Družina so sanje, ki nam jih zaupa Bog 

Profesor kanonskega prava na Katoliškem inštitutu v Parizu Cedric Burgun svojo knjigo Družina je sveta! Družina so sanje, ki nam jih zaupa Bog posveča obravnavi družine v tem nemirnem svetu. Knjiga predstavi avtorjev pogled na družino po sinodi o družini oktobra 2014 v Rimu, poudarja pomen obrnitve Cerkve k družini in besede papeža Frančiška: »Družina je pomembna, potrebna je za preživetje človeštva. Če ni družine, je ogroženo preživetje človeške kulture. Družina je temelj!« Pred nami je knjiga, ki nam bo bistveno pomagala pri razumevanju nujne potrebe po ohranitvi družine. Kajti »če človeštvu vzamemo zakon in družino, bo naš svet izgubil svojo dušo!« In ne, Cerkev ni v krizi – Cerkev je sodobna v svetu, ki je v krizi.

Če je svoboda absolutna in nima več moralnih meril

V tej kulturi razuma lahko pridemo do točke, ko korenine ne štejejo več. Kultura se ima za popolno v danem trenutku, ne glede na preteklost. Sekularna kultura, ki se loči od svojih korenin, postane dogmatična in izgubi svojo moralno moč. Razum postane funkcionalen, tehničen in nima moralnih sposobnosti. Kot je v knjigi iz leta 2005 upravičeno zapisal kardinal Ratzinger: »Brez moralnih sposobnosti svoboda postane karikatura same sebe.« Danes mislimo, da če je nekaj mogoče storiti, je to tudi treba storiti. Če je tako, je svoboda absolutna in nima več nobenih moralnih meril. Če moč narediti postane dolžnost narediti, je človeško dostojanstvo izgubljeno.

Pomen spreobrnjenja Cerkve k družini

Avtorjev pogled na družino v resničnosti njene lepote in Božjega klica (zlasti v zvezi z zakonskim življenjem) po sinodi o družini oktobra 2014 v Rimu poudarja pomen spreobrnjenja Cerkve k družini. Poudarja tudi družinsko pastoralo, ki ne sme biti le ena od mnogih. Postati mora nujen del »nove evangelizacije«. Sinoda to natančno opredeli: »Oznanjevanje evangelija družine predstavlja nujnost za novo evangelizacijo. Cerkev je poklicana, da jo udejanja z nežnostjo matere in jasnostjo učiteljice, v zvestobi do usmiljene kenoze Kristusa. Resnica se uteleša v človeški slabosti, ne da bi jo obsojala, ampak reševala.«

Odlomki iz knjige

Mučeništvo 21. stoletja bo »medijsko« mučeništvo. Obtožbe bodo deževale z vseh strani. /.../ S prstom ne kažem predvsem na »medije«, ampak na vse tiste, ki tako ali drugače sodelujejo pri teh novih blatenjih.

Takoj ko odpremo usta, se najde mislec, ki nas opomni, da smo homofobi, ekstremisti, »mladi idioti in fašisti«, če naštejem le nekaj izrazov. (Str. 130.)

Med kristjani, ki si domišljajo, da »rešujejo« svet z lepimi govori in zelo prepričljivimi besedami, je včasih prisotna naivnost glede družinskih vprašanj in dogajanja. Namen te knjižice je spomniti nas, da je spreobrnjenje v družini nekaj, kar je treba živeti ad intra, kar pomeni, da se vprašamo: kaj se lahko naučimo od družine, predvsem od svoje? Od otrok, od tistih, ki so mi podarjeni, kaj se lahko naučimo v svojih družinskih odnosih? Spreobrnjenje v družini pa je treba živeti tudi ad extra, saj se mednarodne politike globoko zoperstavljajo temu, kar družina je, v svoji »izvirni«, naravni, božanski obliki. Čeprav ne bomo rešili sveta, ker je to Božje delo, ne naše, ne moremo prezreti tega, kar se dogaja, in ostati naivni. Ne bomo živeli ničesar drugega kot Kristusa, četudi pogosto sanjarimo o novem krščanskem političnem režimu, ki bi nam nudil določeno ugodje. (Str. 129–130.)

Od trenutka, ko zakoni ne bodo več služili varovanju temeljev družbene ustanove, temveč le zagotavljanju pravic posameznika, se bo zakonska zveza ali katera koli druga civilna zveza neizogibno skrčila na zasebno pogodbo, v kateri lahko sklenem, kar hočem. In kaj bomo želeli skleniti jutri? (Str. 64.)

Pri resnični ljubezni gre za velikodušno dajanje, ko podarimo po svojih najboljših zmožnostih, kar je v nasprotju z uveljavljanjem popolne svobode. Edina radikalna enakopravnost za vse je v zahtevi, da se podarjamo drugemu. Odpuščanje in upanje sta temeljnega pomena pri prevzgoji mlajših generacij v kulturo »dajanja« in ne v kulturo egalitarizma. (Str. 32.)

Izziv za našo družinsko pastoralo ni več izobraževanje in intelektualno oblikovanje. Naučiti jih moramo, da se sredi krize ne spreminjajo, ampak da znajo premagati krizo. (Str. 28.)

