Štiri dni pred poroko najmlajšega sina je Aleša Čerina konec lanskega avgusta doletela težka diagnoza: akutna levkemija. Življenje moža, očeta štirih otrok in dedka, sodelavca Družine in Življenja, predavatelja, podjetnika, skavta, blogerja in farmacevta se je obrnilo na glavo. V sredini januarja se je njegovo bolnišnično zdravljenje uspešno zaključilo – levkemija je zdaj v remisiji (znaki bolezni so odsotni) in Aleš je z nami delil nekaj dragocenih spoznanj, ki mu jih je prinesla preizkušnja.

Foto: Vid Ponikvar

Kakšno je bilo soočenje s hudo boleznijo?

Znakom, ki so se kazali kot navadna viroza, najprej nisem posvečal posebne pozornosti. Po sedmih dneh odlašanja sem vendarle odšel k zdravnici, ki me je poslala na infekcijsko kliniko, kjer so ugotovili akutno levkemijo. Takoj so me odpeljali v Klinični center na hematologijo. Če ni zdravljena, lahko ta bolezen v enem mesecu privede do smrti, statistika preživetja je 40 %. Čeprav se nisem tako zelo slabo počutil, sem prišel v bolnišnico že v precej slabem stanju.

Seveda si šokiran, a že skoraj prvi hip sem v sebi začutil besede: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka« (Ps 23,1). Dana mi je bila milost, da Bogu nisem nič očital. Poklical sem ženo Marinko in Benjamina Siterja. Oba sta bila pretresena, skoraj sem moral jaz njiju bolj tolažiti.

Kaj vse je v vašem življenju z boleznijo obstalo?

Vse je obstalo. In sploh ni lahko, ko moraš stvari izpustiti iz rok: doma, v službi. Največja bolečina je bila gotovo sinova poroka, ki je res nisem hotel zamoriti. Sin se je nanjo skrbno pripravljal. Poklical sem ga k sebi v bolnišnico in mu rekel: »Boštjan, to mora biti vesel dogodek!« In res je bila čudovita skavtska poroka. Uredili so mi neposreden prenos prek kanala YouTube, da sem lahko dogajanje spremljal v živo, medtem ko so mi v žilo tekli trije citostatiki.

Obstalo je delo. V skupnosti Družina in Življenje (DiŽ) sem odgovoren za 220 zakonskih skupin, prav jeseni se ustanavljajo nove. V septembru smo imeli dogodek za voditeljske pare, oktobra bi morala z Marinko voditi seminar. Vse sem moral odpovedati. Odpoveš se tudi drobnim zadevam, ki zame sploh niso tako drobne: npr. orientacijski tek.

Na blogu ste v času zdrav­ljenja napisali, da ste v šoli raka. Česa vas je bolezen naučila?

Med takšno boleznijo čutiš dih smrti na lastnem telesu in se nehaš obnašati, kot da je nekje daleč. Med zdravljenjem sem dvakrat doživel hudo sepso. Bil sem na robu smrti, čeprav se tega sploh nisem zavedal. Spal sem kot dojenček in le budnosti medicinskega tehnika sredi noči se imam zahvaliti, da se nisem zjutraj zbudil na oni strani nebeških vrat, še rahlo topel …

Po prvi sepsi me je res zadelo, da se tole tako zlahka zaključi s smrtjo. Nanjo sem se hotel pripraviti. Že pred prvo kemoterapijo me je Marinka spodbudila, naj grem k spovedi. V normalni situaciji bi gotovo vsaj en mesec odlašal. Takrat pa sem še isti večer poklical duhovnika. Spovedal sem se, prejel sveto obhajilo in bolniško maziljenje. Kakšno olajšanje! Verjamem, da če grem zdajle, bom šel naravnost h Gospodu.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.

Preberite tudi:

Zdrav življenjski slog zmanjša možnosti za raka