Čas kolokvijev in kontrolnih nalog, paničnega iskanja daril za Miklavža, čas srečevanja ob vročih čokoladah in ogledovanja okrašenega mesta. Je pa tudi veliko več kot to. Adventni čas je čas pričakovanja, miru in upanja. Usklajevanje teh tako različnih pogledov na adventni čas se velikokrat zdi popolnoma nemogoče.

Pastirji so se ustavili, da so se šli poklonit Gospodu

Evangelist Luka opisuje, kako so v prvi sveti noči pastirji pasli ovce na betlehemskih poljanah. Angeli so prišli do njih in jih povabili, naj pridejo pogledat, kaj se je zgodilo, ampak pastirjem je ostala svobodna volja za to odločitev. 

V tistem trenutku so počeli nekaj čisto vsakdanjega. Kot vsako noč so si zakurili ogenj in pazili na črede, opravljali so svojo službo. 

Ko pa so zaslišali povabilo angelov, so se pogovorili med seboj in se odločili, da je to nekaj, kar je vredno videti. Da je prihod Boga na zemljo nekaj, za kar se je vredno ustaviti in si vzeti trenutek časa.

»Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: 'Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!' Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli.« (Lk 2, 15-16)

Velikokrat se zdi težko v polnih urnikih najti čas še za pripravo na božič. Pastirji iz evangelija so nam lahko zgled jasnega zavedanja, da Gospod prihaja v vsakdanjost, med resnične težave, obveznosti in nemoč vsakega človeka. 

Niso zavlačevali, hitro so odšli, se poklonili Gospodu, potem pa se vrnili na svoje pašnike. Njihovo življenje pa je to srečanje za vedno zaznamovalo.

Brez strahu mu odprimo vrata. FOTO: Pexels

Božič je za mnoge tudi v župnijah povezan z nešteto obveznostmi, od branja beril do pevskih vaj za polnočnico. Pomembno je v mislih ohraniti zavest, da gre tu le za zunanji izraz pripravljanja na Gospoda. Brez tega seveda ne gre, vendar pa je bistvo v notranjosti. 

Prav je, da poskušamo svoja srca toliko umiriti, da mu uspemo narediti prostor. Advent nam ponuja nešteto priložnosti za to, od zornic (jutranjih svetih maš) do nedeljskih nagovorov, adventnih duhovnih vaj ipd. 

»Božič je praznik odnosov, praznik družine, praznik nežnosti in hrepenenja,« pravi Anja Kastelic, redovnica iz Bratstva Veselje evangelija. »In vse to je globoko zapisano v vsako mlado srce. Vsi hrepenimo po toplih odnosih in žal je prav na tem področju ogromno ljudi ranjenih. Zato božič ni najlažji praznik, nas pa spomni, da zares potrebujemo Odrešenika. In On prihaja. Kaj lahko vsak naredi? Preprosto, da odpre vrata svoje resničnosti take, kot je, brez strahu, da ni dovolj dobro, da se je premalo pripravljal, da ni dosegel svojih pričakovanj ... To so naši protagonizmi. Božič pa se zgodi takrat, ko si upaš odpreti vrata tistega, kar imaš, čeprav je to samo preprost hlev – in vanj spustiti Odrešenika, takega, kot je. In dovoliti, da se razodene v vsej svoji lepoti in veličini preprostosti.«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (51/2021).