Vse skupaj povezuje mehka ženstvena tenkočutnost do vsega notranjega in daleč presega njeno zunanjo vlogo dirigentke in učiteljice petja. Pod klobukom petja in pedagogike združuje nekaj, kar lahko povzamem le z besedami: žar pedagoškega erosa.

Helena Fojkar Zupančič ima dve izobrazbi, ki ju v polnosti uporablja v svojem poklicu zborovske dirigentke – je glasbena pedagoginja in hkrati akademska glasbenica solopevka. Kot učiteljica vokalne tehnike deluje v Zavodu sv. Stanislava, kjer vodi Dekliški zbor, kot asistentka (Z)mešani pevski zbor, v Litiji pa Zbor sv. Nikolaja. Je tudi članica žirij na državnih in mednarodnih tekmovanjih ter prejemnica priznanj in nagrad.

Intervju je v celoti objavljen v reviji Praznična, jesen 2022.

Luči ugasnejo, se usmerijo na vas in zbor. Dvignete roke, dih zastane, tik preden boste začeli z dirigiranjem, dvorana se umiri … Kaj gre skozi vas?

Rečem si: »Sveti Duh, bodi z mano in z vsemi, ki smo tukaj!« (se ustavi ob čustvih, ki jo prevzamejo)

Polno čustev?

Ko pomislim na to, so čustva, ampak na odru se trudim, da sem odprta, prisotna in v stiku s tistim, zaradi česar sem tam. Toliko v sebi, da začutim, kaj se dogaja okrog mene. Maksimalno skoncentrirana. Prosim Svetega Duha za navdih in pomoč, da lahko vsi nastopajoči od sebe damo največ, kar v tistem trenutku zmoremo.

Naš namen je, da se poslušalec nahrani, ko pride na koncert.

Kaj je tisto, kar kot pevci dajete?

Pevci poskušamo zvočno zgodbo, ki si jo je zamislil skladatelj, posredovati s svojim glasom. Z vsako zgodbo, pesmijo, ki gre skozi nas, se tudi v nas nekaj zgodi. Spomni nas na določene situacije v naših življenjih, vzbudi neka čustva. V glavnem gre za besedilo, pogosto pa tudi za harmonije, saj zvok močno vpliva na čustva. Z vsem, kar se v nas zgodi in kar se je našega pripelo na to glasbo, to potem poskušamo karseda iskreno predati poslušalcem.

Smisel našega dela je tudi to, da se poslušalca tisto, kar sporočamo, dotakne. Ni nujno, da gre za neka globoka besedila. Lahko gre samo za vzdušje, ki ga prenesemo. Naš namen je, da se poslušalec nahrani, ko pride na koncert.

"Pevce v zboru povezuje ljubezen do glasbe, nekje globlje pa verjetno tisti občutek harmonije, sozvenenja, povezanosti, ko skupaj zapojejo." FOTO: Jana Jocif

Iz tega, kar pripovedujete, dobivam občutek, da je v vas močan pedagoški eros. Kako se je razvijala vaša pot poučevanja?

Ljubezen do glasbe sem prejela že v družini, kjer sta bila mama in oče zelo dobra amaterska glasbenika. Od nekdaj mi je bilo jasno, da bom šla v glasbo. Želela sem postati operna pevka, vendar me je kmalu potegnilo v zborovske vode. Že proti koncu osnovne šole sem vodila otroški zbor v domači župniji.

Če se želi nekdo v zboru samo stopiti z okolico, to nikomur nič ne prinese. V zboru se učimo stati vsak sam zase in se hkrati zavedati, da smo pomemben del večje celote.

Kaj vas je potegnilo v to smer?

Že takrat sem začutila, da je to, da stojim pred skupino in jim nekaj dajem, tisto, kar bi v življenju rada počela. Proti koncu srednje glasbene šole sem se začela učiti tudi solo petje, kar je pomenilo malce daljšo pot do solopetja na akademiji. Tako sem doštudirala solo petje po tem, ko sem že zaključila študij glasbene pedagogike in diplomirala, ko sem bila že poročena, v službi in imela družino. Da imam dve različni smeri študija, mi je pri delu v veliko pomoč: bogato znanje solo petja mi pomaga pri tem, da lahko pevcem pokažem in razložim, na kakšen način naj uporabljajo svoje telo kot inštrument.

V zboru je nekdo kot posameznik del večje celote. Kako je z dojemanjem tega danes pri mladih?

Mladi, ki danes prihajajo v zbore, so seveda drugačni, ker so čas in okoliščine res tako drugačni kot pred 30 leti. Kljub vsemu pa so na nek način enaki: v zbor pridejo z ljubeznijo do petja, pogosto tudi zato, da bi se dokazali, uveljavili, kar je normalna potreba mladega človeka. V zboru se sicer izpostavijo, vendar je to varno, saj nikoli ni vse odvisno samo od posameznika, temveč od sinergije vseh. Če se želi nekdo v zboru samo stopiti z okolico, to nikomur nič ne prinese. V zboru se učimo stati vsak sam zase in se hkrati zavedati, da smo pomemben del večje celote. Mladi so tako kot včasih krhki in ranljivi, občutljivi. Mogoče je tega zdaj še več.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, jesen 2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.