Ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota izdala tri knjige.

Prekmurje in Slovenska krajina sta dve knjižnici, ki imata za Prekmurje in slovenski prostor pomemben pomen. Vsaka je biser zase, je na njuni predstavitvi povedal zgodovinar dr. Andrej Hozjan, ki je za obe v ponatisu napisal spremni besedi. V letošnjem jubilejnem letu ju je izdala Pokrajinska in študijska knjižnica.

Matija Slavič je Prekmurje moral napisati v naglici

Avtor prve, Prekmurje, ki je izšla leta 1921, je dr. Matija Slavič, ki je kot referent za Prekmurje leta 1919 sodeloval na mirovni konferenci v Parizu. Matija Slavič je to delo pisal v Parizu, časovno zelo omejen, da bi s tem jugoslovanska delegacija na mirovni pariški konferenci ustrezno in merodajno nastopila in pridobila Prekmurje.

Še sredi junija 1919 je kazalo zelo slabo, in veliko več možnosti je bilo, da to ozemlje še naprej ostane del madžarskega prostora, del katerega je bilo od leta 1100. Toda jugoslovanska delegacija ni bila sama v teh prizadevanjih, delitev ozemelj in risanje mej je bila igra velikih sil.

25-letni Vilko Novak je leta 1935 uredil dragoceni zbornik

Zbornik Slovenska Krajina je ob petnajstletnici osvobojenja leta 1935 uredil etnolog Vilko Novak, ki je organiziral tudi njen natis.

Ob njenem ponatisu se je dr. Andrej Hozjan vprašal, ali je sploh mogoče, da je mladenič pri 25 letih zmogel pripraviti kaj takega. V zborniku je objavljenih deset strokovnih prispevkov sedmih avtorjev, profesorjev, izobražencev in mislecev slovenskega duhovnega prostora. Urednik Vilko Novak je prepričal ugledne pisce geografa Svetozarja Ilešiča, literarnega zgodovinarja Avgusta Pavla, zgodovinarja Milka Kosa, etnografa Franja Baša in tudi duhovnika, profesorja in ključnega akterja za Prekmurje na pariški konferenci Matijo Slaviča, da so razmišljali in pisali o tedaj manj znani pokrajini.

Zbornik Prekmurje ob zgodovinski prelomnici 1919

Prej omenjenima ponatisoma zgodovinskih knjižic je Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota dodala še knjigo dr. Klaudije Sedar Prekmurje ob zgodovinski prelomnici 1919. Namen izdaje zbornika je približati izbrane izseke ob in o zgodovinski prelomnici, kot so jo doživljali prebivalci Slovenske krajine oziroma Prekmurja in ostali Slovenci.

Čas, ki ga zajemajo podane vsebine, obogatene z izbranimi dokumenti, pa zajema okvirno od oktobra 1918 do junija 1920, torej od ustanovitve Države SHS do podpisa trianonske pogodbe z Madžarsko. Zadnji del zbornika je posvečen praznovanju obletnic v desetletjih med leti 1919 in 2019 in izbrani bibliografiji Prekmurja ob zgodovinski prelomnici v knjižnih izdajah.

Bibliografija publikacij, člankov in tiskov o prelomnici

Fotografij iz leta 1919 je zelo malo, zaradi česar je avtorica večji poudarek namenila zgodovinskim dokumentom, ki jih hranijo slovenske kulturne ustanove, prav tako je vključila tudi številne prispevke iz tedanjega slovenskega periodičnega tiska, ki bralca popeljejo v čas pred sto leti, kot so ga doživljali (prekmurski) Slovenci.


Avtorica knjige Prekmurje ob zgodovinski prelomnici 1919 Klaudija Sedar. Foto: Pomurec. Si

Na koncu je dodana tudi bibliografija publikacij, člankov in tiskov, ki se vsebinsko nanašajo na zgodovinsko prelomnico, ki je tako pomembna za Prekmurje. Gre za izbor vsebin in dokumentov, ki nas popeljejo v čas pred stotimi leti med Prekmurce in prikažejo, kaj se je takrat dogajalo, kako so prekmurski Slovenci doživljali ta turbulentni čas ter kako so združevanje na podlagi pisanja v različnih časopisih dojemali v osrednjem slovenskem prostoru.

Ime Prekmurje je prvi zapisal Božidar Raič leta 1862

Pokrajina Prekmurje se v zgodovinskih virih pojavlja že v srednjem veku kot Districtus ex altera pars Murae, torej kot okraj onkraj Mure. Ime Slovenska krajina se je razširil z Jožefom Kosičem sredi 19. stoletja, madžarska oznaka za to območje pa je bila Totsag. Ime Prekmurje je v kontekstu splošnega narodnega prebujenja prvi zapisal slovenski duhovnik in publicist Božidar Raič leta 1862.

Sedarjeva je spomnila tudi na demografsko podobo na prelomu stoletja. Leta 1890 je po ljudskem štetju tu živelo 81.816 prebivalcev, od tega skoraj 64.000 Slovencev. Leta 1900 so ogrska uradna štetja Slovence prenehala šteti in jih po novem uvrščala v rubriko »drugi«.

Proti jezikovni madžarizaciji je nastopil duhovnik Franc Ivanocy

Piše tudi o sistematični madžarizaciji v drugi polovici 19. stoletja v Prekmurju in uvajanju madžarščine v vse pore življenja. Kljub temu ali prav zaradi nje so se začeli prekmurski Slovenci vse bolj narodno prebujati. Proti jezikovni madžarizaciji je ostro nastopil župnik na Tišini Franc Ivanocy in v verouk vpeljal slovenščino, skrbel pa je tudi za prevode in izdaje tiskov v prekmurščini.

