»Zagotovo lahko rečemo, da smo na tej lokaciji že od sredine 18. stoletja, če ne še dlje,« pravi Tjaša. Kmetija je bila v preteklosti usmerjena predvsem v vinogradništvo, saj leži v hribovitem predelu z odličnimi vinogradniškimi legami. Poleg vinogradov so na kmetiji redili živino, tako za mleko kot meso, imeli pa so tudi konje in vole, ki so pomagali pri obdelovanju njiv in drugih opravilih. 

Družinsko zgodbo je v veliki meri zaznamovala druga svetovna vojna, ko so bili Tjašini predniki izseljeni v Nemčijo, na kmetijo pa so se naselili kočevski Nemci. Ob vrnitvi je bila domačija popolnoma oropana, zato sta pradedek in prababica začela iz nič. »Ponovno sta se usmerila v vinogradništvo in živinorejo,« dodaja Tjaša. V osemdesetih letih je njen dedek posadil prvi nasad jablan, kar je bil začetek preusmeritve.

Kako je kmetija videti danes?

Danes kmetija obsega tri hektarje jablanovih nasadov in redi 24 glav govedi, ki se pasejo na ekološko obdelanih pašnikih. »Sadovnjaki so integrirani, živinoreja pa ekološka,« poudarja. Poleg tega še vedno ohranjajo manjši vinograd, da vzdržujejo tradicijo vinogradništva, obdelujejo pa tudi 20 hektarjev zemljišč, od tega je polovica v najemu. Imajo tudi nekaj gozda, kar jim omogoča, da si zagotovijo kurjavo za zimo.

Tjaša z domačimi jabolki. FOTO: Siniša Kanižaj

Ima dva mlajša brata, Martina in Davida. David ima cerebralno paralizo zaradi prezgodnjega rojstva in je na invalidskem vozičku, vendar je za svoje stanje precej samostojen. »Sam se obleče in jé, kar je za nas zelo pomembno.« Čeprav ga družina poskuša vključevati v kmečka opravila, David ne kaže posebnega zanimanja za delo na kmetiji. »Včasih ga hecamo, naj gre z nami zlagat drva ali prebirat krompir, ampak ne zdrži dolgo.« Ima pa poseben odnos s psičko Megi, ki nanj deluje skoraj terapevtsko. »Je res eno tako sonce, ki zna razbiti naelektreno ozračje v družini,« pravi ponosna starejša sestra.

Družina Mavsar. FOTO: Osebni arhiv

Ime Martin je v družini zelo priljubljen

Brat Martin je že enajsti Martin po vrsti v njihovi družini, kjer se ime prenaša iz generacije v generacijo. »Ime samo ni nič posebnega, ampak vedno so bili Martini gospodarji.« Tradicija se nadaljuje, čeprav je pri družinskih srečanjih zmeda, ko se pokliče ime Martin. »Včasih se oglasita dva, včasih nobeden, ali pa napačen.« (smeh)

Spomin na brezskrbne otroške dni

Tjaša se rada spominja svojega otroštva na kmetiji, kjer je odraščala v tesnem stiku z naravo in družino. »Meni je bilo super,« pravi, saj do tretjega leta sploh ni hodila v vrtec, temveč je uživala v »domačem kmečkem vrtcu.« Veliko časa je preživela z babico in dedkom, ki sta jo že od malih nog vključevala v različna kmečka opravila.

Tjaša in Martin. FOTO: Osebni arhiv

Ena izmed zabavnih anekdot, ki jih ima iz tistih časov, vključuje vožnjo traktorja, kar je bilo za mlado dekle v njihovem kraju precej nenavadno. »Ker sem najstarejša in je med mano in mlajšim bratom štiri leta razlike, sem bila zelo zgodaj posajena za traktorski volan,« se spominja. Pri približno desetih letih je po šoli z dedkom pospravljala pašnik, ki je stal zraven ceste. Tjaša je vozila traktor, medtem ko je dedek pobiral železne šibke od ograje in jih nalagal na prikolico. Ravno takrat je mimo pripeljala gospa iz sosednje vasi, ki je bila presenečena ob pogledu na tako mlado dekle za volanom. »Ni bila čisto prepričana, zato se je obrnila in se pripeljala nazaj, da bi še enkrat preverila. Rekla je, da tega res ne vidiš vsak dan,« se nasmeji Tjaša.

Vsako šolsko leto je zaključila z odliko

»V šoli sem se trudila biti z glavo pri stvari, kar mi je skrajšalo čas učenja in omogočilo več časa za delo na kmetiji in druge aktivnosti.« Poleg študija pa je tudi strastna glasbenica in igra violino v simfoničnem orkestru Glasbene šole Krško. Ljubezen do glasbe se je pri njej razvila skozi leta, čeprav družina ni glasbeno usmerjena. »Starši so naju z bratom vpisali v glasbeno šolo, jaz sem se odločila za violino in danes zelo uživam v igranju.«

FOTO: Osebni arhiv

Tjaša se rada odzove povabilom na nastope, pogosto zaigra na različnih dogodkih in porokah. Pred nastopi sicer občuti tremo, a pravi: »Ko stopim na oder, gre vse gladko, na koncu pa je občutek, ko ti ploskajo, res poseben.« Njena glasbena pot je polna anekdot, med katerimi izpostavi zabavno prigodo z ozvočenjem, ko je med igranjem violina povzročila močno piskanje. »Takrat sem bila osramočena, danes pa se temu smejem,« se spominja. Prisluhnite ji v podkastu.

Ko sredi sadovnjaka zazveni Ave Marija:

Podeželska mladina ju z očetom še posebej povezuje

Pred nekaj leti je Tjaša spodbudila ponovno delovanje Društva podeželske mladine Krško, saj verjame, da je povezovanje mladih na podeželju izjemno pomembno. Njena odločitev je bila deloma navdahnjena z zgodbo njenega očeta, ki je bil sam zelo aktiven v tem društvu in zvezi.

Tjaša z mamo in očetom.

»Oče je zame velik vzornik. Zelo sva si podobna, tako karakterno kot (po mnenju nekaterih) tudi vizualno. Res dobro sodelujeva,« pove.

Starši so naši prvi vzorniki in to ostanejo skozi vse življenje.

Glede prihodnosti Tjaša še ni povsem odločena. Čeprav jo študij farmacije zelo veseli, si ne more predstavljati življenja brez kmetije. Morda bo po končanem študiju uspela združiti obe strasti – delo v farmaciji in pomoč na družinski kmetiji. Gotovo pa bo, ne glede na svojo pot, še naprej aktivno prispevala k življenju na podeželju.

Ne pozabite nas spremljati tudi v prihodnjih epizodah, kjer bomo spoznali še več mladih podeželanov, ki s svojo strastjo, delavnostjo in predanostjo ohranjajo življenje na kmetiji živo. FOTO: Siniša Kanižaj

Poslušajte še pretekle epizode podkasta Mladost na kmetiji.