Vprašanje, ali smo v vesolju sami ali pa bomo nekoč spoznali Nezemljane, nima nikoli enoznačnega odgovora. Nekateri verjamejo v življenje zunaj Zemljine orbite, drugi ne. Recimo, da nas bodo nekega dne obiskala bitja, ki jih bomo poimenovali Nezemljani. Kako bomo ravnali? Ali se bo z njimi mogoče sporazumeti?

Znanstvenika iz Vatikanskega observatorija Guy Consolmagno in Paul Mueller morata pogosto odgovoriti na vprašanje, ali bi krstili Nezemljana, zato sta napisala knjigo s tem naslovom, v kateri odgovarjata na vprašanja o veri in znanosti, ki se veliko ljudem ne zdi združljiva. Duhovito predstavita svoje poglede vse od začetka vesolja.

Takole razglabljata v uvodu:

GUY: Ali bi krstili Nezemljana?

To je eno od vprašanj, ki nam jih obiskovalci našega Vatikanskega observatorija vedno znova zastavljajo ... poleg vprašanj o betlehemski zvezdi, začetku in koncu vesolja, Galileju, planetu Plutonu, črnih luknjah, uničujočih asteroidih in drugih astronomskih temah.

A zakaj tovrstna vprašanja vzbujajo pri ljudeh tolikšno zanimanje, včasih pa tudi dvome in strah? Čeprav večinoma ne pričakujejo, da bodo kdaj imeli srečanje »tretje vrste« in vedo, da poznavanje narave betlehemske zvezde ni predpogoj za odrešenje, nas o tem kar naprej sprašujejo.

Namen knjige Ali bi krstili Nezemljana? je ugotoviti, kaj se skriva za takimi vprašanji.

PAUL: Pa tudi to, kaj se zgodi, kadar se znanost in vera srečata v medsebojnem spoštovanju.

Ali se ti zdi, da sta nezdružljivi in da se je treba v vsakdanjem življenju ravnati po eni ali drugi? Ali misliš, da moraš kot kristjan zavrniti vse znanstvene izsledke, ki se ti zdijo v nasprotju s Svetim pismom? Ali meniš, da je to verodostojnejše od znanosti in da mora zadnjo besedo vedno imeti svetopisemska vera? Če si trikrat pritrdil, ti ta knjiga verjetno ne bo všeč. (A kljub temu preberi knjigo!)

Ali pa morda meniš, da je treba tako znanost kot vero jemati resno, ne veš pa, kako bi ju povezal? Ju hraniš v ločenih in vodoodpornih posodah, ker se ti zdita uporabni samo izmenično? Če si prikimal, je knjiga kot nalašč zate. (Nadaljuj branje knjige!)

GUY: Oba pisca te knjige sva znanstvenika in člana raziskovalnega tima na Vatikanskem observatoriju, uradnem inštitutu Katoliške cerkve za astronomske raziskave. Jaz sem specialist za planetarno fiziko in geologijo – zlasti proučevanje asteroidov in meteoritov –, Paulovo področje pa sta zgodovina in filozofija znanosti, zlasti fizike in astronomije.

Oba sva člana Družbe Jezusove, najštevilčnejšega reda v Katoliški cerkvi. Jaz sem jezuitski brat, Paul pa jezuitski duhovnik. Kadar naju kdo vpraša, ali bi bilo treba krščevati tudi Nezemljane, nama ni povsem jasno, ali naj na to odgovoriva kot znanstvenik in filozof ali kot jezuitski duhovnik in brat – ali pa kot nekdo, ki je vse to obenem in v tem ne vidi protislovja ali težave.

PAUL: Najino glavno delo je raziskovanje. Večino svojega časa preživiva v laboratoriju, opazujeva nebo, piševa razprave in se udeležujeva znanstvenih konferenc. Imava redne stike s kolegi z drugih raziskovalnih inštitutov in univerz.

Zaposleni na Vatikanskem observatoriju, ki smo večinoma jezuitski duhovniki, imamo veliko stikov z ljudmi. Ti nam zastavljajo vprašanja o znanosti in veri, izražajo svoja mnenja in nam pripovedujejo svoja spoznanja oziroma teorije, do katerih so se dokopali. Nekateri se želijo samo pogovarjati. Prejemava tudi veliko elektronske pošte!

GUY: V zadnjih petih letih sva prejela več kot sedemsto takih elektronskih sporočil. Seveda se med njimi najdejo tudi čudaška, vendar vsa prihajajo od ljudi, ki jemljejo znanost in vero resno, čeprav si nekateri težko predstavljajo, kako ju je mogoče dosledno uskladiti in združiti.

Knjiga se vrti okoli pol ducata zanimivih vprašanj, ki se nam vedno znova zastavljajo in predpostavljajo navidezen konflikt med znanostjo in vero.

