V mariborskem Slovenskem narodnem gledališču uprizarjajo delo slovitega španskega renesančnega pisatelja Pedra Calderona de la Barca, ki spada v zlati vek španske literature, saj se s svojimi besedili ne giblje le širom sveta in zgodovine, tudi ne koplje zgolj po človeški duši, ampak se vzpne do nebes in spusti do pekla. Zato so bila toliko bolj velika pričakovanja, kaj bo Živadinov, ki je znan po svoji izvirnosti in izzivalnosti, naredil s tem izjemnim besedilom.

Priredbo besedila je dobro naredila Katja Markič ob podlagi lepega prevoda Igorja Lampreta. Znala je najti nepozabne stavke in misli, ki so tipični za De la Barca. Toda če bo kdo iskal celostno podobo znamenitega gledališkega dela, bo seveda razočaran, saj tokrat ne gre niti za sodobno ilustracijo besedila španskega duhovnega pisatelja. Po besedah soustvarjalke predstave Dunje Zupančič gre za pravo avtorsko delo, ki se ob velikem modrecu samo navdihuje, zato si je predstavo treba pogledati iz drugega zornega kota...