O priljubljenem poljskem papežu je znanih veliko zanimivih zgodb, nekatere med njimi so tesno povezane tudi s Slovenijo …

Janez Pavel II. se je osebno zavzel za samostojnost Slovenije

13. januarja 1992 je Sveti sedež med prvimi državami priznal samostojno državo Slovenijo. Za priznanje samostojnosti si je po svojih kanalih vseskozi prizadeval pokojni ljubljanski nadškof Šuštar in po besedah njegovega tedanjega tajnika, sedanjega ljubljanskega pomožnega škofa dr. Antona Jamnika, je bilo priznanje Svetega sedeža odločilnega pomena za vsa druga priznanja, ki so temu sledila. Samostojnost Slovenije je podpiral tudi takratni papež Janez Pavel II.

Janez Pavel II. med obiskom v Sloveniji leta 1996. FOTO: arhiv Družine

Poljski papež se je že ob napadu na Slovenijo 27. junija 1991 izredno zavzel za spoštovanje človekovih pravic, za mir, svobodo in enakopravnost Slovenije. In ker je bila moralna avtoriteta sicer majhne vatikanske države v svetu izredno velika, je imelo vatikansko mednarodno priznanje samostojne države Slovenije močan vpliv na druge države.

Čaj s kraljico Elizabeto II.

Janez Pavel II. je bil tudi prvi rimski škof v zgodovini, ki je stopil na britanska tla: Združeno kraljestvo je obiskal 28. maja 1982, po štirih stoletjih razkola med Anglikansko in Rimsko Cerkvijo. Papeža je v Buckinghamski palači sprejela britanska kraljica Elizabeta II., ki je svojemu gostu ponudila skodelico tradicionalnega angleškega čaja.

Obisk v Združenem kraljestvu leta 1982. FOTO: Vatican Media

Papež je Otok obiskal v obdobju, ko je v svetu divjala vojna za Falklandsko otočje, zato je bilo šestdnevno apostolsko potovanje svetega očeta po Angliji, Walesu in Škotskem nenehno pozivanje k miru in spravi.

Britanska kraljica Elizabeta II. se je v svojem sedemdesetletnem obdobju vladavine sestala s petimi papeži, z Janezom Pavlom II. sta se srečala večkrat. Poleg papeževega obiska v Veliki Britaniji je tudi Elizabeta II. v času njegovega pontifikata obiskala Vatikan.

Kljub hudim bolečinam papež nikoli ni prosil za zdravila, s katerimi bi si lajšal bolečine, tudi v poslednjih dneh svojega življenja ne. Bil je nad bolečino, pa naj je ležal v postelji ali sedel na vozičku.

»Janez Pavel II. je ponižno sprejemal bolečino«

Kako je Janez Pavel II. sprejemal trpljenje, je vatikanskim medijem zaupal njegov osebni zdravnik Renato Buzzonetti, ki je za vatikanski dnevnik L’Osservatore Romano spregovoril o svojem odnosu in izkušnjah s slavnim pacientom. Dr. Buzzonetti je vlogo papeževega osebnega zdravnika opravljal od leta 1978 do smrti Karola Wojtyle. V omenjenem pogovoru se je med drugim spominjal zadnjih dni življenja svetega očeta, ko je voljno sprejemal naloženo mu trpljenje.

Dr. Buzzonetti je za Janeza Pavla II. skrbel tudi po poskusu atentata maja 1983. FOTO: Vatican Media

Ko je govoril o Parkinsonovi bolezni, ki se je pri papežu Wojtyli začela leta 1991, je dr. Buzzonetti povedal, da je svojemu pacientu pojasnil, kako od tresočih rok še nihče ni umrl, kljub temu pa je bil to jasen znak, da se je bolezen pojavila. Papeževo življenje je bilo prežeto z zdravstvenimi teževami, saj se je Parkinsonovi bolezni kasneje pridružila še obolelost sklepov, ki jo je papež prav posebej občutil v desnem kolenu, zaradi česar ni več zmogel urnega vstajanja in hitre hoje. Zaradi teh simptomov je moral Janez Pavel II. sčasoma uporabljati palico za pomoč pri hoji, nazadnje pa celo invalidski voziček.

Kljub hudim bolečinam pa, tako dr. Buzzonetti, »papež nikoli ni prosil za zdravila, s katerimi bi si lajšal bolečine, tudi v poslednjih dneh svojega življenja ne. Bil je nad bolečino, pa naj je ležal v postelji ali sedel na vozičku«. V zadnjih dneh življenja so morali svetemu očetu opraviti traheotomijo in ko se je zbudil iz narkoze, je ugotovil, da ne more več govoriti. Soočiti se je moral z izjemno težko stvarnostjo. Na malo tablico je zapisal: »Kaj ste mi storili? Totus tuus (ves Tvoj).« V hipu je spoznal, v kakšnem položaju se je znašel in se predal varstvu nebeške Matere.

»Pozabljena« pisateljska ustvarjalnost

Janez Pavel II. je bil ob vseh izrednih dosežkih, ki so se kazali tudi v številnih pastoralnih in teoloških delih, tudi izjemen književnik.

Njegovo mladostno navdušenje za gledališče je gotovo botrovalo temu, da je pozneje ustvaril kar nekaj dramskih del, od katerih sta morda najbolj znani drama Pred zlatarno, posvečena zakramentu svetega zakona, in drama Brat našega Boga, katere osrednji lik je zgodovinska oseba Adam Chmielowski, Karol Wojtyla pa je v delu izpostavil vprašanje o resnični svobodi.

Drama Pred zlatarno je posvečena zakramentu svetega zakona. FOTO: M. M. Š.

Poleg dram je Janez Pavel II. pisal tudi pesmi. Ena izmed njih v prevodu Lojzeta Krakarja ima naslov »Mislim na Domovino«:

Samo ljubezen je ravnotežje usode.
Bog daj, da ne bi v ljudeh vladal mrak!
Sijaj svetlobe naj pada v srca
in presvetli mrak v vseh ljudeh.
Žarek moči naj prodre v nemoč.