Predstavitev nagrade svetlobnica 2023. FOTO: Tatjana Splichal

Svetloba je skozi svetlobnico padla na tri izvrstne, čeprav zelo različne nominirance. Spoznali smo jih v četrtek, 23. novembra 2023, na Pisateljskem odru Slovenskega knjižnega sejma. Žirija je letos med prispelimi deli izbrala mladinski roman, esejistično-filozofski roman ter pesniško zbirko. Člani žirije so imeli pri izboru zmagovalca tako težko delo, da že razmišljajo, da bi izdali tudi nenagrajeni deli.

Podelitev nagrade svetlobnica 2023: David Ahačič, Lucija Mirkac, Manica Ferenc, Tanja Selan, Vinko Ošlak. FOTO: Tatjana Splichal

Svetlobnica je z leti zrasla

Prispela raznolika dela nakazujejo, kako jo svetlobnica z leti zrasla, je ob začetku poudaril direktor Družine Tone Rode. Najprej se je namreč nagrada, s katero je želela založba Družina spodbuditi, promovirati in nagraditi kakovostne literate, podeljevala le za romane. »Le tako lahko odkrivamo obraze in dobre avtorje. Veseli smo tako širokega pristopa, ki ljubi slovensko besedo,« je dodal Rode, preden je vodja knjižnega programa in član žirije David Ahačič predstavil nominirance in po prebranih utemeljitvah poklepetal z njimi, vsak pa je tudi prebral odlomek svojega nominiranega dela.

Podelitev nagrade svetlobnica 2023: govori prejemnik Vinko Ošlak. FOTO: Tatjana Splichal

Tanja Selan, Vinko Ošlak in Lucija Mirkac

Na razpis založbe Družina za še neobjavljena dela v slovenskem jeziku, ki zajemajo področja romanopisja, poezije, dramatike ali literarne esejistike, je v roku prispelo 19 besedil, ki jih je pregledala strokovna komisija v sestavi Jože Horvat, dr. Ignacija Fridl Jarc, dr. Brane Senegačnik, Manica Ferenc, Tone Rode in David Ahačič.

Komisija je nominirala tri prispela literarna dela: mladinski roman Štejem čudeže, ki ga je napisala Tanja Selan (šifra PS37,5), roman Pismo Filemonu Vinka Ošlaka (šifra Pismo Filemonu) in pesniško zbirko Asimptote, s katero je žirijo prepričala Lucija Mirkac (šifra Felikeirisan).

Tanja Selan, avtorica mladinskega romana Štejem čudeže. FOTO: Tatjana Splichal

Različna dela in različne spodbude

Medtem ko je Tanja Selan povedala, da so jo za pisanje mladinskega romana spodbudili kar njeni otroci, so bile okoliščine nastanka drugih dveh del povsem drugačne. Vinko Ošlak je ravno med poplavami prebral razpis za svetlobnico in želel napisati nekaj aktualnega. Ne, to ni vsakodnevni izvod časopisa, temveč Božja beseda in edini pravi avtor – Bog, vsi drugi ustvarjalci pa so epigoni, posnemovalci. Dodal je, da je pismo Filemonu Pavlovo najkrajše pismo, a je v njem vse. Pesniška zbirka pa je nastala, ko je Lucija Mirkac pisala svojo magistrsko nalogo, v kateri je odkrivala isto kot v pesmih: kako se bližamo Bogu: z gostim izbruhom besed ali tišino. Asimptote so kolebanje med obojim, vendar se mu nikoli ne moremo povsem približati.

Lucija Mirkac, avtorica pesniške zbirke Asimptote. FOTO: Tatjana Splichal

Zahvala zmagovalca resničnemu avtorju

Ob koncu dogodka je sledil slovesen trenutek: med podelitvijo priznanj je David Ahačič razglasil zmagovalca. Žirija se je odločila, da letošnjo nagrado svetlobnica prejme Vinko Ošlak z romanom Pismo Filemonu. Ob tem se je prejemnik zahvalil resničnemu avtorju, Gospodu samemu, in »blagoslovil« obe nominiranki ter njuno delo v upanju, da bo Družina izdala tudi njuni deli.

Založba Družina bo nagrajeno delo izdala v letu 2024, zmagovalec pa prejme tudi finančno nagrado v vrednosti 6.000 evrov bruto.

Vinko Ošlak, prejemnik svetlobnice 2023 za roman Pismo Filemonu. FOTO: Tatjana Splichal

Razpis za svetlobnico 2024 je že odprt

Dosedanji prejemniki svetlobnice so romani Krik brez odmeva Marijana Eiletza, Bližina daljave Nataše Konc Lorenzutti, Orientiraj se po soncu Karmen Jenič, zbirka esejev Pejsaži Roberta Simoniška in roman Begunka Tanje Mlakar.

