FOTO: Jose Salvador Navarro.


Urša Zabukovec je doktorica ruskega jezika, iz katerega intenzivno prevaja. Leta 2017 je za enega izmed prevodov prejela Sovretovo nagrado. Prevaja tudi iz angleščine, španščine in poljščine.

Poleg tega je avtorica zbirke svojih esejev z naslovom Vseživo. Z družino že več let živi v Španiji, trenutno v bližini Valencie. Z Uršo se osebno poznava, zato sva se v intervjuju tikala.

Doktorirala si iz Dostojevskega. Kako se je rodila in kako dozorevala ta ljubezen? V čem te z osebnostjo in delom najbolj navdihuje?

Dostojevskega sem prvič brala v gimnaziji, in še danes se spomnim vtisa, ki ga je naredil name njegov roman Zločin in kazen. Romaneskni svet Dostojevskega se je v meni dotaknil nečesa, kar je že bilo tam, se prav v meni, a nenagovorjeno, skrito.

Pozneje, s prebiranjem njegovih del in del o njem, sem ugotovila, da gre verjetno za pravoslavno, se pravi krščansko občutje, dojemanje človeka in sveta.

S pravoslavjem si torej prišla v stik prek ruske književnosti. Pa vendar nisi bila od nekdaj naklonjena krščanstvu oziroma nisi niti poznala krščanske izkušnje življenja.

Odraščala sem v socialistični družini, če lahko tako rečem. Nisem krščena, doma nismo hodili v cerkev. O njej sem tu in tam slišala le to, da je v zgodovini naredila veliko hudega. Prav tako se ne spomnim, da bi v šoli govorili o krščanstvu, niti med študijem ruske literature ne.

Zdaj mi sploh ni jasno, kako je kaj takšnega mogoče – študij ruske literature brez vsaj okvirnega poznavanja pravoslavne antropologije, ikone. Študij na Poljskem je bil v tem smislu zame prava revelacija. Predavateljem na univerzi je bilo jasno, da Rusije, njene kulture ni mogoče razumeti brez poznavanja pravoslavja. Te teme se nikomur niso zdele zastarele, smešne ali odvečne, prav nasprotno.

Druga stvar pa je vsakdanje življenje: Cerkev je na Poljskem močno prisotna v javnem življenju, kar me je sprva šokiralo, malo pa tudi motilo, saj tega nisem bila navajena. Po drugi strani pa mi je to prineslo neko olajšanje: lahko sem začela brez sramu razmišljati o svojem odnosu do teh stvari, recimo o tem, kaj me pri Dostojevskem nagovarja in da je to prav ta krščanska vizija sveta.

Poleg tega je v Krakovu ogromno knjigarn, ki prodajajo filozofska in teološka dela, pa naj gre za prevode ali pa izvirno filozofsko misel. Takrat sem začela tudi pobliže spoznavati rusko religiozno filozofijo, ki jo zdaj z navdušenjem prevajam. Tudi oni, ruski misleci, namreč opisujejo svet, ki je »moj«, le da ga jaz ne znam tako dobro ubesediti. Semjon Frank, ki v zadnjem delu knjige Nedoumljivo (KUD Logos 2012) govori o svetem, o odnosu med »mano in Bogom«, pravzaprav opisuje in strukturira mojo izkušnjo, podobno v knjigi Bog z nami (Celjska Mohorjeva, 2018), kjer opisuje vero – vero-zaupanje in vero-gotovost. Ko sem to brala, sem vzklikala: »Ja, to je to, to je tako!«

Spomnim se, da sem bila takrat prepričana, da je to nekaj univerzalnega, samo da pač jaz to uzaveščam tako pozno, a sem pozneje ugotovila, da ni nujno tako: nekoč mi je neki profesor, ki se profesionalno ukvarja tudi z rusko filozofijo, rekel, da pozna Frankovo »teorijo«, a da v resnici ne razume, o čem govori, da mu je ta svet tuj.


Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za duhovnost sredi življenja Božje okolje z naslovom Jožef iz Nazareta.