Cerkev sv. Ožbolta v Črni

Občina Črna na Koroškem zelo skrbi za izdajo knjig o svojem območju. Letos so izdali izvrsten zbornik različnih avtorjev o zgodovini Črne.

V listinah se Črna prvič omenja leta 1309 kot vikariat z župnikom. Vikariat naj bi se od Šmihela pri Pliberku, kjer je bila prafara, osamosvojil leta 1618, po najnovejšem podatku pa leta 1616, ko je cerkev sv. Ožbolta v Črni cesar Ferdinand II. povzdignil v samostojno župnijo. Župnije Črna, Javorje in Koprivna so do leta 1787 spadale pod ljubljansko škofijo, za časa cesarja Jožefa II. pa so bile priključene lavantinski škofiji, dokler ni škof Slomšek leta 1859 prenesel sedeža škofije v Maribor.

O zgodovini Črne

Knjigo Črna na Koroškem je uredil dr. Tomaž Simetinger, v njej pa je objavljenih trinajst prispevkov, ki iz različnih zornih kotov opisujejo zgodovino in naravno dediščino občine Črna na Koroškem. Tomaž Simetinger uvodoma piše o imeni Črne in njegovi pojavnosti. Karla Oder je avtorica treh prispevkov: o razvoju rudarstva, o zgodovini železarstva in o društvih in olimpijcih na območju Črne.

Monika Kropej Telban je osvetlila mitlogijo o Kralju Matjažu v slovenskem ljudskem izročilu in kulturni dediščini Črne. Katarina Šrimpf Vendramin je podala kratek oris oblačenja skozi zgodovino na območju Črne. Nina Petek piše o Črnjanskem rokopisu kot portretu ubesedene družbene, kulturne in jezikovne zgodovine, Katarina Keber pa o bolnišnici v Črni.

Miha Preinfalk je šel po sledi grofov Thurn-Valsassina na Koroškem, ki so zelo zaznamovali to območje. Vinko Skitek je napisal dva prispevka: o političnoupravnem razvoju Črne od srednjega veka naprej in o cerkvenoupravnem razvoju črne z okolico. Anja Cizel je opisala dediščino sakralne arhitekture, naravno dediščino pa Martin Vernik in Mojca Bedjanič.



Življenjske poti Črnjanov

Etnologinja Marija Makarovič je s pomočjo domačinke Marte Repanšek pripravila prav tako odlično knjigo Življenjske poti nekaterih starejših prebivalcev Občine Črna na Koroškem. Objavljenih je štirinajst pripovedi, v katerih prebivalci Črne in okolice (iz dolin Tople, Koprivne, Bistre) pripovedujejo o svojem življenju.

To je bilo nekoč težko, včasih zelo težko. Družine so bile številne, zemlje malo za obdelovanje, delo pa zelo težko v strminah, gozdu ali rudniku. Potem je udarila še druga svetovna vojna. Večina avtorjev se je spominja kot velike nevarnosti, ki je pretila z vseh strani, tako od okupatorja Nemcev, kot od partizanov. Opisanih je več partizanskih zločinov.



Nasilje nad Jeklnovo domačijo

Pretresljiva je pripoved Katarine Kupec z Jeklnove domačije, ki stoji najvišje v dolini Koprivne, na višini 1.300 metrov. Večino vojne so se pri njih zadrževali partizani, ki so jih morali hraniti. Tam so imeli partizansko »sodišče« in ubijali ljudi. Po vojni, leta 1947, pa jih je komunistični režim »v zahvalo« zelo nasilno, ponoči, izselili na Kočevsko, kjer so jih zadrževali kar sedem let. Vrnili so se v povsem izropani dom.


Jeklnova domačija v Koprivni (zgoraj) nekoč. Spodaj so Kumrovi.

Knjiga Marije Makarovič je zelo dragocena, saj je z njo ohranila pripovedi o življenju nekoč, ki bi drugače za vedno izginilo s smrtjo ljudi (potencialnih pripovedovalcev).


Končnikova domačija v Topli

Črna in Črnjani

Že leta 2013 pa je Občina Črna izdala ponatis knjige Marije Makarovič Črna in Črnjani. Narodopisna podoba koroškega delavskega naselja do druge svetovne vojne. Knjiga, ki jo je Marija Makarovič napisala skupaj z rudarjem Ivanom Modrejem, je prvič izšla leta 1986. Makarovičeva jo je pripravljala vrsto let, saj gre za več kot 500 strani obsežno knjigo o življenju Črnjanov pred drugo svetovno vojno. Knjiga je bogato opremljena z dokumentarnimi fotografijami.

Nesmisel beline zunanjega roba knjige

Škoda je, da je zelo slabo oblikovana. Besedilo je namreč potisnjeno v notranji rob, tako, da se knjiga težko bere. Zunanji rob pa je skoraj štiricentimetrska bela praznina, namenjena sami sebi. Ampak, mnoge knjige so danes oblikovane na takšen, za bralca katastrofalen način. Oblikovalci jih pač ne berejo, zato se očitno ne zavedajo, da bralca ne zanima razkošje beline zunanjega roba, ampak to, da je besedilo čim bolj prijazno za branje, to je (poleg oblike črk), da je v vidnem polju oziroma, da knjige ni potrebno nenehno nategovati, da jo lahko sploh za silo bereš.