Jelka Pšajd kot etnologinja v Pomurskem muzeju Murska Sobota skrbi za etnološko dediščino pomurskega in slovenskogoriškega prostora, podrobneje pozna velikonočne šege pomurskega prostora in dela Porabja, ki ga pokriva Pomurski muzej. Zase pa pravi, da je raziskovalni duh način njenega življenja.

Foto: Tatjana Splichal

Dejavno je sodelovala v projektu s centrom Marianum, saj so kot glavni organizatorji sodelovali Pomurski muzej Murska Sobota in JZ Krajinski park Goričko. Ob vsakoletni velikonočni razstavi so izdali publikacije o različnih velikonočnih temah, ki so jih obdelali. V projekt so zajeli tudi zamejstvo, tržaško pokrajino, avstrijsko Koroško in Porabje, da bi pokazali bogastvo velikonočnih šeg, predvsem pa razlike in podobnosti.

S čim se zdaj ukvarjate na raziskovalnem področju?
V sklopu večletnega raziskovalnega projekta raziskujem prehranjevalno dediščino Pomurja in Porabja. Imamo občasne, priložnostne razstave s temo 100 let priključitve Prekmurja k slovenskemu etničnemu prostoru, kjer kot etnologinja sodelujem. Zelo rada zbiram življenjske zgodbe starejšega prebivalstva. Moja zadnja razstava Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči o šegah ob smrti in pogrebnih praksah Pomurja in Porabja je bila sad večletnega raziskovanja, ta čas se tudi ukvarjam s šegami oz. dnevi, po katerih so se pri kmečkem delu ravnali (vremenski pregovori, vremenski svetniki), pozorna pa sem, da upoštevam katoliške, evangeličanske in kalvinske vernike, imamo pa tudi več narodnosti.

Pred nami so velikonočni prazniki. Kako jih preživljate?
Velikonočni prazniki mi predstavljajo izziv za odkrivanje in raziskovanje novih informacij o praznovanju. Pri starših v soboto še vedno nesem korpec z žegnom h kapeli v domači vasi tudi zato, da spremljam, kaj se dogaja, kaj se dodaja, kaj izginja, predvsem pa so to družinski prazniki, smo doma, nismo v službi in se več družimo.

Se ljudje v Pomurju ob praznikih ustavijo?
V preteklosti v velikem tednu, ko je Bogec na križu umrl, niso delali na zemlji. Verniki gredo k obredom, nesejo k žegnu (evangeličani ne nesejo k žegnu, tudi butar ne).

Ljudje danes še svetijo ali praznujejo, izgubila pa sta se vsebina in pomen praznikov. Največ jih nese k žegnu cvetnonedeljske butare in v soboto k žegnu, izgublja pa se prinašanje velikonočnega ognja domov. V Porabju so na veliko soboto v cerkev nesli svečo in jo blagoslovljeno odnesli domov, in ko je doma kdo umrl, so to blagoslovljeno svečo prižgali ob umrlem.

Veliki teden začnemo na cvetno nedeljo.
Na štajerskem delu Pomurja so nesli na cvetno nedeljo blagoslovit butaro oz. presmec, narejen iz sedmih različnih vejic ali iz tega, kar je bilo na voljo, vmes pa vpletli še cvetoče cvetje. Ko so prinesli butaro oz. vejice domov, so ponekod ženske podkurile za kruh, ker je blagoslovljeno, v glavnem pa so podtikali blagoslovljene butare za tramove hiš, da bi jih v prihajajočem letu blagoslov varoval pred hudim. V Veržeju pa tudi v Porabju je gospodar »Boga molil« (dele rožnega venca) in so na njive vtikovali vejice v obliki Andrejevega križa – za blagoslov, naj bo dobra letina, naj dobro obrodi in naj ne pride kaka toča ali vremenska neprilika. Ljudje dostikrat niso razumeli katoliških doktrin in so si jih priredili za svoje potrebe. V preteklosti je bil podeželski človek bolj odvisen od vremena, zato je večkrat brezpogojno verjel v to, kar je bilo blagoslovljeno, ne da bi se neposredno obračal na Boga. Za vse, kar je bilo blagoslovljeno, so verjeli, da ima varovalno moč. Ponekod v Pomurju so gospodinje, če se je pripravljalo k toči, zakurile z blagoslovljenim lesom, zato so ga čuvale zataknjenega za tramovi. Za Koroško in Pohorje pa je značilno, da so dele vejic v obliki križa zabijali na vrata predvsem gospodarskih objektov.

