Mitja Zupančič je morjeplovec in publicist. V (samo)založbi Osminka & Co. je izdal vrsto publikacij o vzhodnojadranski obali z otoki.

Mitja Zupančič je vsekakor človek številnih talentov in eden največjih poznavalcev vzhodnojadranske obale z otoki. Ravna se po zapisani misli francoskega oceanografa Jacquesa Cousteauja: »Ko morje enkrat vrže svoj urok, vas zadrži v mreži čudes za vekomaj.«

»Tedaj materialni svet ostaja zadaj, uspešnost pa se meri po številu preplutih milj, sklenjenih prijateljstev in preživetih dni na morju. Moj največji življenjski dosežek je, da smem in zmorem biti z morjem 'na ti' in da moje delo ostaja moj način življenja.«

Doslej je napisal in izdal knjige Morsko prase, Svetilniki, Lighthouses on the Adria­tic, zajetno knjigo Z morjem na Ti, otroško slikanico Riba Žoga, zadnja in najbolj sveža je pesniška zbirka za otroke in mlade po srcu ZMorjšnice.

Piše avtobiografski roman Eno poletje. ­Podpisal se je tudi pod sedem te­levizijskih dokumentarnih reportaž Obrazi z Jadrana, napisal pa je tudi akcijski načrt za občino Piran v čezmejnem projektu ohra­njanja in revitalizacije pomorske kulturne dediščine severnega Jadrana Mala barka 2.


Dubrovnik s Srđa (iz knjige Z morjem na Ti)

Z morjem na Ti

»Razen nekoč slovenskega tržaškega primorja današnja obalna podoba prav v ničemer več ne spominja na pretekle čase, ko so perice z Barkovelj sušile perilo meščanom Trsta tam doli ob morju, potem ko je zgodaj zjutraj vsaka peškadorka od svojega ribiča odnesla ulovljene ribe po svojih trgovskih poteh do končnega kupca. Medtem pa so možje sušili in šivali mreže ter dolbli debla in gradili barke, da so lahko lovili sardone in tune, da so lahko prevažali kamen, ki je služil kot balast praznim ladjam na poti iz Trsta preko oceanov, ker bi izpraznjene sicer bile prelahke in bi jih močan veter v bok z lahkoto prevrnil in potopil.

Šavornanti so bili specialisti za nabiranje in prevoz balastnega kamna, fantje iz Kontovela, vasi na griču, ki je bila omenjena že leta 1308 kot castrum Montiscollani, pa so bili najboljši potapljači, ki so se že leta 1880 v potapljaških skafandrih uspeli potopiti na globino 40 do 50 metrov.« s temi besedami je začel Mitja Zupančič opis najznačilnejših krajev vzhodnojadranske morske obale z otoki v zajetni in razkošno slikovno opremljeni knjigi Z morjem na Ti.

Slovenci smo pomorski narod

Potem še beremo: »Na obali pred Barkovljami sta bila v 19. stoletju tudi dva delujoča škvera, pa ne le za gradnjo in popravilo bark, ampak tudi za njihovo razstavljanje. Besedica škver izvira iz beneške besede squero, ta pa iz grške escha'drion, ki pomeni ladjedelnico in izvira iz besede escha'ra, ki označuje osnovo, torej les kot osnovno surovino za izdelavo bark.

Ker sem z morjem na ti, Slovenci pa smo pomorski narod prav zaradi ribičev s tržaškega primorja, je prav, da zaradi spreobrnjene ali pa vsaj zamolčane novejše zgodovine namenim prvo poglavje knjige prav njim: Pertotom, Martelancem, Ferlugom in drugim, ženam in možem, ki so znali živeti z morjem.«

V tem stilu nadaljuje z opisi krajev ob jadranski obali. Začne s Križem in Trstom na severu, nadaljuje s Piranom, Rovinjem in Opatijo ob istrski obali, potem pa si sledijo otoški Krk, Rab, Cres, Unije, Susak, Dugi otok, Kornati, Smovica Vela, Murter, Prvić, Zlarin, Krapanj, Brač, Hvar, Vis, Biševo, Vela Palagruža, Korčula in Lastovo, izjemni opisi pa se zaključijo z Dubrovnikom, Boko Kotorsko in črnogorsko riviero. Knjiga je polna zanimivih opisov in zelo lepih avtorskih fotografij – prava zakladnica Jadrana na papirju.

