Večni motiv družinske izpolnjenosti in sreče, srčika krščanskega doma, ki oživi v adventno-božičnem času, je za ustvarjalko neizčrpni vir novih stvaritev in izzivov. Posebnost njenih jaslic je v tem, da z njimi polno vživeto in realistično pričara prav naš dom, družino, tu doma, v Sloveniji.

Ustvarjanje ji je bilo položeno v zibko

Ob obisku me takoj povabi na oder, tja, kjer se njene stvaritve rojevajo, v svojo delavnico. Spregovorijo kar figure same, še sveže, ki jih je treba pred končno peko v posebni peči osušiti do primerne teksture. 

Anka nabavlja glino pri pečarju iz Polja pri Vodicah. Ta mora biti ravno dovolj vlažna in polna, da po obdelavi in peki v peči dobi prepričljivo, kožnato barvo. Želi, da se izrazi glina sama, zato figurice po potrebi le rahlo tonira z navadnimi vodenimi barvicami, barva pa jih nikoli ne.

Glina mora biti ravno dovolj vlažna in polna, da po obdelavi in peki v peči dobi prepričljivo, kožnato barvo. FOTO: Tatjana Splichal

Ustvarjanje, delo z rokami ji je bilo položeno že v zibko; kot je povedala, je vedno risala in oblikovala, usmerjeno pa se je nato z likovnim izražanjem srečala na srednji aranžerski šoli. Tudi njena poklicna pot je šla v pravo smer, delala je kot aranžerka, opremljala izložbe, kar jo je v polnosti osrečevalo. 

Ko je spoznala svojega moža, je vstopila v družino akademskega slikarja Jožeta Trpina in teme, povezane z estetiko, kompozicijo in oblikovanjem so postale neodtujljivi del Ankinega življenja in dela.

Vselej sem občudovala domače motive slikarja Maksima Gasparija, prav tako njegove preproste jaslice. Doma nikoli nismo imeli kupljenih jaslic.

Delam iz čistega navdiha

Po upokojitvi se je s svetom jaslic še bolj zbližala, pravo željo, da vanje vdahne sebe in svojo energijo, pa je razvila ob obisku svetovne razstave jaslic pri Svetem Jožefu v Ljubljani leta 2004. Prevzele so jo stvaritve oblikovalk iz gline Ane Korenč in Mateje Kozmus in takrat se je tudi povezala s krogom jasličarjev. 

Sodeluje pri Društvu ljubiteljev jaslic, ki je nastalo na pobudo patra Leopolda Grčarja, sicer pa je z izjemo, da je pred leti obiskovala obnovitveni tečaj oblikovanja z glino, svobodna ustvarjalka in samouk.

»Le približno sem slutila, v katero smer bom pri ustvarjanju zavila. Vselej sem denimo občudovala domače motive slikarja Maksima Gasparija, prav tako njegove preproste jaslice. Doma nikoli nismo imeli kupljenih jaslic. Sprva sva imela z možem narejene iz koruznega ličkanja, kasneje, ko so bili že otroci, sem jih naredila iz blaga, pozneje z obrazki in rokami, zdaj pa je moj medij glina.«

V največji meri jih dela za prijatelje in v krščanskem duhu darovanja je celo najlepše stvaritve razdala in podarila.

Ustvarjalka z navdušenjem pove, da jaslice ustvarja iz čistega navdiha. Na leto jih izdela po občutku, saj ji lahko ena samcata figura vzame zgolj eno popoldne, lahko pa zanjo porabi tudi teden ali več. V največji meri jih dela za prijatelje in v krščanskem duhu darovanja je celo najlepše stvaritve razdala in podarila.

Ankine jaslice gostovale doma in v tujini

Od skromnih začetkov, ko je začela sodelovati z oblikovalko Ano Korenč, se je sogovornica udeležila že številnih razstav in gostovanj, kjer so obiskovalci in žirije občudovali njene izdelke. Razstavljati je začela, ko je bila že popolnoma prepričana vase, kajti njeni ustvarjalni vzgibi so prežeti z izrazitim samokritičnim duhom. Ni prav zlahka zadovoljna s svojim izdelkom, glinene forme pogosto končajo pod njenimi rokami v gmotah kep, zato da nastanejo novi, pravi liki.