Začela bova z vprašanjem: »Geneza ali veliki pok?« Najprej bova pogledala, kako lahko znanost in religija obravnavata isto vprašanje različno, a vendar dopolnjujoče. Nato bova razpravljala o tem, kako se znanstvene teorije in ideje sčasoma spreminjajo in razvijajo. Med drugim bova pojasnila, kaj se je dogajalo pred kratkim, ko so astronomi razpravljali o statusu Plutona kot planeta. Vprašala se bova tudi, kako naj bi se vera odzivala na nova znanstvena dognanja. Kako naj bi to delovalo – in kaj se zgodi, kadar ne deluje –, bomo ponazorili z Galilejevim sporom s Cerkvijo.

Večina verujočih je prepričanih, da Bog na neki način deluje v svetu.

Govorila bova o tem, kako je to delovanje mogoče prepoznati v vesolju, ki mu navidezno vladajo neizprosni fizični zakoni. Verujoči verjamejo tudi, da smo v Božjih očeh pomembni. Razpravljala bova o tem, kako je to mogoče zaznati v vesolju, čigar neizmernost in starost presega človeške predstave in ga čaka, tako se vsaj zdi, neslavni konec.



Ne nazadnje bova – kot obljublja že naslov knjige – govorila tudi o tem, ali naj bi krščevali tudi Nezemljane. Kaj naj bi Kristusovo sporočilo pomenilo v vesolju z neštetimi planeti, na katerih verjetno živijo druga razumna bitja?

PAUL: Ljudje pogosto postavljajo vprašanja s predpostavko, da sta znanost in religija v nekakšnem sporu. Zato mislijo, da morajo izbirati med eno in drugo.

GUY: Predstava o večnem spopadu med znanostjo in religijo je bila od nekdaj zelo priljubljena tema v knjigah in časopisih. Dejansko pa se je porodila šele v pozni viktorijanski dobi …

PAUL: … in ne v Galilejevem času, kot mislijo mnogi.

GUY: Zato, ker spregledajo dve preprosti dejstvi: da imata znanost in religija skupne zgodovinske korenine in da nista že od nekdaj v sporu (če sploh sta). Mnogi, ki se ukvarjajo z znanostjo, so tudi verni. Vsaj zanje – tako kot za naju – religija in znanost nista v navzkrižju.



PAUL: V kakšnem odnosu sta torej znanost in religija? Ali morata res delovati v ločenih, neprepustnih oddelkih? Ali naj bi ena od njiju dopolnjevala in služila drugi? Ali pa naj na njune podobnosti, razlike in skupne točke gledamo objektivno in izkustveno, ne pa skozi prizmo vnaprejšnjih predstav o tem, kakšne naj bi bile? Pogovor v tej knjigi odraža, kako se lahko znanost in vera pogovarjata med seboj.

GUY: To je tudi eden od razlogov, zakaj sva knjigo napisala v obliki pogovora, ki zadeva šest vprašanj, o katerih sva večkrat razpravljala med seboj, s sobrati jezuiti in z ljudmi, ki sva jih srečala pri svojem delu. Za boljšo ponazoritev sva vsakega od pogovorov umestila na določeno prizorišče.

Nekatera od teh prizorišč so resnična, druga pa izmišljena.

PAUL: Pisanje v obliki dialoga je tudi najin izraz spoštovanja do Galileja, ki je v taki obliki napisal svoje najboljše knjige.

GUY: S to razliko, da je Galilej med svoje like vključil tudi svoje nasprotnike in jim polagal v usta besede, česar midva ne počneva.

PAUL: V usta jih polagava samo drug drugemu!

GUY: S Paulom imava srečo, da živiva in delava s skupino jezuitskih znanstvenikov, ki znanost in vero jemljejo enako resno. V vsakdanjem življenju med znanostjo in vero ne čutimo nobenega konflikta ali napetosti. Skupaj delamo v laboratoriju in molimo v kapelici. Z vami želiva deliti svoj preprosti in obenem zapleteni odnos do znanosti in vere – brez ločevanja druge od druge.

PAUL: Čeprav sva oba z Guyem študirala pastoralno teologijo, ki je del naše jezuitske vzgoje, si ne domišljava, da vas lahko naučiva povezovati znanost in vero. Z vami želiva preprosto deliti veselje in razvedrilo, ki jih nudita znanost in živa vera. Upava, da se boste najinega upanja in veselja nalezli tudi vi!

GUY: Zato predlagava, da preberete knjigo in se ob tem po mili volji prerekate z nama. Midva se bova vsekakor prerekala med seboj!

Foto: Kyle Greenberg-(CC BY 2.0), CC BY-SA 3.0, Wikipedia,