Zdaj pa napnite možgančke tudi vi in začnite oblikovati nova literarna dela. Razpis za svetlobnico 2024 je namreč že odprt. Morda bomo na teh straneh naslednje leto brali prav o vas.

Utemeljitve nominirancev

Utemeljitve nominirancev (prebrali so jih Manica Ferenc, Tone Rode in David Ahačič).

Tanja Selan, avtorica mladinskega romana Štejem čudeže. FOTO: Tatjana Splichal

Tanja Selan: Štejem čudeže

Izvrstna dela za mladino so tista, v katerih avtorji na mlade ne gledajo s pokroviteljske odrasle perspektive, ampak pišejo o mladih za mlade in v slogu mladih, skratka govorijo o problemih in vprašanjih, s katerimi se vsi tisti, ki šele korakajo iz otroštva proti odrasli zrelosti, soočajo.

Govorijo o težavah, ki mlade prizadevajo in pogosto tudi grenko bolijo. Ena največjih in najbrž tudi najbolj neznanih bolečin, ker si jo poskušamo iz naše realnosti čim bolj odrivati, je otrokovo soočenje s smrtjo katerega od staršev.

V romanu Štejem čudeže avtorica Tanja Selan odpira prav to trpko temo – srednješolka se sooča z izgubo matere, ob tem pa se privaja novi dinamiki odnosov z očetom in sestro ter sooča z medvrstniškim nasiljem v šoli. Kljub padcem in vzponom na družbeni lestvici, ki jih mnogi izkusijo v tem obdobju odraščanja in so za nekatere bolj, za druge manj »usodni«, ter kljub poskusu upora v družbi novih navideznih prijateljev, je vzdušje romana vendarle optimistično. Z vsako stranjo bolj občutimo, kako varno zavetje je vedno na voljo junakinji – bodisi v odkritih spodbudah iz materinega dnevnika, očetovih nerodnih izrazih naklonjenosti, duhovni bližini sestre Ronje, ki jo sicer »valovi odnašajo stran od bolečine« in zanesljivi prisotnosti tete Agate, bodisi v obetih prve simpatije in nenazadnje dlaki domačega psa Ota (oz. Zlatka, saj ima »zlat karakter in njegova dlaka lovi njene solze«). Nenazadnje sta tudi njena ozdravitev po prometni nesreči in sprejem v novi šoli zanjo mala čudeža, kakršne se uči videti in prepoznavati v vsakdanjem življenju. Je lahko kaj iskrenejšega kot to, kar mama kot popotnico v življenje pove svoji hčerki?

Mamin dnevnik sčasoma postane prostor tihega duhovnega pogovora, v katerem z olajšanjem spoznavamo, kako junakinja odrašča. Ob branju si lahko le želimo, da bi vsi mladi v podobnih življenjskih preizkušnjah imeli dovolj varno okolje in trdno podporo, ki bi jim omogočala prebrodenje težav in nudila prostor za nadaljevanje rasti, čeprav vemo, da je resnica zelo pogosto mnogo bolj boleča ...

Vinko Ošlak, prejemnik svetlobnice 2023 za roman Pismo Filemonu. FOTO: Tatjana Splichal

Vinko Ošlak: Pismo Philemonu

Avtor besedila se izkaže kot temeljit poznavalec literature in filozofije in na podlagi tega je lahko nastalo besedilo, ki ga je sam poimenoval: roman – a lahko bi rekli posebne vrste, recimo esejistični roman ali celo filozofska pripoved. Dogaja se v »večnem« Rimu v 1. stoletju, ko se mesto prvič sreča s krščanskim oznanilom, to je v času okrutnega cesarja Nerona. V to mesto pride kot zapornik pod cesarjevo zaščito apostol Pavel in se nastani v skromni hiši gospodinje Arethe. Okvir zgodbe so zgodovinska dejstva, o katerih beremo v novozaveznih knjigah Svetega pisma, namreč Pavlovo bivanje v Rimu in zavetje, ki ga nudi pobeglemu sužnju svojega prijatelja Filemona, Onezimu. Lastnoročno Pavlovo sporočili Filemonu iz Kolos daje dragocen vpogled v apostolovo rahločutno dušo; zanimivo pa je tudi zato, ker je v njem predstavljeno razumevanje suženjstva: četudi gospodar in suženj obdržita vsak svoj družbeni položaj, morata zdaj predvsem živeti kot brata v službi istega Gospoda. V tem viru je avtor našel primerno snov za meditacijo o rečeh, ki so bistvene za človekov smiselni obstoj; o njih razpravlja s preprostimi obiskovalci, a tudi z zgodovinskimi osebnostmi, kot sta filozof Seneka in cesar Neron.

