Številni se vsaj za kakšen del noči prelevijo v priložnostne astronome, ki ob zdaj huronskih vzklikih, drugič spet bolj zamolklih vzdihih iztegnjenih vratov spremljajo meteorski roj Perzeidov. In tako kot nekoč velja tudi danes: za opazovanje ne potrebujemo nobene posebne opreme, le svoje oči. Če smo zahtevnejši, jih lahko lovimo tudi s fotoaparatom, tako kot naš sogovornik amaterski astronom Gorazd Bizjan.

Usoden nakup teleskopa

Zanimivo je, da prašni delci (meteoroidi) v Zemljino atmosfero vstopajo vsak dan. Zaradi velike hitrosti in trenja ob stiku z gosto atmosfero zažarijo in večinoma izparijo. V določenih obdobjih leta pa se število utrinkov ali meteorjev zelo poveča. Tu v zgodbo pridrvijo kometi, ogromne skalnate kepe iz prahu, ledu in plinov. Ko se na svoji poti najbolj približajo Soncu, jim to s svojo vročo močjo ustvari rep, iz katerega letijo delci prahu. Naša draga Zemlja se mora nato samo še srečati s tem meteorskim potokom in na nebu se začne predstava.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Praznična, poletje 2021. Praznična izide štirikrat letno, njeno vsebino narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Zajema iz bogate zakladnice naše zgodovine, kulturne dediščine in krščanstva ter išče navdihujoče zgodbe sedanjega trenutka. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, zdravniške in modne nasvete ter praznična povabila.

Prav avgustovska je Gorazdu Bizjanu najljubša: »Saj je čez leto kar nekaj bogatih meteorskih rojev, Geminidi, recimo, so še bogatejši od Perzeidov, a se jih vidi pozimi, decembra, ko je mraz … Res veliko lepih spominov imam na Perzeide. Ko sta bila otroka še majhna, smo se vsako leto 12. avgusta zvečer zapeljali pod Sv. Jakoba pri Medvodah. Po tleh smo pogrnili blazine, se toplo pokrili in potem čakali na zvezdne utrinke.«

Narava ga je zanimala že od nekdaj, za astronomijo pa se je navdušil leta 1985, ko je v neki trgovini v Ljubljani zagledal majhen, 6-centimetrski teleskop, ki sta mu ga starša naslednji dan tudi kupila. »Moram reči, da je bilo to prav 'usodno' dejanje, ki me je na vesolje priklenilo vse do danes. Kasneje sva z očetom izdelala znani teleskop AT-140, zdaj pa sem lastnik 20-centimetrskega newtonovega reflektorja,« dodaja Bizjan, ki je že 18 let tudi stalni sodelavec astronomske revije Spika.

FOTO: Gorazd Bizjan

Perzeidi ali solze sv. Lovrenca?

Meteorji navidezno prihajajo iz skupne točke na nebu (radiant). V primeru avgustovskega roja je ta točka najbližja ozvezdju severne nebesne poloble, ki se imenuje po grškem junaku Perzeju. A davno preden se je utrinkov prijelo ime »Perzeidi«, je med ljudmi živelo izročilo, da gre pravzaprav za solze svetnika, ki je kot mučenec umrl 10. avgusta leta 258.

Res veliko lepih spominov imam na Perzeide. Ko sta bila otroka še majhna, smo se vsako leto 12. avgusta zvečer zapeljali pod Sv. Jakoba pri Medvodah. Po tleh smo pogrnili blazine, se toplo pokrili in potem čakali na zvezdne utrinke.

Sveti Lovrenc je kot eden od sedmih diakonov služil papežu Sikstu II. in skrbel za cerkveno premoženje. Ko je cesar Valerijan ukazal papeža zaradi opravljanja bogoslužij ubiti v katakombah, je diakon Lovrenc zbral vse premoženje in ga razdelil med reveže. Nanje naj bi nato pokazal, ko je cesar zahteval denar, namigujoč na to, da so ubogi največja dragocenost Cerkve. Za to dejanje je plačal z mučeniško smrtjo: položili so ga na razbeljen raženj in ga živega pekli. Grozljivost spričo takšnih muk je tako razvnela ljudsko predstavo o svetnikovih solzah, ki dežujejo vsako leto ob dnevu njegove smrti, da so ljudje pojav poimenovali veliko prej, preden je šele po letu 1830 več astronomov neodvisno drug od drugega odkrilo Perzeide.