Z jaslicami je leta 2012 gostovala v Bad Ischlu na Solnograškem v Avstriji, že naslednje leto pa na prireditvi 100 jaslic v okviru svetovne razstave v Rimu. 

Prvič je jaslice razstavila v Grobljah pri Domžalah, kjer je koordinator razstave podal pobudo, da bi motive uporabili za poštne znamke. In res, te so bile takoj razprodane! Sledila so gostovanja na razstavah v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, Veržeju, na Ptujski Gori, Brezjah, v Celju, Jurkloštru, Gornjem Gradu, kakor tudi večje razstave v tujini.

Z jaslicami je Anka leta 2012 gostovala v Bad Ischlu na Solnograškem v Avstriji, že naslednje leto pa na prireditvi 100 jaslic v okviru svetovne razstave v Rimu. Nanjo se je prijavila samoiniciativno in dejstvo, da je bila takoj izbrana, jo je še posebej razveselilo in navdahnilo z novimi ustvarjalnimi močmi in idejami.

Iščem slovenske korenine

Anka si prizadeva z jaslicami čimbolj neposredno vstopiti v srca slovenskih družin. Tudi oblikuje jih s patosom, ki diha s slovenskim izročilom. Velja morda za edino jasličarko, ki človeškim likom nadene narodno nošo, in sicer tradicionalno gorenjsko, ki je zelo prepoznavna. Ne samo to, ob posebnih priložnostih si jo v zagonu ustvarjanja obleče tudi sama! 

O izdelanih figurah vodi lastno evidenco in s presenečenjem razkrije, da se je v njenem repertoarju nabralo že 235 človeških figur, ne upoštevaje ovčic in drugih živalskih likov.

Veliko časa si vzame za obraz, da pride do izraza, ki si ga želi. FOTO: Tatjana Splichal

Praznovanje božiča nekoč in danes

Beseda seveda nanese na velik razkorak med praznovanjem adventno-božičnega časa nekoč, ko je bila tudi Anka še otrok, in danes, ko je hočeš nočeš ta praznični čas vse bolj skomercializiran in posveten. Pravi, da se njen advent začne ob glini v začetku oktobra, v mesecu rožnega venca. Njene jaslice pravzaprav postajajo rožni venec in tako v družinskem krogu toplo pričakuje prihod svete noči.

Njene jaslice pravzaprav postajajo rožni venec in tako v družinskem krogu toplo pričakuje prihod svete noči.

Anki zelo veliko pomeni božič v polnem, nepotvorjenem pomenu besede, tak, kot se ga spominja še iz svojih otroških let. V družini še s tremi sestrami je bila rojena v Zadobrovi pri Celju, na kmetiji, kjer so imeli do cerkve zelo daleč. Mama je zato pripravila božič doma, kjer so ga sredi domače topline tudi polno doživeli. Sedeli so ob peči, prepevali božične pesmi, imeli so tudi drevešček, spekli so piškote. Za božično večerjo so navadno pripravili pečenko in domačo potico.

Anka Trpin s svojim možem. FOTO: Tatjana Splichal

Tudi ko je sama postala mama, ji je nadvse veliko pomenil hišni kamin, kjer so božično vigilijo začeli s tradicionalnim blagoslovom s kadilom, kar je v krogu Trpinovih še danes prijetna domača liturgija. Prav tako so v predprazničnem in prazničnem vzdušju na toplem ob kaminu z otroki prebirali pravljice. Glede preskoka v današnji čas, v katerem se je vrtoglavo spremenil tudi odnos do praznika, je Anka povedala, da sta z možem neobčutljiva na vsiljive zunanje podobe. 

Božič in obdarovanje se pri njih začne v času Miklavža, v nadaljnjih dneh pa se poskušajo čimbolj posvetiti drug drugemu, pogovoru in ustvarjanju. »Tisto, kar si ob tem velikem prazniku občutil v mladosti, je najmočnejše in to tudi ostane. Vedeti moraš, kaj hočeš, in se potruditi, da to dosežeš.« Pomembno je, da zna vsakdo pričarati lepoto in polnost božiča, kot jo je sam doživel, tudi mlajšim, svojim otrokom in vnukom, je strnila Anka.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Praznična, zima 2021. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 4,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu.