Inštitut za novejšo zgodovino izdaja poleg redne zgodovinske revije Prispevki za novejšo zgodovino še dve zbirki, Razpoznavanja in Vpogledi. V Razpoznavanjih so v letu 2016 izdali tri knjige, v Vpogledih pa štiri zbornike.

Španska vojna

Osrednja publikacija Inštituta za novejšo zgodovino je revija Prispevki za novejšo zgodovino. V številki 1 (2016) je objavljenih deset prispevkov. Peter Vodopivec piše o zgodovinopisju o španski državljanski vojni, Avgust Lešnik o spopadu »dveh Španij« z vidikov socialne strukture španske družbe in razrednih nasprotij v njej, Alejandro Rodriguez Diaz del Real o frankistični vstaji kot oživitvi rekonkviste, Peter Kovačič Peršin o Kocbekovem Premišljevanju o Španiji, Božo Repe o španski državljanski vojni v kontekstu slovenskih in jugoslovanskih razmer med svetovnima vojnama, Branko Šuštar o slovenskih učbenikih zgodovine o španski državljanski vojni, Oskar Mulej o gospodarskih in družbenih nazorih v slovenskem »naprednem« taboru v letih 1930–1935 (velika gospodarska kriza), Katarina Malšina in Jevgen Sinkevič o trnovi poti razvoja narodne ideje v 20. stoletju (problemi oblikovanja naroda na Slovenskem), Ivana Dobrivojević pod naslovom Od krize do krize o življenjskem standardu v Jugoslaviji v letih od 1955 do 1965, Miha Šimac pa objavlja članek iz Jugoslavije iz leta 1917 iz dunajskega Vojnega arhiva.

Meja na Dravi

V številki 2 Prispevkov za novejšo zgodovino za leto 2016 je objavljenih deset prispevkov: Klemen Kocjančič piše o Špancih v nemški službi na Slovenskem med drugo svetovno vojno, Rok Filipčič o mladinskih delovni akcijah v Brkinih v letih 1975–1978, Oskar Mulej o gospodarskih in družbenih nazorih v slovenskem »naprednem« taboru v letih 1930–1935, Patrick Karlsen o zadnji bitki v Stalinovem imenu oziroma boju informbiroja proti Titu v letih 1947–1955, Jurij Perovšek o slovenskih vojakih in vojni s slovanskimi nasprotniki v slovenskem političnem časopisju v letih 1914–1916, Filip Čuček o problematiki štajersko-hrvaške dravske meje konec 18. stoletja, Marko Zajc o razumevanju jugoslovanstva v Sloveniji v začetku 80. let, Nataša Hönig o Leni Riefenstahl v službi tretjega rajha, Zdenko Čepič o Titoizmu in koncu Jugoslavije, Klemen Kocjančič pa je podal pregled enot in ustanov Waffen-SS na Slovenskem med drugo svetovno vojno.

Parlamentarne prakse socialistične Jugoslavije

V zbirki Razpoznavanja je izšla knjiga Marjetke Rangus z naslovom Parlamentarne prakse socialistične Jugoslavije in podnaslovom V iskanju ravnotežja med skupščinskim sistemom in parlamentarizmom. Uvodoma je zapisala: »Podoba političnega sistema druge, socialistične Jugoslavije skozi oči njenega zakonodajnega telesa je odraz kompleksnega dogajanja na specifičnem geografskem območju in v specifičnem zgodovinskem času, revolucionarne zagnanosti v gradnji novega sistema ob neuspešnem reševanju starih težav in eksperimentiranja brez otipljivih zgledov. Rezultat tega štiri desetletja in pol trajajočega poskusa je bila izgradnja in nenehno spreminjanje socialističnega samoupravnega skupščinskega sistema, ki ni hotel biti parlamentarizem, a je kljub temu vseboval nekatere bistvene elemente parlamentarne vladavine, in ki je hotel biti demokratičen, a si je že v ustavah zagotovil možnosti totalitarnega nadzora in avtoritarnega vladanja.« Snov je razdelila v štiri poglavja. Najprej piše o parlamentarizmu in predstavništvu: o dilemi o parlamentu (kaj je parlament in kaj ni), o zgodovinskem razvoju ustanove parlamenta in parlamentarizma, o sodobnem parlamentarizmu ter o pogojih parlamentarizma. V poglavju Marksistična kritika parlamentarne demokracije piše o participativnem, parlamentarnem in avantgardnem modelu ter o totalitarnem potencialu komunističnih režimov. V poglavju o dediščini stare in zametkih nove Jugoslavije piše o organizaciji oblasti na jugoslovanskih tleh med drugo svetovno vojno in federalizaciji Jugoslavije ter o začasni narodni skupščini leta 1945. V zadnjem poglavju je prikazala realsocialistično Jugoslavijo, od skupščine k parlamentarizmu: ustavodajno skupščino leta 1945 in 1946 (boj za ustavo), ustavno reformo leta 1953 (prvi korak k samoupravljanju), skupščinsko ustavo leta 1963 (nezdružljive kombinacije), spremembe znova na dnevnem redu v letih 1967 in 1969, partijo, federalizem in delegatski princip leta 1974 ter zadnje spremembe.

Grehi in skušnjave v 19. stoletju

V zbirki Razpoznavanja je izšla knjiga Mete Remec z naslovom Bakh, tobak in Venera in podnaslovom Grehi in skušnjave v dolgem 19. stoletju. Avtorica je snov razdelila v pet poglavij: Zmernost, varčnost in druge meščanske vrednote, Zdrava prehrana in izogibanje razvadam, Alkohol, Tobak in kajenje, Spolnost. V t. i. »higienskem 19. stoletju« so družbo preplavili številni nasveti in moralni poduki, ki naj bi ljudem podaljšali življenje, utrdili njihovo zdravje in jim zagotavljali tudi družbeno prosperiteto. Meščanska in katoliška morala, ki sta zaznamovali življenja v obravnavanem obdobju, sta zapovedovali spoštovanje načel zmernosti, samoodgovornosti in samonadzora. Slednje je bilo najbolj očitno pri vprašanjih v povezavi s spolnostjo, bojem proti spolnim boleznim in spolno vzgojo, nič manj pa ni moralističen pogled zaznamoval načina obravnave prehranskih navad ter podleganja različnim užitkom in razvadam, med katerimi velja omeniti zlasti alkohol in tobak. Bakh, tobak in Venera so tako trije od štirih »jezdecev apokalipse«, ki se jim posveča knjiga: alkohol, tobak in spolnost. Četrti, nič manj pomemben in usoden, ki se v naslovu sicer ne pojavlja, je nezmernost na področju prehrane, ki je po stoletjih pomanjkanja postajala vse bolj pereč problem tudi med najnižjimi sloji.

Nacionalna identiteta

Obdobje na prelomu 18. in 19. stoletja nacionalne identitete še ni poznalo. Identiteta prebivalstva je bila še globoko v 19. stoletje največ deželna, med kmečkim prebivalstvom pa lokalno obarvana. Spodnještajerski Slovan je sicer vedel, da ni Nemec, toda občutka povezanosti s koroškimi ali kranjskimi Slovani ni čutil. Na drugi strani je bil spodnještajerski meščan v prvi vrsti Štajerc in lokalpatriot in je govoril po vsakdanji potrebi nemško in slovensko. Pogledi na kulturno združevanje notranjeavstrijskih dežel so prišli do polnega izraza ob standardizaciji slovenskega knjižnega jezika. A pozivi piscev, da je treba preseči jezikovno razdrobljenost in se poenotiti o knjižnem standardu in enotni pisavi, vse do konca predmarčnega obdobja leta 1848 niso prinesli uspeha. Literatura je še naprej izhajala v različnih pisavah in regionalnih jezikovnih značilnostih, ki niso bile splošno razumljive. Pri večini intelektualcev je bila še vedno močno izražena deželna in (na drugi strani) širša (južno)slovanska identiteta. Najpomembnejši korak k preseganju jezikovne razdrobljenosti in h krepitvi naddeželne identitete so naredile Bleiweisove Novice, saj so hitro dobile »vseslovensko« podobo in kot središčna točka narodne komunikacije pred revolucijo leta 1848 oblikovale vse elemente modernega nacionalnega mišljenja. O tem v knjigi Svoji k svojim. Na poti k dokončni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju piše zgodovinar Filip Čuček (izdal jo je Inštitut za novejšo zgodovino).

