Ob koncu leta 2019 sta izšli dve literarni deli Alme M. Karlin: pesniško zbirko z naslovom Dediči luči je izdala Založba Sanje, roman Moj kitajski ženin pa v Založništvu Jerneja Jezernik.

Dediči luči

Prvo pesniško zbirko Alme M. Karlin sta prevedla Boštjan Dvoržak in Jerneja Jezernik. V njej so pesmi, ki jih je Alma Karlin napisala v otroštvu, med potovanjem in po vrnitvi v Celje. Med njimi pa je tudi nekaj pesmi, ki sta jih svetovni popotnici posvetila Thea Schreiber Gam(m)elin (Nepozabni Almi M. Karlin) in ubežnik pred nacizmom Hans Joahim Bonsack, ki je zatočišče našel v njeni hiši (Dedci so že, a nobeden moški, Za Isolanthis).

Življenje kot boj osek in plim

Pesmi sicer niso kronološko urejene, temveč tematsko, kljub temu pa na začetku beremo njene najzgodnejše, ki so najbolj pripovedne. V prvem sklopu Življenje kot boj osek in plim se dotika dogodkov iz svojega življenja, kot je romanje na Višarje, in doživljajev s potovanja, ki so jo zaznamovali. Kritično razmišlja o družbi (predvsem o moških), v kateri se ne počuti sprejeta: »In medtem ko krog mene vse tuje drvi,/hodim sama, brez veselja, brez ljubezni radosti.«

Njena uteha je Erika – to je pisalni stroj, ki pa ga obravnava kot živo bitje. »Odpravili se v širni svet/in v tropskem gozdu skupaj sva/živeli divje mnogo let/in sredi andskega snega./Kaj mar mi boj in riziko -/bojim se le za Eriko.«

O duši, vrednotah, Bogu in smrti

Drugi del pesniške zbirke je pretežno duhoven, na kar nakazujeta že poimenovanji sklopov Sedem poti duše in Ko duše pokličem. V pesmih obravnava vrednote, kot so znanje, ljubezen, resnica, predanost,izpolnjevanje dolžnosti, (na kar ljudje radi pozabljajo), hvaležnost, iskrenost, pravičnost itd., opozarja tudi na zavedanje smrti, ko nam je dan mir v večnosti in ko se vse poravna: »Takó, kaj življenje je, smrt nas uči,/ki trud naš osmišlja šele – za vse dni.

Omenjene vrednote so krščanske, na takšno držo pa kaže tudi pogosto sklicevanje na Boga, ki ga imenuje tudi Stvarnik, On, Oče, Ti. Alma Karlin povezuje stvarstvo in Stvarnika z življenjem:

»In vse, kar v zemlji domuje,/in vse, kar nad zemljo kraljuje,/in kar se po zemlji sprehaja/in v čemer se dobro poraja,/naj večno varuje in ščiti/nam STVARNIKOV sij plemeniti.« (Velike tiskane črke so že v izvirniku.)

Še pogosteje pa je Bog ali božje omenjen skupaj s smrtjo, vendar ne namerava strašiti in pozivati k spreobrnjenju, temveč njene besede zvenijo kot golo dejstvo, neizpodbitno verjame vanje. »Kjer mlade že ljudi učijo/o tem, kar res naj si želijo,/jim modro usmerjajo korak,/da dober smoter si izbira/in srečno v sebi brez nemira/lahko dejanja šteje vsak,/ko smrti senca ga zastre – /saj stvarniku pogodu je.«

Takšnega prepričanja je bila Alma M. Karlin – kdor dela dobro, bo srečen, vendar pa mora srečo deliti in ne pozabiti na svoje dolžnosti.

Moj kitajski ženin

Alma M. Karlin se je lotila tudi romana – in to uspešno. Naslovila ga je tako, da bi lahko že takoj sklepali o njegovi avtobiografskosti Moj kitajski ženin. In res je bil Almin nesojen ženin Kitajec .

Prav tako kot Katherina Schulze, ki ima veliko značilnosti svoje ustvarjalke, je bila tudi Alma Karlin zaročena s Kitajcem, svojim učencem. A sama se je iz strahu pred neznano kulturo in tudi zakonskim življenjem premislila in zaroko razdrla. Katherina Schulze živi in dela (prevajalka in učiteljica osmih jezikov) v zatohlem Londonu, kamor gredo životarit tisti, ki jim v življenju ni uspelo, kot opisuje avtorica.

Zaroka kot pobeg iz zatohlega Londona in osamljenosti

Življenje ji postaja neznosno in prav v tem začetnem opisu Katherininega stanja in razmišljanja je Alma Karlin izredna. Občutja, razmišljanja, ustvarjanje vzdušja ji je pisano na kožo. Tudi v romanu se nekajkrat ustavi ob veri, vendar le bežno. Svojo protagonistko sicer pripelje na rob smrti, ki je tu samo še odrešitev iz osamljenosti in zatohlosti, a jo hkrati tudi reši. Zaroka s Kitajcem ji predstavlja pobeg, rešitev, možnost, pa še sladko zadoščenje ob zgražanju sorodnikov.

Drugi del romana, ko Katherina z zaročenem Li Baiem, ki ga komaj pozna, mamo in sestro odpotuje na Kitajsko in se tam poroči, je nekoliko manj razmišljujoč, več je dogajanja, predvsem med družinskimi člani, ki niso takšni, kot se zdi na prvi pogled. Alma M. Karlin pri tem izkoristi priložnost za predstavitev kitajskih običajev, vedenjskih vzorcev in drugih razlik z evropsko kulturo. Ko mati in sestra po odločnem prepiru odpotujeta, je Katherina znova sama (osamljenost, tista prava, med ljudmi, je stalnica romana in napoveduje nekaj slabega), prepuščena na milost in nemilost nepredvidljivemu možu, sovražni tašči in varljivo strah vzbujajočemu tastu.

Pisateljica v romanu analizira zakonske zveze med Evropejko in Kitajcem, ki se nikoli ne končajo srečno. Kakšen konec je namenila svoji protagonistki? Predvsem je vprašanje, kdo ji lahko pomaga, če svojemu možu ne more zaupati. Sama v tuji deželi.