V sodobni ruski literaturi je nemalo piscev, ki jih vsaj naš svet le počasi odkriva. Vaje so prvi roman Vladimira Šarova v slovenščini. Pisatelj je sicer v Sloveniji znan ožjim literarnim krogom (leta 2015 je bil celo gost slovenskega knjižnega sejma in imel nekaj javnih nastopov). Šarov je začel pisati v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer pesmi in eseje, a njegova osrednja zvrst je proza. Za njegovo pisanje je po mnenju poznavalcev značilno, da na nenavaden način povezuje (rusko) zgodovino in (rusko) krščanstvo oziroma biblijske motive.

Uprizoriti misterij Kristusovega vnovičnega prihoda

Za kaj gre v Vajah? Povzemamo le okvir dogajanja, spletenega iz zgodovinskih dejstev in fantazije v enovito zgodbo. Pripovedovalec, živeč v Tomsku, dobi v roke dnevnik v bretonščini, poročilo, ki ga je o svojem početju pisal režiser potujoče gledališke skupine iz Bretanje (v piščevem videnju Francoz), ki ga njegov poklic v turbulentnih časih 17. stoletja nazadnje prižene v Moskvo. Tu ga kmalu sprejme car, pri katerem naj bi oblikoval gledališče, menda po zgledu nekaterih tedaj vidnih evropskih mogočnikov. Toda kmalu se okoliščine napletejo tako, da režiserja po imenu Jacques Certan preselijo k patriarhu Nikonu blizu Moskve, kjer naj bi na območju njegovega samostana zgradil kopijo Svete dežele, Novi Jeruzalem, in tu uprizoril misterij, ki bo prikazoval Kristusovo vrnitev na zemljo. Bil je namreč ravno čas, ko so v Rusiji vzniknile govorice, da se bliža sodni dan, kar je voditelja samostana Nikona navdalo s prepričanjem, da bo njegov projekt spodbudil Jezusov drugi prihod in s tem odrešitev sveta.

Režiser Certan izmed kmetov v okolici izbere igralce za izvedbo misterija, gradi se novo naselje, ki zajame bistvene objekte judovskega Jeruzalema, igralci vadijo in se pripravljajo na predstavo … a ves projekt le počasi napreduje, dokler patriarh ne pade v nemilost pri carju, Certana pa z njegovimi igralci vred oblasti izženejo v Sibirijo.

Igralski ansambel se spremeni v versko sekto

Kot je nekako že zapisano, ta del zgodbe temelji na pisateljski obdelavi resničnega scenarija, ki ga je pisal Certan za svoj misterij. Nadaljevanje je delo domišljije, kakor jo premore le dober pisec, ki se na podlagi svoje ustvarjalne svobode lahko sklicuje na »zapiske«, ki da so jih delali drugi – ne on sam –, različni pripadniki izgnanega »ansambla«, v tem primeru verske sekte, a so se skozi stoletja ohranili in nazadnje prišli v roke pripovedovalcu zgodbe.

Nikonov projekt o Kristusovem vnovičnem prihodu na zemljo se lahko nadaljuje, saj igralska skupina ni razpadla, kajti igralci so se tako vživeli v vloge, da v Kristusov prihod absolutno verjamejo; kot njegovi učenci oziroma poznejši apostoli, svetopisemske žene, rimski oblastniki in Judje, ki so Jezusa izdali, prevzamejo njihovo identiteto ter z njo živijo v trdnem upanju, da bo Kristus prišel, odrešil svet in nagradil pravične. Taki ostanejo tudi kot kaznjenci v izgnanstvu; njihovi potomci prevzemajo njihove vloge, vztrajno vadijo v nečloveških razmerah Sibirije, pri čemer niso več Rusi, temveč v skladu z vlogami kristjani, Rimljani, Judi ... Kot taki se nazadnje znajdejo na svoji »zadnji postaji«, v Stalinovem taborišču Mšaniki, kjer se njihovo potovanje konča v poboju in iztrebitvi najspornejših igralcev v misteriju, se pravi Judov. Iz groznih okoliščin se reši le judovski otrok, ki pa se v odrasli dobi judovstvu odpove. Pripovedovalec se na podlagi zapiskov, ki jih je dobil od njega, lahko loti pisanja romana …

Tematizacija zla iz današnje perspektive

Sama po sebi zgodba Nikonove sekte zveni malce »odštekano«, toda dlje ko bralec stopa v njeno nadaljevanje, bolj čuti, da je opis njene usode napolnjen z veliko miselno globino in tudi pretresljivostjo. Pošastne razmere v sovjetskih taboriščih so nam sicer bolj ali manj znane iz del različnih piscev, toda zdi se, da imajo v tej knjigi nekakšno drugotno vlogo, čeprav so tudi tu pošastne; zdi se, da je v njej v ospredju tematizacija zla iz perspektive današnjega človeka (zgodovinarja), zla, ki v ogledalu krščanskih vrednot jasno izstopa. Kot je mogoče prebrati v zapisih o Šarovu, je zanj zgodovina Rusije odločilno povezana s krščanstvom in predstavlja tako rekoč »komentar k Bibliji«. Zato se bralec, potem ko uvidi, kako sta oblastniško, tostransko pravoslavje v osebi, kakršna je patriarh Nikon, zlasti pa revolucija s svojimi posledicami povsem iznakazila etiko in duhovnost, utemeljeni na veri, lahko vpraša, kakšne so sploh možnosti za pristno in pravično življenje in preživetje.

Vladimir Šarov je vsekakor avtor, ki ga je vredno vzeti v roke – seveda tudi Vaje – že zato, ker njegovo »pero« teče od strani do strani prevoda z veliko lahkoto in logiko, ki tudi kar zapletene sestave človekovih stanj in zgodovinskih dejstev elegantno pelje v bralčevo zavest.

(Iz spremne besede) Jože Horvat