Spomnim se uvodnih predavanj iz statistike, ko je ostareli profesor skozi privihnjene brke in gosto belo brado pred narobe obrnjeno prosojnico na grafoskopu, ki ni delal, razlagal o marginalnih sumah. Lahko bi govoril tudi v mandarinščini, pa bi ga razumel podobno. Vse, kar je povedal, se mi je zdelo nedojemljivo, tuje, abstraktno. Nikakor si nisem znal predstavljati, da bi mi marginalne sume kdaj v življenju lahko prišle prav. Zdelo se mi je, kot da sploh ne sodijo na naš planet. So tuje. Abstraktne. Potem pa smo šli na vaje iz statistike. Pol stoletja mlajši asistent nam je prek projektorja prikazal tabelo in skupaj z nami seštel vrednosti vseh stolpcev, razen zadnjega. Ko se je vsota ujemala z vrednostjo v njem, nam je povedal, da je to robna vsota. In dodal, da ji naš profesor rad reče marginalna suma. V nekaj trenutkih se je zgodilo: abstraktno se je konkretiziralo, tuje je postalo (bolj) domače in vsaj za silo razumljivo.

Od statistike k evangeliju