Pogled tišine

Oppenheimer v drugem filmu, Pogled tišine (2014), uvodoma prikaže, da so imeli storilci takrat popolno podporo zahoda. V zahodnih medijih so bili predstavljeni kot tisti, ki so se uspešno soočili s komunisti. Po filmu je režiser razmišljal, kako je mogoče, da so ti ljudje še vedno ponosni na svoja dejanja, na zverinska mučenja, ob tem se zabavajo in nazorno prikazujejo uboje. Po njegovem mnenju se naslanjajo na javno predstavljeno zmagoslavno zgodovino, o kateri še vedno zavaja tudi indonezijski šolski sistem. "Pretvarjajo se, da so lahko ponosni, da sploh lahko preživijo," je povedal režiser. Errol Morris, mojster ameriške filmske dokumentaristike, pa je o njem zapisal: »Eden največjih in najmočnejših dokumentarcev, kar jih je bilo kdaj narejenih. Prodoren komentar o človeškem stanju.«

Pri storilcih ni zaznati sočutja, naredili so vse, da so do svojih dejanj lahko zavzeli distanco. Kot je poudaril Oppenheimer, ne gre za nekaj psihopatov, pač pa ljudi, ki so del skupine. Z njo se odgovornost razporedi, izgine, pri vsem igra pomembno vlogo tudi človeška sposobnost, "da sami sebi lahko zelo dobro lažemo".

Oppenheimer je opozoril še na eno psihološko razsežnost. Ko ubiješ enega, se pri normalnem človeku pojavi krivda, a ta lahko vsaj na površju splahni, če dejanje legitimiraš s ponovitvijo dejanja in odobravanjem somišljenikov, vladajočih struktur, ideologije.

V drugem filmu Pogled tišine se Adi, štiriinštiridesetletni okulist, sooči s storilci, rablji, ki so zverinsko umorili njegovega brata. Režiser se sprva ni strinjal z Adijevo odločitvijo, zdelo se mu je prenevarno, saj oblast še vedno podpira in slavi takratna dejanja. Toda Adi je bil trdno odločen, da naredi vse za prekinitev molka in strahu v indonezijski družbi. Travmatizirana družba, ki ni žalovala, ne more normalno delovati, so bili prepričani številni sodelavci desetletnega dokumentarnega projekta. V odjavni špici so pogosto označeni kot anonimni, nevarnost je prevelika.

Te se ni zavedal filozof Slavoj Žižek, ki ga Oppenheimer sicer zelo ceni. Žižek je gromko, v svojem slogu, predaval o Teatru ubijanja, zato ga je režiser vljudno prosil, če lahko utihne. Kot je v smehu dejal Oppenheimer: "Saj poznate Žižka... Teater ubijanja je tako ekstremen, da si težko predstavljaš, da gre lahko kdo v predstavitvi še bolj čez, no, razen Žižka."

Teater ubijanja

V dokumentarcu Teater ubijanja (2012) je Oppenheimer prepričal nekdanje vodje indonezijskih paravojaških enot, da si izberejo filmske žanre, s katerimi so pobili milijon domnevnih komunistov. Zločinci so še danes vplivni ljudje, ki jih ščiti indonezijska politika. V prvem filmu se zločinci s ponosom spominjajo svojih dejanj in jih za oko kamere ponovno uprizorijo.

Oppenheimer upa, da bosta filma prispevala k spremembam. Pomembna so mednarodna odmevnost, da filma vidi čim več ljudi, in številne nagrade. Pogled tišine je na beneškem filmskem festivalu med drugim prejel veliko nagrado žirije. Film je zdaj na ogled v Kinodvoru.


Vir: STA