Točno določena oseba za omizjem je odgovorna, da celoten večer z izbranimi besedami navdihuje in zabava družbo – tej osebi rečejo Tamada. Ampak Tamada ni samo naključni zabavljač, temveč mora biti prefinjen in razgledan govorec ter po možnosti s kančkom humorja izvršiti nalogo, ki nikakor ni preprosta. 

Kot veleva običaj, mora biti vsaka zdravica mali retorični biser in ne samo polstavčni vzklik. Hierarhija zdravic je jasno definirana. Prva zdravica je vedno posvečena Bogu, druga Gruziji in tretja miru. 

Potem pa sledi poklon različnim tematikam, kot so ljubezen, gostitelji, gosti, starši, spomin na preminule itd. To je delček edinstvene gruzinske vinske kulture. Kje pa, če ne tam, bo zavzdihnil kakšen bralec, ko pa v Gruziji pridelujejo vino že več kot 8000 let.

Človek lahko preživi brez vina, toda človeštvo brez njega ne more, je meni ena ljubših misli o vinu, parafraza Milana Jesiha, ki jo je v knjigi Čar vina napisal Jože Rozman. 

A zadnje čase se zdi, da bi določene organizacije vino malodane prepovedale. Za Svetovno zdravstveno organizacijo je vsak popit kozarec vina zdravju škodljiv ter pripravljajo zakonodajne ukrepe, kjer je vino tako rekoč izenačeno s tobakom. 

To, da se vino, ki ima svojo zgodovinsko, geografsko, filozofsko, religiozno, estetsko, gospodarsko in družbeno vlogo, zbanalizira samo na pijačo, ki vsebuje tudi alkohol, mi je skrajno grozljivo. Evropska komisija v določenih dokumentih tudi sledi tej politiki. 

Evropska unija se je krščanstvu kot lastnemu gradniku že odpovedala, če se odpove še vinu ... Kaj naj pa ostane?

Zgoraj povedanemu navkljub je treba vedno znova poudariti, da je čezmerno uživanje alkoholnih pijač zelo problematično. Za posameznike, družine in družbo. In Slovenci imamo s tem dosti izkušenj. 

Ne nazadnje je že J. E. Krek pred več kot stotimi leti ustanavljal abstinenčna društva, ker je bilo pijančevanje v tistem času tako razširjeno. Menda imajo Eskimi štirideset izrazov za opis snega. 

Slovenci imamo vsaj še enkrat toliko izrazov, če nekdo pregloboko pogleda v kozarec oziroma je nasekan, nabasan, nalizan itd., kar govori o tem, kako globoko smo prepleteni s tem.

Vzgoja kulture pitja vina, izobraževanje, predvsem pa spoštovanje ene od štirih kardinalnih vrlin bodo pripomogli k zmernemu uživanju, spoštovanju in cenjenju vina.

In ko boste letos nazdravljali ob sv. Martinu, se spomnite malo na naše gruzinske brate in pobrskajte po spominu ali pa vprašajte starše, stare starše, da vam povedo kakšno avtohtono slovensko zdravico, ki jih je moralo mrgoleti po naši vinski tradiciji. 

Meni pa dovolite, da zaključim z: nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat'li, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí Bog, kar nas dobrih je ljudi!

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (46/2021).