Cedric Burgun VIR: youtube

Družina je njegova glavna skrb

Cédric Burgun je duhovnik v škofiji Metz in član skupnosti Emanuel. Trenutno poučuje kanonsko pravo na Pariškem katoliškem inštitutu in je cerkveni sodnik (za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze), spremlja pa tudi številne pare, ki se pripravljajo na poroko. Je predsednik Inštituta Saint-Benoit in postulator v postopku za beatifikacijo Roberta Schumana, očeta Evrope. V okviru nemirne mednarodne politike je družina njegova glavna skrb.

Paola Zanini: Skupno branje gradi zaupanje

Nikoli ni prezgodaj za branje otroku, trdi avtorica priročnika Skupno branje gradi zaupanje. Kako skupno branje krepi povezanost med starši in otroki italijanska otroška klinična psihologinja Paola Zanini in to trditev podkrepi z vrsto strokovnih mnenj. Branje z otrokom namreč krepi zaupanje in pomembno vpliva na kakovost odnosa med otrokom in staršem, predstavlja pa tudi varen prostor za dialog ter spoznavanje drug drugega. Naj bo doma ali na poti, v nosilki ali vozičku – skrbno izbrana knjiga bo vedno dobrodošla spremljevalka. 

Glasno branje ima veliko moč

Strokovno poglobljen priročnik z vrsto dragocenih nasvetov izhaja iz želje avtorice, da bi staršem, vzgojiteljem in učiteljem tudi na strokoven način predstavila pozitivno moč skupnega branja z otrokom. Glasno branje ima namreč veliko moč povezovanja ter spreminjanja tako bralca kot poslušalca in je smiselno že v prvih mesecih otrokovega življenja, saj že dojenček zaznava vse odtenke materinega glasu v čustveni izmenjavi, ki krepi odnos navezanosti. Skupno branje prinaša celo vrsto pozitivnih učinkov: pri otroku spodbuja zmožnost obvladovanja lastnih čustev in boljšega razumevanja drugih, pri starših občutek, da so kos svoji vlogi, obema pa omogoča čustveno zbližanje. V sodobnem času, ko so starši pozorni predvsem na telesno zdravje otrok, Zaninijeva bralcem polaga na srce, da nikakor ne smejo zanemariti njihovega uma. In ni boljšega načina za to, kot da nežno pletemo medosebno vez ob branju knjige.

Priročnik predstavlja pravi vademecum za starše

V prvem delu priročnika je avtorica predstavila pozitivne psihološke učinke branja na razvoj otroka, pri čemer je nanizala in opisala konkretna psihološka dejstva ter skupno branje navezala na teorijo navezanosti Johna Bowlbyja. Drugi, bolj praktično usmerjen del, zajema dragoceno obravnavo slikanic in konkretne predloge za branje: od položajev, v katerih je priporočljivo brati glede na otrokovo starost, do samega procesa branja ter izbire otroku in njegovi starosti primernih knjig in slikanic. V tem smislu priročnik predstavlja pravi vademecum za starše, ki se sprašujejo, kako naj se lotijo branja z otrokom in na kaj naj bodo pri tem pozorni.

Odlomki iz knjige

Moja predpostavka je torej sledeča: branje lahko spodbuja zdravo navezanost otroka in obenem pomaga izboljšati sposobnosti starša za gradnjo medosebnih odnosov, v širšem smislu pa obogati njegovo znanje. V tej knjigi nameravam pozornost preusmeriti na odraslega in na to, kako naj pristopi k otroku, tudi novorojenčku. Želim si, da bi doumel, kako se preko knjig in skupnega branja oba zbližata in okrepita medsebojno vez. Z ozirom na to je koristno vedeti, da je teorija navezanosti /.../ na različnih področjih raziskovanja postala prava pravcata referenčna paradigma in je odprla bogate perspektive tako za razvojno psihologijo kot za psihoanalizo. (Str. 12.)

Kdaj je torej otroška knjiga kakovostna? Ne želim preusmeriti pozornosti s svojega cilja, ki je razložiti, kako lahko branje pozitivno vpliva tudi na življenje nas odraslih, ki smo v stiku z otroki; poleg tega je na spletu tudi veliko blogov, ki vas lahko usmerjajo pri izbiri knjige, a želim poudariti, da je ključnega pomena branje dobrih knjig. Odločitev je v tem smislu težka, saj vsako leto izide več kot dva tisoč novih knjig, vendar nas pri izbiri lahko vodijo nekateri kriteriji: pozorni smo na avtorja/avtorje, založbo, grafiko, oblikovanje, format knjige, vrsto papirja, primernost jezika starosti otroka, podobe, ki ne smejo biti banalne ali enostavne; na koncu vse prispeva k rezultatu, ki mora izgledati kot usklajena celota, da bomo ponosni na to, da imamo knjigo v svoji knjižnici. (Str. 57–58.)

Paola Zanini VIR: založba

Zanimajo jo predvsem primarne vezi in njihov vpliv

Paola Zanini (1975) je otroška klinična psihologinja in psihoterapevtka. Psihologijo je študirala na Univerzi v Padovi, podiplomski specialistični študij pa je opravila na Centru za otroško in mladostniško psihoanalitično psihoterapijo v Bologni. Od leta 2013 deluje v zasebni praksi in sodeluje z mnogimi javnimi ustanovami in terciarnim sektorjem. Že od začetka kariere se ukvarja z otroki, mladostniki in njihovimi družinami. Zanimajo jo predvsem primarne vezi in njihov vpliv na življenje posameznika ter na njegov psihološki razvoj znotraj družine.