Škofovske sinode o zakonu in družini, ki se je minuli konec tedna zaključila v Vatikanu, se je udeležilo tudi 48 prelatov iz Afrike. Časnikarji, ki so se imeli priložnost pogovarjati z njimi, navdušeni predstavljajo presenetljive in čudovite zgodbe o njihovih afriških državah, o njihovi kulturi in celo o njihovem družinskem življenju.



Eno takšnih zgodb je imel povedati tudi nadškof Thomas Luke Msusa iz nadškofije Blantyre v Malaviju, ki se je iz islama spreobrnil v katoliško vero.

53-letni nadškof Msusa je podpredsednik Zveze osmih držav članic Škofovske konference Vzhodne Afrike. Duhovniško posvečenje je prejel v redu Montfortskih misijonarjev. Nadškofija Blantyre se nahaja v bližini južne meje Malavija z Mozambikom.

Nadškof je časnikarjem katoliškega spletnega portala Aleteia zaupal svojo zgodbo o spreobrnjenju, pa tudi zgodbo o svojem očetu, ki je bil muslimanski imam.

Kot je dejal, se v Malaviju veliko muslimanov spreobrne v katoliško vero. Deset let je deloval v škofiji Zomba in vsako leto med velikonočno vigilijo je sveti krst prejelo med 100 in 150 odraslih. Veliko katehumenov je tudi po posameznih župnijah. Odrasli veliko poslušajo Radio Maria, ki je v Malaviju izredno priljubljen. Radio prenaša vse večje mašne slovesnosti. Pred ustanovitvijo radia so ljudje slišali le proticerkveno propagando, zdaj pa poznajo resnico o katoliški Cerkvi in se množično spreobračajo v katoliško vero.

V nadškofiji Blantyre, kjer nadškof Msusa trenutno deluje, je stanje podobno. Pri vsaki birmi je od 20 do 50 ljudi v župniji, ki so se iz islama spreobrnili v katolištvo. To v Malaviju ne predstavlja nikakršnih težav. V nadškofovi domači vasi živi 99,9 % muslimanov, tudi nekateri njegovi sorodniki so muslimani, njegov oče pa je bil celo imam.

V starosti 7 let je nadškof Msusa odšel od doma, ker se je želel šolati v župniji. Nihče v vasi mu ni bil pripravljen pomagati, zato je bival kar v župnišču. Pri dvanajstih letih je sam zaprosil za sveti krst in ga je tudi prejel. Duhovnika je vprašal, kako bi lahko postal takšen kot on in župnik ga je poslal v semenišče.

Ko se je naposled vrnil domov, so starši in sorodniki že slišali njegovo zgodbo in so mu nasprotovali. Doma ga niso želeli sprejeti, zato je tudi med obiski bival v župnišču. Doma ni bil dobrodošel.

Toda hvala Bogu je bil že posvečen in v zahvalo je želel darovati sveto mašo na svojem domu. Krajevne cerkvene predstavnike in strica, ki je že bil katoličan, je prosil, če bi lahko poskrbeli za bogoslužje na prostem.

Ljudje so se smejali in norčevali, češ da nikogar ne bo, vendar se je bogoslužja udeležilo ogromno ljudi. Prišli so tudi nadškofovi sorodniki in oče, ki mu je dejal: »Veš, nisem ti želel dati dovoljenja, da se pridružiš katoliški Cerkvi, zdaj pa verjamem, da bomo s tvojo pomočjo prišli v nebesa.« To je rekel njegov oče, učitelj islama, imam.

Ko je Msusa prejel škofovsko posvečenje, se je vrnil domov in ljudi povabil na slovesnost. Oče, še vedno imam, je pokleknil in rekel: »Potrebujem krst.« Sin mu je v šali odvrnil: »Oh, oče, vsa ta leta si mi govoril, da bom šel v pekel. Ali želiš iti v pekel z menoj?«

V Malaviju se katehumeni na sprejem v katoliško Cerkev pripravljajo tri leta. Nadškof je očetu pojasnil, da lahko postane katoličan, če je pripravljen toliko časa obiskovati katehumenat. Oče je to sprejel in leta 2006 mu je sin podelil zakrament svetega krsta.

Oče je zdaj že zelo star in bolan. Ko se bo nadškof vrnil v Malavi, bo odšel domov, oče pa bo vsem oznanil, da je že devet let katoličan. To mora storiti, da ob njegovi smrti ne bo težav zaradi pogreba. Sin kot svojo odgovornost razume, da mora očetu, ko bo enkrat umrl, zagotoviti krščanski pogreb.

Nadškof v domači vasi sprva ni bil dobrodošel, kasneje pa mu je tradicionalni poglavar celo zaupal vodenje vasi. Na skrbi ima 62 družin. Zaradi škofovskega položaja ima veliko obveznosti, zato je njegove poglavarske dolžnosti prevzela sestra, ki ga včasih pokliče po telefonu in ga prosi za pomoč.

V vasi živijo tako kristjani kot muslimani. Po Afriški sinodi leta 2006 je nadškof Msusa vse ljudi povabil k bogoslužju in kasnejšemu slavju. Vsako leto se srečajo na podobnem dogodku, ki se ga srčno veselijo tudi tamkajšnji muslimani.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia