»Zgodba se začne leta 2003, ko sva brezdomca prišla klošarit v Portorož. Spala sva v zapuščenem hotelu in ko sva izvedela, da v portoroškem župnišču dajejo topel obrok, sva to vsakodnevno izkoristila. Potem sva šla nazaj 'žicat'. Kar sva 'nažicala', sva seveda zapila. Nekega dne je bilo župniku, pokojnemu očetu Francu Prelcu, dovolj. Rekel je, naj kaj narediva ali pa ne bova več dobivala hrane. Povedal nama je, da bo naslednji dan tam srečanje anonimnih alkoholikov; naj greva pogledat.

Iz strahu pred izgubo toplih obrokov sva res prišla – oba pijana. Voditeljica, tudi sama zdravljena alkoholičarka, je nato skoraj vsakodnevno prišla do naju in govorila: 'Nehajta piti, bosta videla, kakšno lepo življenje vaju čaka!' Kakšno lepo življenje? Zdelo se mi je, da že imam čisto lepo življenje. Bližal se je čas martinovanja in z nama je hotela skleniti kompromis, da bi nehala piti po martinovanju. Kot alkoholik sem moral imeti zadnjo besedo, zato sem rekel: 'Ženska, ne bo po tvoje,...