Zadnja leta izdelujejo večje presmece oz. butare in celo tekmujejo v njihovi velikosti. Okraševanje pisanic je imelo v preteklosti družinsko konotacijo, z njimi so se obdarovali v sorodstvu ali izbranci, to pa se je zdaj preneslo na različne razstave. Za pokanje z možnarji se danes povezujejo v društva in se družijo ob obujanju navad.

So se v postnem času tudi včasih postili?
Ponekod v Prekmurju so uživali na petke v postnem času samo črn kruh in vodo, nekateri so jedli mlečno hrano, alkohola pa niso pili. V nekaterih delih Prekmurja je bila stalna postna jed gibice (iz moke in vode, brez kvasa) ali pa sirovi krapci, suhi krhlji. V Porabju so pečene krapce nadevali z repo ali jabolki.

Kako so vstopili v velikonočno tridnevje?
Na veliki četrtek so se zavezali zvonovi, čas pa so oznanjali z ragljami. V Turnišču so fantje v preteklosti pokali z biči v mlejčnih piskrih (posode za kisanje mleka), da bi pregnali duhove (to je predkrščanskega izvora). V okolici Lendave so s pokanjem z biči odganjali coprnice, v Slovenskih goricah pa so na veliki četrtek nabirali koprive in jih zatikali za streho, da ne bi treščilo v hišo.

Se je v petek življenje umirilo?
Petek je dan žalovanja. Kjer niso že prej, so v petek postavili Božji grob v cerkvi, mladi pa so se pripravljali na kres v soboto zvečer. V petek se na zemlji ni delalo. Gospodinje so pekle kruh in pripravljale jedi, okraševale jajca. Na Kobilju so navsezgodaj zjutraj hodili po rosi v sadovnjak Boga molit, da bi se rane hitro zacelile, v nekaterih vaseh v Prekmurju pa je pastir, ki je na ta dan jedel ptičje meso, lahko našel gnezdo vsakega ptiča, kot so verjeli. V okolici Lendave so dajali petelinom na kruh rdečo papriko, da bi bili bolj hudi. V Dokležovju so zjutraj, ko so vstali, najprej stopili na sekiro, da bi imeli trdno nogo in ne bi šepali.

Nekaj časa pa so posvetili tudi krašenju pirhov, kajne?
Najstarejši način krašenja v Pomurju je s čebulnimi olupki in s polaganjem cvetja ali listja na jajca. Značilni pa sta tudi tehnika batik risanja z voskom in nanašanjem barv, druga tehnika pa je praskanje oz. škrabanje, ko so s posebnimi rezili praskali v barvo različne okraske. Če so v preteklosti jajca okraševali za svoje potrebe, da so jih botri podarjali krščencem, ali zaljubljeni zaljubljenim, velja danes ljudska umetnost kot spominkarstvo in lahko kupite spominek kadarkoli v letu, s tem pa se je izgubil prvotni pomen obdarovanja in osebne pozornosti. Danes okrašujejo izpihana jajca, v preteklosti pa kuhana, ki so jih potem tudi pojedli.

V soboto nesemo k blagoslovu jedi …
K žegnu so v preteklosti nosili v jerbasih na glavi, zdaj pa v košarah, ki so tudi umetelno narejene. Priprava žegna in nošnja je bila domena gospodinj, z vezenimi prtički pa so pokazale, kaj znajo narediti. V Slovenskih goricah so naredili otrokom svoje kolače in so potem nesli svoj žegen v cerkev. V Prekmurju so mladi hiteli domov, ker so verjeli, da se bo tisti, ki se bo prvi vrnil domov, prvi poročil. V Murski Soboti pa so verjeli, da bo tisti, ki se bo prvi vrnil domov z žegnom, potem prvi kosec.