Bil je tudi tisti, ki je skupaj s sodelavci Jožefom Kleklom st., Jožefom Kleklom ml., Ivanom Bašo, Jožefom Sakovičem in Štefanom Küharjem začrtal pot nadaljnjemu razvoju slovenske identitete. Eno ključnih vlog pri ozaveščanju v tistem času so odigrali narodni sveti, ki so se po Sloveniji ustanavljali avgusta 1918.


Klaudija Sedar, foto: Vestnik

Ker narodna vlada v Ljubljani ni imela v načrtu zasesti Prekmurja, se je narodni svet za Štajersko skupaj z generalom Maistrom zavzemal, da se Prekmurje vojaško zasede. To se ni zgodilo, so pa na prvi seji Matijo Slaviča določili za izvedenca za prekmursko pokrajino. Kako ključno vlogo je odigral za Prekmurje, je znano.

Prekmurski Slovenci so protestirali proti madžarskemu nasilju

Jeseni 1918 so začeli organizirati zborovanja v Prekmurju kot v krajih na desnem bregu Mure, kjer so prekmurski Slovenci protestirali proti madžarskemu nasilju, saj jim Madžari niso dovolili, da bi pokazali in izrazili svoje slovensko narodno prepričanje. Že na prvem zborovanju, 18. oktobra v Murski Soboti, so jasno sporočili, da niso vendsko govoreči Madžari, temveč Slovenci.

To je bil tudi čas, ko so nad Prekmurjem iz letal trosili letake in Prekmurce nagovarjali k združitvi. Da v »Soboti lečejo letaki (pamflet, röpirat, cedale)«, so poročale tudi Kleklove Novine v začetku februarja 1919. Letake, s katerimi bi Prekmurce prepričali o nasprotnem, so trosile tudi madžarske oblasti.

Konec maja 1919 je bilo znano, da bo Prekmurje jugoslovansko

Sedarjeva je na kratko predstavila tudi dogajanje na konferenci v Parizu in spomnila na odločilno vlogo Matije Slaviča ter prikazala, kaj je bil tehten razlog, da so se na mirovni konferenci začeli ukvarjati s Prekmurjem. Slabo je kazalo, potem pa je, kot je zapisal dr. Slavič, sredi maja »bil prvi majhen solčni žarek, ki je posijal na Slovence«, in konec maja je bilo znano, da bo Prekmurje jugoslovansko.

Vrhovni svet je 1. avgusta dovolil, da vojska Kraljevine SHS zasede Prekmurje in v Prekmurje je vkorakala 12. avgusta, veliki ljudski tabor, ko bo »celokupno Prekmurje prvič pozdravilo svojo svobodo in ujedinjenje, pa bo v nedeljo, 17. avgusta«, so nekaj dni prej napovedali v Straži.

Vendar se takrat še ni vedelo natančno, kje se bo pojavila možnost, v Murski Soboti ali Gornji Radgoni. Na koncu se je slovesna izročitev oblasti zgodila v Beltincih, kot so zapisali mnogi časopisi, v »narodno najzavednejši vasi«.

Proslavljanju okroglih obletnic zgodovinske prelomnice 1919

V zadnjem delu zbornika je poglavje posvečeno proslavljanju okroglih obletnic zgodovinske prelomnice 1919, to je od leta 1929 do 2019. Te so se slavile do druge svetovne vojne, po vojni pa tega niso več tako proslavljali, šele po demokratizaciji (po letu 1990) smo temu zgodovinskemu trenutku spet začeli dajati večjo pozornost.

K pogostejšemu proslavljanju je prispevala razglasitev 17. avgusta za državni praznik leta 2006. Od leta 2009 je po sklepu vlade uradna državna proslava ob tem prazniku vsako peto leto, vmes jih pripravljajo občine. Vse slovesnosti so bile veličastne, večdnevne, medijsko izpostavljene in dobro obiskane.

Nadvse veličastna proslava desete obletnice osvobojenja Slovenske krajine je potekala 18. avgusta 1929 v treh krajih, v Murski Soboti, Črenšovcih in Dolnji Lendavi, kjer se je zbralo od 26 do 31 tisoč ljudi.
Časopis Slovenec je takrat pisal o tem, da »vsi ljudje v Slovenski krajini gredo na proslavo v strnjenih vrstah, spontano, od nikogar gnani«.

»Naša skrb bo morala biti, da jim hitro in uspešno zacelimo gospodarske in kulturne rane«

Pomemben poudarek je Klaudija Sedar namenila tudi periodiki, ne le prekmurski, ampak tudi slovenski, ki je zelo dobro poročala o dogajanju v Prekmurju. »O priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS so slovesno poročali domala vsi tedanji slovenski tiski. Preseneča nas, s kakšnim navdušenjem so pisali o Prekmurju, saj so bili vsi zelo naklonjeni, da Prekmurje pripade slovenskemu miljeju.

Morda je bilo kaj prenapihnjeno, so pa hoteli nazorno prikazati utrip med prebivalci.« V Slovencu so avgusta 1919 med drugim pisali, da s Prekmurjem pridobi Slovenija in država izredno bogato pokrajino. »Ljudje so dobri, verni in delavni ter iskreno vdani naši troimenski državi. Naša skrb bo morala biti, da jim hitro in uspešno zacelimo gospodarske in kulturne rane, ki jih je vsekalo stoletno suženjstvo in strašni režim po vojski.«