Čeprav je avtorjeva debata z literarnimi liki pogosto zelo zahtevna do bralca, pa je v mnogočem zelo pereča, saj so njegova osrednja bivanjska vprašanja kljub veliki časovni distanci sorodna izzivom današnje duhovne krize zahodnega, »krščanskega« sveta. V obeh »imperijih«, v nekdanjem rimskem in sedanjem zahodnoevropskem, je moralno-duhovna kriza očitna. Pavlovi pogovori se med drugim nanašajo na značaj rimske verske prakse in božanstev, seveda pa tudi na odnos krščanstva do politične oblasti. Zlasti na tej točki so pogovori izredno aktualni – saj gre za dialoge in meditacije o celi vrsti vrednot in perečih vprašanj z vidika vere, med njimi o milosti, krstu, svobodi, suženjstvu, strahu božjem, a tudi o oblasti in seveda o ljubezni kot največji, ne do kraja umljivi vrednoti. Pri tem je pisec jezikovno domiseln in filozofsko poglobljen. Avtor se izogiba zunanjim opisom ljudi in okolja, toliko zgledneje pa se posveča logiki mišljenja. V celoti lahko delo prepoznamo kot avtorjevo prizadevanje posredovati bralcem osveženo podobo krščanstva in visoke antične kulture. Dramatična molitev.

Lucija Mirkac, avtorica pesniške zbirke Asimptote. FOTO: Tatjana Splichal

Lucija Mirkac: Asimptote

Pesniška zbirka z naslovom Asimptote je očitno delo precej veščega in plodovitega avtorja oz. avtorice, ki je za povrh suverena tudi v pesniških odlomkih, zapisanih v tujem (poljskem) jeziku. V zanimiv kontekst nas postavlja že kombinacija naslova in podnaslova (»Dovolj ti je moja milost«); asimptote je namreč izraz, ki ga poznamo iz geometrije in pomeni premico, ki se približuje krivulji, ne da bi jo dosegla, podnaslov pa je svetopisemski, vzet iz 2. Pisma apostola Pavla Korinčanom (12,9) ...

Pesniška zbirka je sestavljena iz štirih vsebinskih sklopov, v katerih se spretno prepletajo raznovrstne pesniške forme, uvaja pa jih pesem z naslovom Kontemplacije, katere prvi verz daje ton celotni zbirki kot besedilu o iskanju in soočanju z bistvenem v življenju, s čimer pa se vsak spoprijema le najgloblje sam v sebi, v tišini (»Koraki se začenjajo v tišini«), in tako razvije bogatejše notranje življenje. V tišini išče pesnica svojega pravega Sogovornika in zaključuje, da se prvi koraki začenjajo v tišini, a vendarle z besedo – tudi pesniško besedo, ki je v svoji imaginativni in ustvarjalni moči najbrž še najbolj podobna stvariteljski besedi Očeta. Prvi vtis je, da se avtorica odloča za nesodobna razmišljanja, saj v spretnem preletu tudi pesmi, katerih naslovi izražajo impresijo iz sveta, jasno govorijo o svetu onkraj, o duhovnem svetu – tudi s svetopisemskimi podobami odločno vstopa v naš svet, ki se tako rad obrača stran od razprave o Bogu. Zakaj torej asimptote? Pesem, ki daje naslov celotni zbirki, se pojavi precej na koncu zbirke, njena govorica je zahtevna in mestoma celo prisili vestnega bralca, da požene spletni prevajalnik za spretno umeščene norveške fraze. Uvodni verz nas požene v vrtinec pod nebo, pod obok duhovnega sveta, ki se mu bliža in se od njega oddaljuje, »kot zavesa na skrajnem robu odtajanih brežin«, v zavesti lastne telesnosti in minljivosti, saj »jaz, drobna kepa gline, bedim in grem v čakanje mladike ..., a suhe korenike, odtaja dež pomladi, ko vse mine.«

Naslov zbirke torej lahko razumemo kot prispodobo duhovnega življenja, v katerem neprenehoma nihamo med hlepenjem po popolnosti in zavedanjem lastne grešnosti; ali kot je Pavel nadaljeval svoj stavek: »Gospod mi je rekel: 'Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje.' Zelo rad se bom torej bolj ponašal v svojih slabotnostih, da bi se nad menoj naselila Kristusova moč. Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.« Asimptote so torej razmišljanje o omenjenem – a so še mnogo več.