Ko se proti jeseni ob Soči umiri turistični vrvež, zadiha Kobarid z okolico svoje običajno življenje. Takrat je čas, da lahko pozorno prisluhnemo, kaj nam ima ta košček slovenske zemlje zanimivega povedati. Tu ne manjka naravnih in kulturnih znamenitosti, ki s svojim bliščem pritegnejo našo pozornost. In prav je tako. Potrebujemo jih, da nas zmamijo v Posočje.

Za željne gora je pred nosom ponosni nos Krna, bolj zmerni bodo raje obiskali Matajur ali Stol, morda zakolovratili proti Kolovratu ali se sprehodili do slikovite Drežnice in Vrsnega.

Kdor še ni obiskal najlepšega slovenskega slapu, naj se le potrudi do slapu Kozjak. Ne izstopa po velikosti, ampak po izjemnem okolju. Stezica nas pripelje v temačno skalno votlino, na njenem koncu pa se peni eleganten pramen slapa. Objeti smo v kamnitem naročju, le okljukasto zavita razpoka na stropu ostaja stik z zunanjostjo in priča o dolgoletnem delovanju vodne sile slapa. Prizor, ki pomirja, navdihuje in spodbuja k razmišljanju, če se le ne tre pri slapu preveč obiskovalcev.

Pečat samoumevne značilnosti daje tem krajem bližnja Soča z značilno barvo in še neukročenim tokom. In če se le malo prepustimo šepetanju zgodovine, začutimo, da kri, obilno prelita v tej dolini in po obronkih gora vse do najvišjih vrhov, ni kar izginila. Vsaka prelita kaplja krvi skupaj z življenjem, ki ga je napajala, odmeva v večnost, odmeva pa tudi v sedanjost. Morda to najlaže doživimo ob obisku imenitnega Kobariškega muzeja I. svetovne vojne ali mogočne italijanske kostnice nad Kobaridom. Res da zelo pogosto povezujemo Kobarid s prvo svetovno vojno, kar je seveda razumljivo, saj se je ključen dogodek, preboj Soške fronte, zgodil prav na tem območju, vendar je bila pomembna lega mesta pod Trnovsko sotesko vzrok še za mnogo drugih zgodovinskih sledov.

Nasproti slapu Kozjak, nad desnim bregom Soče, je zanimiva vzpetina, na kateri je pomembno arheološko najdišče. To je Toncov grad, naseljen že v srednji kameni dobi. Na izpostavljeni skalni ploščadi z imenitnim razgledom so odkrili ostanke kar štirih zgodnjekrščanskih stavb, pretežno iz 5. stoletja, zato je bilo tod verjetno pomembno duhovno središče.

Omenim še en spomenik, ki poudarja pomembno strateško vlogo Kobarida - to je Napoleonov most. Mesto povezuje z levim bregom Soče, v njegovi neposredni bližini pa so tudi skromne Pirnatove plastike, tenkočutno zlite z okoliškimi skalami. Pomnik, da tudi druga svetovna vojna tem krajem ni prizanesla.

To so kraji, v katere je vraščen Gregorčič, ne le z rojstno hišo v bližnjem Vrsnem in grobom na slikovitem gričku pri cerkvi sv. Lovrenca, ampak z gorami, vasmi, Sočo, polji in pobočji, rastlinami in živalmi, usodami prednikov. Iz tega zornega kota postane njegova slutnja soške morije nenadoma povsem razumljiva.

Tudi mi se poskusimo v teh krajih, svetih zaradi prelite krvi, vrasti v stvarstvo in v ponižnosti z vsemi stvarmi slaviti Stvarnika. Tedaj se bo novembrska turobnost, tesnoba, ki se širi okoli misli na smrt, umaknila Življenju, ki vznika iz vsake kaplje krvi. Smrt je le tisto, kar seme vzbudi, da vzklije, zato ni nikoli nesmiselna, četudi nam je navadno nerazumljiva. Pomembno je tisto obdobje našega bivanja in zavedanja, v katerem lahko svobodno odločamo, na katerega lahko vplivamo. Ta del življenja naj usmerja smisel!

Dostop: z južne stani po glavni cesti iz Tolminske smeri, s severa pa iz Kranjske Gore čez Vršič ali Predel.