Zadnje čase veliko hodim. Zdravnica je rekla, naj hodim vsaj pet- do šestkrat na teden. Toliko in tako hitro, da se preznojim. »To bi morali vsi, ne samo rakavi bolniki,« je zaključila. Že pred boleznijo sem rad hodil, zato mi je bilo to navodilo tako, kot da bi ribi naročil, naj plava.

Tako se – podnevi v soncu, v megli, dežju ali vetru in tudi ob neobičajnih urah dneva, recimo ob devetih zvečer – odpravim in hodim pet, deset, petnajst kilometrov. Po gozdovih, grapah, bregovih, skozi vasi in do cerkvic, mimo kapelic, znamenj in križev.

Oprema za hojo je preprosta in vedno mora biti pripravljena. Nahrbtnik mora biti vedno pripravljen: svetilka, nož za vsak primer, dodatna baterija (powerbank) za telefon. Palice čakajo pri vhodnih vratih. V hlačni žep dodam še telefon z aplikacijo Mapy_cz, ki mi omogoča, da lahko hodim po vedno novih, (zame) še neodkritih poteh, in me varuje, da se v temi in megli ne izgubim. Ženi pustim na ekranu načrt poti, da bi me mogli iskati...