Ko pišem te vrstice, so za nami že trije ledeni dnevi, zaznamovani s slano. V senčnatih predelih se je bela koprena obdržala kar cele dneve, kar govori, da je zima, še preden je zasedla svoje mesto na koledarju, že krepko zarežala s svojimi ledenimi zobmi.

O gobah razumljivo ni nobenih sledi, zato je bilo toliko večje presenečenje, ko sem na razpotju v gozdu zagledal smrdljivega mavrahovca, gobo, ki jo večina od nas, ki zahajamo v naravo, dobro pozna. Nič ne bi bilo čudno, če bi bila v slabem, razpadajočem stanju, toda ta je bila sveža, zanesljivo je tam prejšnji dan ni bilo, ker bi jo na svojem vsakodnevnem pohajanju s psičko Belo zagotovo opazil. Bila je še povsem pokrita s temno zeleno prevleko in lesketajočo se sluzjo, ki je na fotografiji, ki sem jo posnel tri dni kasneje, ni več videti. To je potrdilo življenjske procese v njej, ki so kljub hladu očitno še vedno nemoteno potekali v njej. Smrdljivi mavrahovec oddaja neprijeten vonj, ki spominja na tistega po mrhovini,...