Starševski komet Perzeidov - Swift Tuttle

Na vprašanje, ali se je na opazovanje nočnega neba treba pripraviti, Gorazd Bizjan odgovarja: »Seveda, skoraj nikoli ne grem opazovat kar tako, brezciljno. Priprava pa je odvisna od tega, kaj mislim ponoči početi: 'loviti' kakšen komet, opazovati meteorje, Luno, se pripravljati na astronomsko tekmovanje (Messierjev maraton) … Najzanimivejši je 'lov' na komete, saj se ti vesoljski potepuhi kar hitro premikajo po nebu in je treba najprej dobiti podatke o trenutni lokaciji, natisniti ustrezno iskalno zvezdno karto, potem pa še na terenu komet ujeti (ali pa tudi ne …). Vsekakor je priprava že kar polovica opazovanja!«

FOTO: Gorazd Bizjan

Komet, iz katerega izvira material za poletne utrinke, so nazadnje opazili leta 1992. Gre za približno 26 km veliko ledeno jedro, ki se na dirki po svoji orbiti vsakih 133 let približa Zemlji, in to celo tako blizu, da so do nedavnega za naslednje srečanje leta 2125 napovedovali precej veliko verjetnost trka z Zemljinim površjem. A zadnje Nasine meritve kažejo, da se to najverjetneje vendarle ne bo zgodilo. Posledice trka bi bile po izračunih kar 27-krat večje kot pred 66 milijoni let, ko naj bi po splošno sprejeti tezi asteroid treščil v bližini jukatanskega polotoka in povzročil množično izumrtje tedanjih rastlinskih in živalskih vrst, tudi dinozavrov.

Fotografirati ali opazovati?

V zadnjih letih je znotraj amaterske astronomije prišlo do velikega razmaha astrofotografije, saj je tudi oprema postala dostopnejša. Naš sogovornik se kljub temu, da mu je uspela že prenekatera fotografija nočnega neba, uvršča med vizualce. »Če povem po pravici: včasih, ko sem imel še več energije, je bila astrofotografska oprema draga in ni je bilo lahko dobiti, zdaj pa se mi kar nekako ne da ... Se pa imam za kar izurjenega in uspešnega vizualnega opazovalca.« In kako vidi sam razliko? »Razlika je, da vizualec pograbi svojo opremo in jo odnese (ali odpelje) na opazovališče, jo tam postavi in opazuje, dokler pač opazuje. Za uspešno astrofotografijo pa je skoraj nujno, da ima opremo stalno postavljeno, to pa pomeni vsaj hišico, če že ne observatorij. Posneti material je potem treba obdelati, kar tudi zahteva znanje in čas.«

FOTO: Gorazd Bizjan

Izurjenost v opazovanju potrjujejo Bizjanovi rezultati na Messierjevem maratonu. »Gre za astronomsko tekmovanje, ki se dogaja okoli spomladanskega enakonočja, ko je na nebu v eni noči načeloma mogoče videti vseh 110 'objektov globokega neba' (meglic, zvezdnih kopic, galaksij, planetarnih meglic) iz kataloga, ki ga je v 18. stoletju sestavil francoski astronom Charles Messier. Tekmovalci poskušajo s teleskopom najti čim več teh objektov, najdene objekte potrdi sodnik, zmaga pa, kdor jih najde največ.« 

To mu je uspelo kar štirikrat, pri večini ostalih tekmovanj (do zdaj na nobenem še ni manjkal!) je vknjižil drugo mesto. »Maraton mi vsekakor pomeni vrhunec astronomskega dogajanja. Nanj se začnem pripravljati že kak mesec dni prej, ko s pomočjo posebej pripravljenih zvezdnih kart utrjujem položaje megličastih nebesnih objektov, ki jih je treba poiskati na tekmovanju.« Ker tekmovanja že od predlani zaradi korone ni bilo mogoče izpeljati, upa, da se bodo stvari uredile za jesenski maraton.

FOTO: Gorazd Bizjan

Kdaj in kako se lotiti opazovanja letošnjih utrinkov?

Letos je meteorski roj aktiven od 17. julija do 24. avgusta. Največje število vidnih meteorjev lahko pričakujemo v noči z 11. na 12. avgust, potem pa bo začelo njihovo število hitro upadati. V nasprotju z lanskim letom tokrat opazovanja ne bo motila luna, saj bo 8. avgusta mlaj, tako da lahko v času največje gostote pričakujemo zelo mlado luno, ki bo zašla že nekaj čez deseto uro zvečer.

Revijo Praznična, v kateri je bil članek sprva objavljen, najdete tudi na facebooku.

»Utrinki so bolj pogosti v drugi polovici noči. Vsekakor je za njihovo opazovanje pomembno, da gremo nekam, kjer je tema, kjer ni moteče umetne razsvetljave, in poskrbimo, da nam je udobno. To pomeni armafleks ali ležalnik ter dovolj toplo obleko ali nekaj, s čimer se lahko pokrijemo, kajti kljub temu, da je poletje, nas bo ponoči prej ali slej zazeblo. Pa tudi kakšen repelent proti komarjem ne bo škodil,« strne praktične napotke za opazovanje Gorazd Bizjan in doda, da je sam najlepšega Perzeida ujel 13. avgusta 2017 ob dveh zjutraj, lanska sezona pa je bila res precej uboga.

In kako naj se jih lotimo s fotografskim aparatom?

Sam jih fotografiram tako, da fotoaparat postavim na stojalo, ga obrnem v nebo, objektiv nastavim na neskončno, občutljivost (ISO) dam na 800 ali 1600 ter s širokokotnim objektivom delam 30-sekundne posnetke, da se vrtenje Zemlje še ne pozna preveč. Tako se v takšni noči nabere nekaj sto posnetkov, na katerih je z nekaj sreče tudi kakšen Perzeid (veliko več pa je sledi letal in umetnih satelitov).