Knobleharjeva akademija – spomin na misijonarja in raziskovalca Nila [FOTO]
Knobleharjeva akademija – spomin na misijonarja in raziskovalca Nila [FOTO]
Na predvečer rojstnega dne velikega misijonarja, 5. julija, je bila v župnijski cerkvi po maši, ki jo je ob somaševanju daroval upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar, slavnostna akademija, ki sta ju organizirali občina in Župnija Škocjan.
V glasbeni del večera sta zbrane popeljala Vokalna skupina Mavrice iz Podbočja – sv. Križ, ki je tudi intonirala himno, in združeni zbor članov KD dr. Ignacija Knobleharja Škocjan. Sicer so se Mavrice izbrano predstavile in navdušile z izborom več duhovnih pesmi, za sklep tudi s tradicionalno afriško.
Že uveljavljeno dekliško skupino osmih pevk pod vodstvom Katarine Štefanič Rožanc Mavrice in nadškofa je posebej širše predstavila Anja Verderber, ki je celotno prireditev prepletla z vezano besedo.
Slavnostni govornik je bil škocjanski rojak in častni občan nadškof Hočevar. Zatem sta sledila prenos cvetja in prižig luči na simbolnemu grobu Ignacija Knobleharja. Ta je v farni cerkvi od leta 1996, to je žara z zemljo iz groba v Neaplju, kjer je našel zadnji počitek naš misijonar.
Cvetje in luč na simbolni grob so položili nadškof Hočevar, župnik Tone Dular in župan Jože Kapler. Medtem so ob glasbi mladega Vida Pleterskega na klavirju poslušali pesem Antona Umeka – Okiškega, ki opisuje zadnje ure tuzemskega življenja znamenitega rojaka.
Ob koncu slavja v cerkvi je zahvalno besedo izrekel tudi župan Kapler. Sklepno dejanje pa je bilo pri Knobleharjevemu spomeniku (postavljen leta 2008) na Knobleharjevem trgu pred župnijskim domom v Škocjanu. Zakonca Bernarda in Nace Kovačič sta po končanem sprevodu vseh iz cerkve ponesla in položila k spomeniku cvetje in svečo v znamenje hvaležnosti za Knobleharja in vse misijonarje. Tudi zbrana sredstva v teh dneh bodo namenili za misijon v Sudanu, kjer je deloval Knoblehar.
Nadškof Hočevar je v nagovoru potem, ko je za začetek prebral pesem dr. Antona Umka – Okiškega iz Ode Abunu Solimanu (vzedevek Kobleharja) »Vekovitost človeških del«, izrisal »podobo rojaka in božjega izvoljenca« Knobleharja, kot jo je odkril v poeziji Okiškega.
Še posebej je med drugim poudaril: »Zdi se mi, da gledam v njegovi poeziji pred seboj mogočen spomenik, ki me in navdihuje in – kot že rečeno – na neki način obvezuje na ukrepanje, na globlji način življenja. Toliko bolj, ko vzporejam čas in lik našega misijonarja Ignacija in našega pesnika Antona z ene strani, z druge strani pa naš sedanji čas in naš svet. Naš čas in naš svet je predvsem virtualni svet, svet nenavadnih senzacij, ki ga – kot neobjektivno rečemo – 'ustvarjajo mediji' in zato je ta naš svet brez vsake precizne identitete, ali, povedano po Baumannu, 'utekočinjen svet', ki se kakorkoli razliva, brez objektivnih meril, brez stebrov, brez vsake zapovedi življenja, brez prave strategije, brez definiranega spola. V tem okviru tudi laže razumemo stanje duhovnih poklicev danes: pred petdesetimi lati je bilo v celotnem slovenskem korpusu 63 novomašnikov, letos pa samo trije. Ali, povedano najbolj preprosto - vsi smo povabljeni k resnemu razmišljanju in ukrepanju.«
In takoj nadaljeval: »Umek nas s svojo poezijo sijajno navdihuje. V njegovi viziji življenja, naš Ignacij že kot otrok, deček, mladenič in študent išče jasno podobo: vse jasneje in močneje vzpostavlja svoj osebni fantovski odnos do vsega: do vsakega cveta, potoka, zvezd, celotne narave in domačega kraja; še posebej pa do svojega Stvarnika! Pri njem ni sizifovskega potapljanja v vodo lastnega občudovanja! Nasprotno – Ignacij zelo zgodaj postaja bitje dialoga (zato niso potrebni pametni telefoni); bitje pogovora o smislu vsega obstoječega (ne potrebuje ne mamil in ne alkoholiziranja); o vseh vidikih izgrajuje svoj jasen pogled, jasno hotenje. On je vedno željan napredka, dela, močnih spoznanj in odločnih žrtvovanj. On odkriva v sebi srečo napredovanja in srečo večje občestvenosti.«
»Molitev zanj ni neke vrste otroška igračka, postavljanje, marveč živ pogovor s Stvarnikom in Gospodom, kar v njem prebuja nova spoznanja, novo voljo, jasna hotenja in načrtovanja. Samo ta in tak njegov notranji svet mu je omogočal, da je vzdržal vse mogoče in nemogoče življenjske preizkušnje. Skratka: Ignacij je po svoji duši – misijonar – človek za druge!«
Še nekaj utrinkov s Knobleharjeve akademije lahko si lahko ogledate v fotogaleriji Jožeta Potrpina.