkev Marijinega vnebovzetja v Kočah v prvi polovici 50. let prejšnjega stoletja tako rekoč izbrisana z obličja zemlje. A vendarle ne popolnoma. Domačini so uspeli ohraniti vsaj kakšen drobec bogate opreme. Pogrom nad cerkvijo je tako »preživel« kip Marije, ki je bil nekoč v glavnem oltarju (v njegovem osrednjem delu je bil kip Vnebovzete) del prizora oznanjenja: angela, ki je stal na desni strani, ni več, Marija, ki je bila postavljena na levi, pa je našla zavetje pri družini Pajničevih, od njih pa je novo domovanje našla v sedanji kočevskoreški župnijski cerkvi. Od tam je tudi poromala k blagoslovu novega znamenja v Koče. Zgodba Marijinega kipa, ki je po skoraj 70 letih spet prišel domov, je tako zgodba o neuničljivosti krščanske vere, upanja in ljubezni.

Župnik Jože Milčinovič v pogovoru z udeleženci blagoslovitvene slovesnosti. FOTO: Bogomir Štefanič

Še nekaj besed o novem znamenju: oblikovano je po načrtu arhitekta Janeza Gomboca, za štiri poslikave je poskrbela umetnica Maša Bersan Mašuk, ki je naslikala Marijino vnebovzetje, sv. Ano (v nekdanji cerkvi v Kočah ji je bil posvečen stranski oltar), sv. Roka (zavetnik prav tako v letih 1953/54 porušene kapele v bližnji Mlaki) in Janeza Krstnika (zavetnik kočevskoreške župnije). Za postavitev sta poskrbela Tone Corl in podjetje Coston, posebna zahvala za izvedbo celotnega projekta velja družini Hrženjak iz Koč.

1/6