Založba Družina je v zbirki Sozvezdja (kot tretjo) izdala pesniško zbirko Molitve hrvaškega pesnika Tomislava Marijana Bilosnića. Društvo hrvaških književnikov ji je leta 2009 prisodilo nagrado Tin Ujević za najboljšo pesniško zbirko leta. V slovenščino jo je prevedel pesnik, prevajalec, klasični filolog dr. Brane Senegačnik. Pesnika Bilosnića in zbirko je temeljito predstavil v zapisu Pesnik in njegove Molitve na koncu knjige. Na njen zavihek je zapisal, kako zelo ustvarjalen in vsestranski umetnik je Tomislav Marijan Bilosnić: pesnik, slikar, fotograf, urednik in publicist. V sedemdesetih letih življenja – 18. januarja je praznoval 70. rojstni dan – je izdal več kot sto knjig najrazličnejših literarnih zvrsti. »Osrčje vsega njegovega umetniškega delovanja je poezija, ki se odlikuje s tematsko in oblikovno raznolikostjo (je eden od pionirjev hrvaškega haiku pesništva), izredno čustveno intenzivnostjo in izvirnim nadrealističnim podobjem /…/. Mojstrsko izdelane haiku podobe dopolnjujejo Bilosnićev energetični, vibrajoči prosti verz, skozi katerega nenehoma teče ogenj strastne, v čutnih podobah žareče osebne vere,« je o Bilosniću na zavihek zapisal Senegačnik.

Ta ogenj in to vero so lahko pri pesniku Bilosniću začutili udeleženci enkratnega pesniškega večera 26. januarja v Galeriji Družina. Vanj je uvedel direktor založbe Družina Tone Rode. Dejal je, da je poezija skrivnost besede, da nagovarja sočloveka, ga vabi k drugemu, iskanju neznanega, Tretjega … Verni ljudje »tega Tretjega poimenujemo krščanski Bog«. Napovedal je, da da se bosta ta večer k Presežnemu, Tretjemu z isto besedo, a malo drugačnim naglasom v prošnji obrnila dva bratska naroda. V mislih je imel pesniško zbirko Molitve, pri kateri je pri Hrvatih naglas na o-ju, pri Slovencih pa na i-ju. Navzoče ljubitelje pesniške besede je povabil, naj »sooblikujejo pogled na Presežnega med nami«. K temu je vabila tudi »umetniška govorica s sten«, slikarska razstava umetnikov, ki ustvarjajo pod okriljem Slovenske karitas in zanjo darujejo svoja dela. Direktor Rode je navzoče povabil, da lahko ta večer uresničijo dvoje: uživajo v izjemni pesniški besedi pesnika Bilosnića, hkrati pa kupijo kakšno delo z dobrodelne razstave.

Gosta iz Hrvaške, »enega najplodnejših in najvidnejših sodobnih hrvaških književnikov« (Brane Senegačnik), je predstavil literarni kritik in tudi sam pesnik Davor Šalata, za katerega je Bilosnić v šali dejal, da ga bolje pozna kot sam sebe. Šalata je povedal, da je Bilosnić s svojo pesniško zbirko Molitve prešel v »svoje absolutno novo poetsko obdobje«, pri tem pa se ni odrekel svojemu »dosedanjemu izjemno bogatemu poetskemu izkustvu, marveč je zamišljeno uporabil na nov način. Ravno iz že potrjenega pesniškega umevanja in suverenega obvladovanja lirskih postopkov je Bilosnić lahko naredil zbirko katoliškega navdiha, ki je s svojo pomenskostjo in kakovostjo ena najboljših knjig te svetovnonazorske pesniške usmeritve.«



Kakšne, kako prodorne, umetniško izpiljene in prepričljive, so udeleženci večera najbolje začutili ob avtorjevem izjemnem branju posameznih pesmi v zbirki: Spoved, Moj križ, Kornatska molitev, nekaterih primerkov haiku pesništva, v katerih avtor izpričuje svojo vero v Boga; najgloblje in najbolj pretresljivo pa v Kornatski molitvi, ki je tudi spomin na tragično preminule mlade hrvaške gasilce pri gašenju požara na Kornatih. Ta pesem, kakor tudi druge, izpričujejo, da jih je pesnik pisal iz »globoko podoživljenih in temeljito premišljenih življenjskih izkustev« (Šalata). »Tomislav Marijan Bilosnić je v knjigi Molitve uspel ustvariti to, kar je uspelo redkim v sodobni hrvaški poeziji – avtentično in estetsko vredno zbirko duhovno-religioznega pesništva, poglobljeno v svoji duhovnosti in izdelano v svoji poetiki /…/



Njegove pesmi 'izravnavajo stezo' prihodnji duhovni poeziji, ki ji ne bo treba več pojasnjevati in opravičevati vzroka svojega nastanka in ne bo več potiskana v duhovno-religiozni rezervat, marveč bo, skupaj z drugimi pomembnimi poetikami, oblikovala osrednji tok hrvaške poezije,« je zatrdil Davor Šalata.

To je potrdil tudi pesnik sam s trditvijo, ob kateri bo marsikateri slovenski pesnik trznil z glavo in še čim drugim: »Ni dobre pesmi, če pesnik ne veruje, je le konstrukcija.«

Tomislav Marijan Bilosnić je ta večer najprej predse in pred vse udeležence »postavil ogledalo« svoje vernosti, izpričevanja Boga brez strahu, ponosa na svoj rod (je sin kmečkega sveta, zemlje), odprtosti za lepoto okrog nas kot vir navdiha, zvestobe lastni poti pri ustvarjalnosti (»nikdar me niso zanimali določeni umetniški kanoni, nisem bil član neke umetniške skupine«) in zavedanja, kako veliko in pomembno je krščanstvo, biti kristjan. »Krščanstvo je religija poveličanega telesa.« Bilosnićeve Molitve so najgloblja duhovna in obenem telesna potrditev tega prepričanja, izpričevanja vere v Boga.



To so udeleženci pesniškega večera začutili še ob drugem umetniškem slavljenju Boga – z glasbo. To je z »glasbeno inspiracijo« večera izražal Milan Hudnik z Bachovo Suito za violončelo solo št. 5 v c-molu.

Veliko pa je tako s povezovalno besedo kot prevodom, hkrati pa z zelo občutenim branjem Bilosnićevih pesmi k enkratnemu duhovnemu in estetskemu doživetju in umetniškem užitku obenem prispeval prevajalec pesniške zbirke Brane Senegačnik.

Udeleženci večera, med njimi pooblaščena ministrica Veleposlaništva Republike Hrvaške v Ljubljani Božena Leš, so odhajali domov globoko umirjeni in notranje izpolnjeni, saj je ta večer pesem resnično postala molitev in molitev pesem. V resnici jim je ta večer po zadnji prebrani pesmi Betlehemska zvezda in z njo izražene pesnikove »žareče osebne vere« (Senegačnik) zažarela ta zvezda.



Fotografije: Jožef Pavlič

Video predstavitve: