Knjižni dar 2021 celjske Mohorjeve
Objava:
22. 12. 2020 / 09:25
Deli:
Čas branja:
9 minut
Nazadnje Posodobljeno:
23.12.2020 / 10:56
Knjižni dar 2021 celjske Mohorjeve
Celjska Mohorjeva družba je v Knjižnem daru za leto 2021 poleg Koledarja izdala še slikovno monografijo Juliena Riesa, roman Vinka Vasleta, osmo knjigo Don Camillo in Peppone in slikanico.
Celjska Mohorjeva družba je v Knjižnem daru za leto 2021 poleg Koledarja izdala še slikovno monografijo Juliena Riesa K izvirom verstev, roman Vinka Vasleta, osmo knjigo Don Camillo in Peppone in slikanico.
Mohorjev koledar 2021
Mohorjev koledar najstarejše slovenske založbe za leto 2021 poleg koledarskih podatkov prinaša poučne, zgodovinske in portretne prispevke, širi domača in tuja obzorja ter se ozira po naravni in kulturni dediščini naše domovine.
Mohorjev koledar 2021 vstopa v 163. leto izhajanja in se tako kot vsakoletna knjižna izdaja ponaša z najdaljšim izročilom na Slovenskem, pa tudi v Evropi nima dosti tekmecev. Prvič je izšel leta 1857 kot Slovenska koleda za leto 1858, slovenskemu ljudstvu v poduk in razveselovanje, ter z istim naslovom leta 1858. Obe izdaji je uredil Anton Janežič (1828–1869), literarni zgodovinar, slavist, slovničar, slovaropisec in urednik.
170. obletnica ustanovitve Mohorjeve družbe
Prispevki so urejeni v več sklopov. Spominjajo nas na pomembne dogodke iz domače in svetovne zgodovine kot tudi na aktualno kulturno-družbeno dogajanje preteklega leta, spominjajo pa nas tudi na velike osebnosti, ki so s svojim življenjem in delom neizbrisno zaznamovale slovensko preteklost in sedanjost. Obeležena je tudi 170. obletnico ustanovitve Mohorjeve družbe.
Uvodoma so zgodovinar Igor Grdina, prekmurski duhovnik Lojze Kozar ml. in p. Edvard Kovač ovrednotili pomen Mohorjeve družbe v naši zgodovini.
Literarni zgodovinar Miran Hladnik je ovrednotil 160 letno zgodovino knjižne zbirke Slovenske večernice.
Milan Jazbec pod naslovom Od Ljubljanskega kongresa do drugega predsedovanja Evropski zvezi 2021 piše o slovenski diplomaciji.
Aleš Maver pod naslovom Ena od okrožnic, ob kateri so se lomila kopja razmišlja o okrožnici Papeža Pija XI. Quadragesimo anno iz leta 1931.
Kolo zgodovine
Etnolog Marko Frelih je šel po slovenskih sledeh mednarodne družbe sv. Petra Klaverja za afriške misijone.
Renato Podbersič ml. piše o goriškem časopisu Soča, ki je izhajal med letoma 1871 in 1915.
Dejan Pacek je pod naslovom Kjer raste stiska, se množi tudi milost osvetlil oblike prilagoditve moških redovnih skupnosti na povojne razmere.
Andrej Rahten je ob stoti obletnici opisal okoliščine Koroškega plebiscita.
Ob tridesetletnici slovenske države razmišljata nadškof Anton Stres in zgodovinar Stane Granda.
Jože Faganel piše o Škofjeloškem pasijonu 2021 kot živem izročilu.
Jožef Abram je predstavil društvo Kraški slavček Kobjeglava, ki so ga ustanovili leta 1904.
Ljudmila Bokal piše o klekljarskem izrazju kot odsevu preprostega človeka.
O naravi in človeku
Roman Globokar predstavi spoštljiv odnos do živali skoti papeško okrožnico Hvaljen, moj Gospod.
Zala Bojović je napisala potopisne zgodbe s potovanja okoli sveta po stopinjah Alme Karlin.
Zvonka Zupanič Slavec razmišlja o sodobnih epidemijah kot o boleznih globalizacije.
Mojca Škrinjar piše o šolanju med epidemijo.
Ivan Janez Štuhec pod naslovom Moškega in žensko ju je ustvaril razmišlja o t. i. teoriji spola.
Sebastjan Kristovič opozarja na negativne psihološke vplive permisivne vzgoje na samopodobo in samozavest.
Petra Koprivnik piše o neprostovoljnem zdravljenju bolnikov s hudimi duševnimi motnjami.
300 let od rojstva slikarja Fortunata Berganta in čebelarja Petra Pavla Glavarja
Damir Globočnik je predstavil baročnega slikarja Fortunata Berganta (1721–1769), Andrej Šalehar kranjskega čebelarja Petra Pavla Glavarja (1721–1784), Majda Strašek Januš pa jezikoslovca dr. Antona Murka (1809–1871).
Maja Artenjak je osvetlila Sebastiana Kneipp in njegove terapije.
Janez Bogataj je pod naslovom Nekaj spominov na strica Jurja napisal spomin na pisatelja Franca Saleškega Finžgarja.
Igor Grdina piše o skladatelju Josipu Ipavcu (1873–1921), Rafko Valenčič pa o tržaškem duhovniku Jakobu Ukmarju (1878–1971)
Jože Maček se ob stoti obletnici smrti spominja velikega koroškega borca Franja Malgaja in ob petindvajseti obletnici smrti profesorja Miloša Rybara, France Pibernik pa ob stoti obletnici rojstva pesnika Franceta Balantiča.
Objavljena so literarna besedila naslednjih avtorjev: Draga Jančarja (Dnevi vojne, dnevniški zapiski iz leta 1991), Berte Golob, Jožice Pizzoni, Jožeta Urbanije, Gregorja Čušina ter pesmi Ivane Vatovec in Milana Debeljaka.
Saška Ocvirk je predstavila dogajanje v Sloveniji in svetu od oktobra do oktobra, Tone Gorjup pa življenje krajevne cerkve.
Peter Orešnik je predstavil alpinista Toneta Škarjo na najvišjih vrhovih.
Kronike Mohorjevih družb so napisali: Tanja Ozvatič (celjska), Karl Hren in Franc Kelih (celovška), Marko Tavčar (goriška).
Julien Ries: K izvirom verstev
Slikovna monografija K izvirom verstev. Rojstvo homo religiosusa prinaša še vedno aktualna spoznanja kardinala Juliena Riesa. Pred nami se razkrije kompleksen, a hkrati intimen pogled na človeško bitje, ki je inherentno povezano s pojmi religioznega.
Poglobljeno besedilo je obogateno z več kot tristo fotografijami predmetov, simbolov in arhitekturnih znamenitosti, ki podkrepijo religiozno izkustvo zgodnjega človeka.
K izvirom verstev prinaša kompleksen uvid v rojstvo homo religiosusa, vernega človeka. Vse odkar se je človek dvignil na dve nogi, se je spraševal o tem ali onem čudežu, ki je poganjal življenjski tok. Noč so v nemirni nevihti razsvetljevale strele, podnevi je na skale sevala veličastna rumena krogla, ki ga je ob pogledu nanjo povsem zaslepila. Ko je pojave pripisal realnosti onkraj dosegljivega z običajnimi čutili, se je rodila religija.
Julien Ries nas v knjigi popelje po svetu, kjer spoznamo transcendentne sile svetlobe: bogove plodnosti, bratstva, poljedelstva, pa tudi sile teme: bogove vojn, uničenja in smrti. Plast za plastjo se odkrivajo prve civilizacije po vsem svetu, dokler se knjiga ne strne v monoteističnih verstvih, najprej z judovsko in kasneje s krščansko ter islamsko veroizpovedjo.
Knjiga predstavlja poglobljene študije in sintezo najrazličnejših humanističnih ved, ki presegajo zgolj zgodovinski ali teološki vpogled, obenem pa veliko dajo tako raziskovalcu, ki se bo teme lotil poglobljeno, kakor tudi naključnemu bralcu, ki bo v slikovnem gradivu našel religiozni odtis človeške zgodovine.
Arhivar, napeta kriminalna zgodba Vinka Vasleta
Publicist Vinko Vasle je napisal novi roman z naslovom Arhivar, napeto kriminalno zgodbo, ki se tematsko napaja v resničnih dogodkih naše polpretekle zgodovine. Ob prelomu totalitarnega režima in nastopu demokratično izvoljenih oblasti so bili mnogi politični arhivi izpraznjeni. Veliko gradiva je bilo uničenega, marsikaj je izginilo neznano kam. V takih dokumentih pa običajno niso le dokazi o dogodkih nekega preteklega časa, ampak so tudi osebne zgodbe ljudi z imeni in priimki.
Glavna oseba knjige v napetem pripovednem loku pride do skupnega zaključka, da je zgodovina pomembna. Za posameznika prav toliko, če ne še bolj kot za skupnost, narod, državo.
Zakaj je moral umreti arhivar Simon Razinger?
Čistilka Anela Koprivnikar v skrivni sobi Glavnega arhiva nekega jutra najde umirajočega Simona Razingerja. Očitno si je sodil sam. Skoraj tri desetletja pozneje končno prisluhnejo njegovi vdovi, ki je še vedno prepričana, da je šlo za umor. A vsako odkritje odpre celo vrsto novih vprašanj. Na osrednje – zakaj je moral umreti mladi arhivar – odgovor išče kriminalistični inšpektor Mitja Rebolj. Se mu bo uspelo izmotati iz zapletenih političnih in osebnih zank? Se bo uspel rešiti izpod plazu zamolčanih resnic in skritih zločinov? Krog ljudi, ki jim lahko zaupa, se v nekem trenutku skrči v piko požirajoče črnine.
Svojemu delu predan policijski inšpektor Mitja Rebolj s pomočjo obveščevalca Gregorja Kralja in nekdanje žene Leje raziskuje skoraj trideset let star primer samomora. Generalna državna tožilka se namreč strinja z vdovo pokojnika, da je šlo v resnici za umor. Kakšna je bila vloga direktorja arhiva Kristijana Benka, kaj skriva šef policije Branimir Meglič in kdo je skrivnostni Izidor Kolnik? To je le nekaj vprašanj, ki bralca držijo v napetosti vse do zadnje strani romana.
Giovannino Guareschi: Don Camillo in Peppone 8
Giovannino Guareschi v že osmi knjigi po vrsti (zbirka Slovenske večernice, 170), vse so pri Celjski Mohorjevi družbi izšle med letoma 2013 in 2020, na šaljiv način opisuje dogodivščine duhovnika in komunističnega župana, ki se soočata s političnimi, življenjskimi in – zlasti v pričujočem delu – družinskimi težavami. Zgodbe nam na sočen in berljiv način pokažejo, da se tudi med nasprotnimi bregovi lahko stkejo nenavadne prijateljske vezi.
V poslednjem snopiču petdesetih zgodb o župniku don Camillu in njegovem »rdečem« nasprotniku ter prijatelju Pepponeju se še zadnjič podamo v njuno rodno Padsko nižino, kjer se starca soočata z lastno starostjo ter s svetom, ki ga počasi prevzemajo mlajši. Preden pa bosta vajeti dokončno predala mlajši generaciji, se bosta protagonista še zadnjič zapletla v različne humorne intrige, ki nihajo med situacijsko in besedno komiko. Čeprav bosta stala na nasprotnih bregovih in si ob vsaki priložnosti enakovredno nagajala, bosta na koncu za dobro skupnosti pripravljena preseči zamero, izhajajočo iz osebnih prepričanj, in dokazati, da kljub starosti še nista za odmet.
Časarnica pri gospe Ažbeti
Tončka Stanonik je pod naslovom Časarnica pri gospe Ažbeti napisala očarljivo fantazijsko, a hkrati tenkočutno pripoved o dragocenosti časa in krhkosti zdravja, o hvaležnosti in razdajanju, iz katerih se rodi neuničljiva ljubezen.
Pred nami je večna pravljica, v kateri skromna sivolasa priseljenka gospa Ažbeta podarja svoj čas in tako obogati življenje mnogim ljudem. V praznično mesto, ki žari v decembrski bleščavi, najtopleje posveti Ažbetina notranja luč topline, ko želi za ta svet in soljudi narediti kaj dobrega. Tecidol je simbol za mesto sicer senzibilnih slehernikov, a povsem ujetih v svet vsakdanjosti. Begunka v tujem mestu pa nima nikogar in ničesar razen obilja vsega svojega časa. In edino, kar ima, z veseljem deli z drugimi:
»Ljudem bi lahko prodajala svoj ljubeznivi čas. Če bi za plačilo dobila prijazno besedo, nasmeh ali vsaj topel pogled – to bi vsem dobro delo!«
Vsem nam manjka časa. Kaj vse bi lahko dosegli, popravili, izboljšali, naredili ... če bi le imeli več časa! A ni je valute, s katero bi ga lahko kupili. Preskok do nakupa časa se zato lahko zgodi le v fantazijskem svetu in poslanstvo prodajati čas lahko doleti le plemenito osebo. Vse dokler tudi sama ne ostane brez trohice časa in se preseli v kraljestvo večnega časa. A sled njenega upanja, sočutnosti, dobrote in plemenitosti po drugih ljudeh žari naprej ...
