Kdo je Lora Klinc – kaj počne, ko ni na dirki ob Primožu Rogliču?

Vodim spletno trgovino, ustanavljam dobrodelno fundacijo Primoža Rogliča, ukvarjam se s kupom projektov, ki spadajo k takemu vrhunskemu športniku. Skušam čim bolj krmariti med sabo, otrokom in Primožem. Uživam v tem, kar počnem.

Je kdaj težko podrejati svoje življenje tako zahtevni partnerjevi karieri in ustvarjati svojo? Imate kdaj vsega »poln kufer« in si zaželite čisto običajno nedeljo na kavču?

Ja, seveda. V bistvu je tako, da v medijih vidimo samo boljše plati. Za doseganje velikih stvari običajno na poti naletiš na veliko relativno težkih stvari in teh je sigurno več kot dobrih, lepih in lahkih. Sploh na začetku, ko sem iskala svojo pot, svoje mesto. Zdaj pa trenutki slabosti enako hitro kot pridejo, tudi grejo. Je eno tako lepo ravnotežje vsega, da se izplača potrpeti. Ni mi lahko biti toliko dni na leto sama z otrokom, ampak so zaradi tega skupni trenutki toliko slajši. Je pa to potem prednost, ker se jih veliko bolj zavedamo, saj niso vsakodnevni. Seveda si pa tudi jaz včasih zamišljam, kako bi bilo v nedeljo, če ne bi bilo dirke. Ali pa za počitnice, praznike … Take normalne stvari.

Za nas normalne, za vas omejeni trenutki, ki se jih veliko bolj zavedate.

Ja. Ko smo skupaj, poskušamo zares biti čim bolj skupaj. (smeh) Tako nekako.

Kaj to pomeni »čim bolj skupaj« – da se umaknete od drugih? Kdaj je za vas praznik? Kaj počnete, ko imate te dragocene skupne trenutke?

To je malo drugače, kot si kdo predstavlja. To še vedno ne pomeni, da kolesa ni. Primož je samo malo manj na njem, kar pomeni, da imamo več od dneva. Ko smo tukaj v Monaku (kjer živijo večino leta, op. a.), gremo na plažo, v živalski vrt, na kosilo. To so trenutki, ki štejejo kot neke vrste praznik. Poskušamo praznovati čim več: rojstne dneve, zmage itn. Nihče od naju ni preveč zahteven glede tega. Sva kar hitro zadovoljna z enim mirnim dnevom, ko smo lahko skupaj in brez obveznosti.

Primož se je s svojo jekleno voljo do zmagovanja, vztrajnosti priljubil Slovencem, še posebej letos, ko se je pobral po tistem usodnem padcu na dirki po Franciji. Od kod jemljeta motivacijo po padcih? Od kod ta »jeklenost« pri tako velikih preizkušnjah?

To je čisto preprosto. Vsi kolesarji in njihove družine moramo sprejeti, da so padci integralni del tega športa. Na tritedenski dirki je zelo utopično pričakovati, da kolesar nikoli ne bo padel. Želimo si, da so padci čim blažji. Ko Primož pade, nas vse boli, ker boli njega. V bistvu je najteže to, da ne izgubi zaradi rezultata, ampak zaradi napake, kar padec je. Ampak nikoli nismo tega vzeli kot poraz. To je del tega športa, še veliko bolj kot katerega drugega. Specifika kolesarstva v primerjavi z drugimi, kjer imaš še neke rezerve, je, da če prve etape na dirki, ki traja 21 etap, ne dokončaš, izpadeš, greš domov.

Motivacija je v bistvu precej spontana. Seveda je bilo to nazadovanje, ampak po drugi strani nam ne bi bil podarjen ta čas, ki smo ga preživeli skupaj, če bi ostal na dirki. Seveda je bil skoraj nepokreten, ker je bil padec kar hud, ampak sem cenila te male stvari.

 Klišejsko, kot se sliši – moraš ostati zelo realen, ampak ves čas razmišljati pozitivno. Se ne zapletati v neke stvari, ki nas vlečejo k tlom. Najboljša stvar pri tem, ko gre motivacija gor-dol, je, da se ne nehamo premikati. Dva koraka naprej, en nazaj. 

Tudi če so majhni, samo da napredujemo. Nihče ni popoln, vsi pa se trudimo biti čim boljši.

Meni je največja motivacija Primož, ker vidim, kako gara, in potem tudi mene podžge, da bom dala vse in še malo več od sebe. Pri naju to deluje.

Prebrali ste del pogovora z Loro Klinc. Celoten članek je na voljo v tiskani izdaji revije Praznična.