Téma »udomačitve« skrajnega političnega nasilja, medijske banalizacije zločina in njegove legitimizacije v ideološkem diskurzu vsakršnih fanatikov je kot eminentno eksistencialno – se pravi v temelju moralno in etično – vprašanje človekove usode v sodobnem svetu prerasla okvire žurnalističnega poročanja, sega tudi onkraj meja političnih razprav v parlamentarnih forumih in presega domet filozofskih debat ter polemik med tako imenovanimi angažiranimi intelektualci, njen izvorni in izvoljeni prostor je lahko samo – kot je bil že pri samem izvoru naše civilizacije in kulture, v katarzičnem obredju grške tragedije – v govorici umetnosti, v primeru pričujoče knjige: v govoru literature in gledališča.

Na samosvoj in izviren način se je tematizacije neizrekljive groze samomorilskega terorja v imenu »višjega cilja«, ki posvečuje še tako zavržena sredstva in zločinske metode, z romanom Nasad oranževcev lotil sodobni kanadski pisatelj, dramatik, režiser in profesor dramaturg...