Četrt stoletja Republike Slovenije

Na Inštitutu za novejšo zgodovino je bil junija 2016 posvet z naslovom Četrt stoletja Republike Slovenije – izzivi, dileme, pričakovanja. Prispevke so objavili v zborniku z istim naslovom. Janez Šumrada piše o mednarodnem priznanju Slovenije, Janez Štebe o legitimnosti mednarodnega pridruževanja države Slovenije (primer izkoriščanja arhiva družboslovnih podatkov), Jure Gašparič o pisanju politične zgodovine Slovenije, Simona Kustec Lipicer o strankokraciji in novem razvojnem modelu države, Zdenko Čepič o nastajanju slovenske državnosti pred samostojno državo, Aleksander Lorenčič o proučevanju gospodarske tranzicije (izzivih, zagatah in rezultatih), Damijan Guštin o varnosti in obrambi Republike Slovenije (o dilemam in rešitvah), Tomaž Pavlin pod naslovom »Športna zgodba, stkana iz dejavnosti tisočev« o osamosvojitvi in športu, tranziciji in dilemam, Vesna Gotovina o arhivskem gradivu državnih organov o procesih osamosvajanja Slovenije, Andrej Pančur in Mojca Šorn o digitalnem pristopu k parlamentarni zgodovini (o uporabi gradiva Državnega zbora v digitalni humanistiki), Bojan Godeša o spravi in kulturnem boju, Kaja Širok podaja pogled na muzejske zbiralne politike in pridobivanje historičnega gradiva zadnjega četrtletja, Jurij Hadalin pod naslovom Nezaželena dediščina? podaja historiografski diskurz o (drugi) Jugoslaviji, Janez Markeš se sprašuje ali se zgodovina ponavlja kot farsa, Jurij Perovšek pa kaj reči ob 25. obletnici osamosvojitve?

Slovenci in Bolgari

Zbornik Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi prinaša prispevke slovenskih in bolgarskih zgodovinarjev. V prvem delu z naslovom Medsebojno spoznavanje in sodelovanje dveh južnoslovanskih narodov Peter Vodopivec piše o Bolgarih in Bolgariji v slovenskih očeh v obdobju med letoma 1850 in 1914, Roumiana Preshlenova primerja Bolgare in Slovence v dobi nacionalizmov, Marko Zajc je osvetlil slovensko slovanstvo v 19. stoletju v kontekstu primerjav z Bolgari, Ivan Hristov je raziskal koncept časa in identitete literarnega krožka Strelec, Jurij Perovšek piše o slovenskem pogledu na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksandru Stambolijskim, Ljudmil Dimitrov o bolgarsko-slovenskih literarnih stikih v preteklosti in danes. V nadaljevanju Žarko Lazarević podaja primerjalno uspešnost poslovanja vzhodnoevropskih bank v času med vojnama, Željko Oset piše o izvolitvi Dimitarja Panteleeva za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Aleš Gabrič pa o Simeonu Hesapčievu, prvem lektorju bolgarščine na Univerzi v Ljubljani.

Od prvih oglasov do interneta

V knjigi z naslovom Od prvih oglasov do interneta so objavljeni prispevki zgodovinarjev s področja zgodovine oglaševanja v Sloveniji, ki je bilo doslej slabo raziskano. Oglaševanje ni le tema socialne in gospodarske zgodovine, saj zahteva tudi globlji kulturnozgodovinski pristop, ki pod drobnogled vzame razmerje med komercialnim oglaševanjem in družbenogospodarskimi spremembami. Knjiga se začne s poglavjem Od prepovedanega do svobodnega oz. prispevek o protioglaševanju v času cehov, ki mu sledi poglavje o nacionalni in politični reminiscenci. Tretje poglavje vsebuje prispevke o strategijah nagovarjanja in prepričevanja, zadnje pa ponuja dve antropološki refleksiji o sodobnem oglaševanju.

Zbornik Regionalni vidiki tranzicije prinaša prispevke slovenskih in hrvaških avtorjev, ki so nastali ob 25-letnici samostojnosti obeh držav. V prvem poglavju so predstavljena metodološka izhodišča, v drugem vidiki ekonomske tranzicije, v tretjem vidiki dojemanja političnih sprememb, v četrtem pa sta dva prispevka o medijski krajini in znanosti.

V zbirki Vpogledi so izdali tudi zbornik Between the House of Habsburg and Tito. A look at the Slovenian past 1861–1980 s prispevki v angleščini zgodovinarjev z Inštituta za novejšo zgodovino.

Zgodovina hrane

Inštitut za novejšo zgodovino in Zveza zgodovinskih društev Slovenije sta izdala zbornik Socialna in kulturna zgodovina hrane. Prehranjevanje je od nekdaj sestavni del vsakdana, saj je povezano s človeškim nagonom po samoohranitvi, v hrano pa je skozi vso zgodovino vpleten širok spekter čustvovanj, ki zaznamujejo različne zgodovinske in kulturne prostore, procese in dogodke. Hrana je namreč že daleč v preteklosti iz eksistencialne nuje prerasla v kazalec družbenega statusa. Zbornik o zgodovini hrane je razdeljen v pet poglavij. V prvem so predstavljeni zgodovinski viri za preučevanje zgodovine prehranjevanja, v drugem individualne in kolektivne oblike prehranjevanja, med temi je npr. šolska hrana in hrana v vojskah, v tretjem so zbrani prispevki, ki hrano predstavijo kot simbol in dediščino. Četrto poglavje je namenjeno tehnologijam in praksam pripravljanja živil, zadnje pa posledicam pomanjkanja hrane.