Čez dan so nosili k žegnu, v soboto zvečer pa so prižgali vüzenski kres v znamenje slavja luči, ponekod so kurili še v nedeljo. To veselje je pomenilo tudi druženje. Čez dan so se ob kresu družili starejši, zvečer pa mladi. Velika noč je praznik rojevanja, vstajenja, novega življenja, brstenja, ljubezni in rojstva. Na Dolnji Bistrici so kurili vüzemnice, pokanje pa je izraz prazničnega veselja. Danes pokajo s karbidom in imamo društva streljanja s smodnikom in možnarjev.

Kaj pa je bilo v žegnu in kak­šen je bil pomen posameznih jedi?
V žegnu je bila šunka, kos mesa kot simbol Kristusovega telesa, okrašena jajca kot simbol Kristusovih ran vstajenja, kaplje Kristusove krvi, hren so žeblji, klobase pa vrvi, s katerimi je bil Kristus zvezan. Pomaranče, ki jih niso imeli vsi, so simbol gobe, namočene v kis, ki so jo ponudili Jezusu. V Veržeju so nesli seme fajglnov, da so celo leto lepo cveteli. Ponekod v Prekmurju so priložili žegnu celo semena, ker so verjeli, da bo blagoslovljeno dobro obrodilo. Pomembno je bilo, kako je bil jerbas oz. košara z jedmi pokrita z vezenim prtičkom in okrašena s cvetlicami. Jerbas ali košara je simbol Kristusovega groba. V žegnu ni manjkal tudi velikonočni kruh, ki so ga različno poimenovali: presmenc, bosman, vrtanek, beklen, žegnani krü, vuzemski pompaš, pereci, kuglihop … V Porabju so poleg kruha pekli tudi pogače, vuzenske retaše, ki so jih polnili z makom ali orehi.

Kdaj pa žegen jedo?
Žegen so jedli v nedeljo zjutraj po vstajenjski procesiji, fantje in možje pa so pokali z možnarji v soboto zvečer po vigiliji, v nedeljo pa tudi v ponedeljek kot izraz veselja ob vstajenju.

Za osrednje Slovenske gorice je bilo značilno, da so matere ali botre za svoje krščence pekle majhne kolačke, ki so jim rekli tudi pisanke, in so jih otroci prišli iskat ali pa je botra nesla v ponedeljek ali na belo nedeljo. Zanimivost iz okolice Celja je, da je bil koščka kruha iz žegna deležen tudi studenec, da bo celo leto dovolj vode.

V ponedeljek je bil dan veselja in sprostitve, hodili so na obiske, kjer so bile igre s pirhi, otroci so se družili, pastirji in hlapci pa so na velikonočni ponedeljek dobili novo obleko. V osmini je še bela nedelja, ponekod poimenovana mali vüzen ali botriška nedelja. Na ta dan so pojedli vse, kar je od žegna ostalo, in s tem končali velikonočni čas.

Kako ob raziskovalnem delu in številnih raziskavah gledate na praznike?
Vsebina res izginja, na novo pa se oživljajo organizirane prireditve kot pletenje presmeca, velikonočne razstave pisanic in vezenin. Vsi ti prazniki so bili del intimnega družinskega razpoloženja in so se prenesli navzven, v trgovske centre. Je pa res, da ta praznik znova združuje, saj se ljudje ob pokanju in pletenju presmecov ter pripravi razstav družijo, medgeneracijsko sodelujejo. Vse teče hitro in ob množici vsega nam vsebina (kvaliteta) ni več tako pomembna, v ospredju je zunanji videz (kvantiteta).

Članek je bil v celoti objavljen v 15. številki Družine.