Jadranskih 52 svetilnikov

V knjigi Svetilniki je Mitja Zupančič na­tančno opisal nastajanje prometnih poti ob vzhodnojadranski obali skozi zgodovino. Pri tem je natančnostjo uporabil različno literaturo, pisne in ustne vire. Obiskal je vseh dvainpetdeset svetilnikov, jih foto­grafiral in tako je besedilo opremljeno z lepimi in zanimivimi fotografijami. Pogovarjal se je s svetilnikarji in njihovimi dru­žinskimi člani. Bral je družinske dnevnike, ki jih je pisalo več generacij.

Ti dnevniki ne opisujejo samo tehničnih dogodkov povezanih s svetilniki, ampak tudi drugačnost svetilnikarje­vega vsakdana. Njihovo življenje je zelo posebno, samotno in v tesnem sobivanju z morjem, ki ima dva obraza: privlačnega in estetskega v svoji modrini – ko je bonaca – in prvinskega, podivjanega ter nevarnega ob jugu in burji.


Vela Palagruža, Diomedov otok, svetilnik (iz knjige Z morjem na Ti)

Obrazi z Jadrana

Izdal je tudi komplet sedmih te­levizijskih dokumentarnih reportaž Obrazi z Jadrana. Zgodbe s podpisom morja. Posnel je filme o Piranu (luč na koncu vedute), Cresu (lovci z morja), Dugem otoku (ribiči iz soli), Braču (beli braški kamen), Hvaru (vino s podpisom morja), Lastovem (otok v zavetju svetilnika) in Visu (komiška falkuša).

ZMorjšnice

Za »vse otroke sveta« je napisal ZMorjšnice, pesniško zbirko 27 pesmic »z dotikom morja«, ki jih je ilustriral Adriano Janežič.

ZMorjšnice so kratke in poučne pesmice z morsko vsebino, ki prinašajo veliko sporočilno vrednost. Prav vse so bile napisane na krovu stare barke, ob dolgi plovbi vzdolž jadranske obale. Kot nekoč Župančič Mehurčke, je tokrat Zupančič (njegov morski psevdonim je Svetilnik) zapisal na papir in zložil v zbirko 27 pesmi ter jim na koncu knjige pripisal pojasnila. Tako bo s pomočjo verzov enostavno spoznati in si zapomniti: kdo je beloglavi jastreb, zakaj galeb sedi vrh strehe, čemu v temno noč mižika kamniti svetilnik, kako so včasih lovili spužve, kaj pomeni ladijski pisk, kakšna je razlika med plimo in oseko, pa med školjko in polžem, kakšna je školjka žametna skledica, čemu je rdeča korala hči morja, kakšno je bilo resnično življenje oslička Mercedeza.

Je kje lahko še lepši svet
kot ta, ki z valovi je odet,
kot ta, ki posluša glas morja,
mar ni to sreča vsa?

Stran od hrupa in civilizacije

Najbolje se počuti med valovi, stran od hrupa in civilizacije. »Spominjam se noči pod veliko palagruško lanterno, ali pa sidranja v laguni pred čerjo Prekucnik pri Zeči (Cres). Rad se zavežem na ribiške barke v domačinskih mandračih. Še vedno pa mi najbolj ostaja pri srcu območje okoli otoka Visa. Komiža je moje izbrano mesto, rad ostanem v Portu na otoku Biševo, v zalivu Grk na Sušcu. V poletni sezoni pa se rad odmaknem med Elafite. Tam ni priveznih boj niti marin, v zalivu Lupeška na Olipi pa te sredi poletja hladi lokalni veter stončica. Na Kvarnerju se rad vračam na Unije.«


Vidova gora - Brač, pogled na Bol, v ozadju otok Hvar (iz knjige Z morjem na Ti)


Jadransko morje je od vseh nas

In še: »Jadransko morje ni nikogaršnje in je od vseh nas. Stoletja je pomenilo glavno transportno pot, spajalo je narode in jih medsebojno povezovalo. Tako je tudi z nami. S Hrvati govorimo podobna jezika, zato se lažje sporazumevamo, delimo del skupne zgodovine. Kot prvi sosedi pa smo močno povezani in prepleteni, ko vede ali nevede delimo enake usode. Jadran poznamo, kot bi bili domačini, ne pa 'furešti'. In tako smo tudi sprejeti, kot domači gostje.«