Ali Sveto pismo govori o demokratičnih volitvah in referendumih?

Poznani so Platonovi pomisleki proti demokraciji, ki jo opisuje kot očarljivo obliko vladanja, pestro in polno nereda, ki kot enake obravnava tiste, ki to niso. Besede grškega filozofa se nanašajo na to, kar mi danes razumemo kot populizem in anarhijo. Če se vrnemo h Knjigi kraljev: ko imajo vsi enako besedo, modri in neumni, gospodarji in hlapci, potem končamo v trnju. Vsi bi imeli pravice, nobeden dolžnosti. Taka skupnost ne more preživeti in še manj uspevati. Skupaj z Danijelom končamo v izgnanstvu, kot hlapci – pri čemer ni razlike, ali služimo tujcem ali pa lastnim strastem, kot modro pove apostol Pavel.

Zakaj je bil prerok tako kritičen do zahteve sodobnikov po voditelju, kralju?

Izbrati si kralja pripelje do tega, da se mora Bog umakniti v drugi plan.

Izbrati si kralja pripelje do tega, da se mora Bog umakniti v drugi plan. Če si namreč izberemo kralja, ga lahko tudi odstavimo, kadar nam ni po volji. Vera in Božje zapovedi postanejo relativne, stvar osebne izbire. Resnica postane poljubna, stvar okusa ali preračunljivosti. Platon ima prav: to pripelje v nered, neredu pa sledi tiranija, nasilna vzpostavitev reda.

Gre za napačno pojmovanje svobode, po katerem smem delati, kar se mi zahoče. Nasprotno mi Bog daje svobodo, da ga sprejmem ali ne. Ko pa sem ga enkrat sprejel, gre zares: Bog me vzame pod svoj plašč. Jaz sem mu zvest in hvaležen.

Kadar Bog nagovarja ljudi, izmenično uporablja ednino in množino. Usodi posameznika in skupnosti sta tesno prepleteni. Eden ne more biti srečen, če drugi trpi. Ljudje po naravi zagovarjamo lastno korist in morda še interese svojega plemena. To nujno pripelje do konflikta. Bog pa zna uskladiti tadva nasprotujoča si pola. Tisti, ki Boga da na prvo mesto, je zmožen biti srečen na način, da so srečni tudi drugi.

Tisti, ki Boga da na prvo mesto, je zmožen biti srečen na način, da so srečni tudi drugi.

Kristjan je zvest Bogu, od katerega prihaja vse dobro. Zvestoba ni v besedah, ampak v dejanjih. Vsak dan počastim Boga in se mu zahvalim. Vsak teden pustim delo in si vzamem čas za Boga in bližnjega. Nekaj naredim za človeka v potrebi. Odpovem se stvarem, ki so nepotrebne ali celo slabe.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (03/2024).