Očitno je bila misel vabljiva, saj je pritegnila številno občinstvo, ki je prisluhnilo pogovoru med moderatorjem Ožbejem Peterletom ter dr. Dragom Karlom Ocvirkom, prevajalcem knjige in pobudnikom njegove slovenske izdaje, Jožetom Jelnikarjem, ki je knjigo sam in v bralnem krožku v župniji Kresnice večkrat prebral in ga je pomembno zaznamovala, in Jonom Grošljem, doktorskim študentom na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Napaberkujmo nekaj misli iz pogovora.

Prevajalec knjige dr. Drago K. Ocvirk. FOTO: Tatjana Splichal

Obskurna smrt zločinca

V središču je bila torej knjiga Vladavina s podnaslovom: Kako je krščanstvo preobrazilo svet. Po moderatorjevih besedah gre za pogumno in tako rekoč vseobsegajoče delo, saj pokriva približno 2500 let zgodovine. In v tej zgodovini je točka, na kateri se zgodi prelomna sprememba, ki je izzvala Hollanda k samospraševanju in nato k pisanju te knjige: kako je mogoče, da je lahko neka obskurna smrt zločinca v neki zakotni regiji takratnega Rimskega imperija, smrt zločinca na križu, kar je takrat veljalo za nekaj najbolj sramotnega, naslednjih 2000 let tako močno vplivala, da je preobrazila celotno svetovno zgodovino?

Dr. Ocvirk je opozoril na Hollandovo izhodišče pri zastavljanju tega vprašanja: njegova etika, njegove vrednote, njegovi pogledi so se bistveno razlikovali od tistih, ki jih je kot zgodovinar zelo dobro poznal in preučeval od Perzije do vključno Rima. Tam je bilo vse drugače – od kod so se torej vzele njegove vrednote? Pred Vladavino je Holland napisal zelo dobro knjigo o islamu, pa tam ni dobil odgovora na to vprašanje.

Jože Jelnikar je knjigo sam in v bralnem krožku v župniji Kresnice večkrat prebral in ga je pomembno zaznamovala. FOTO: Tatjana Splichal

Na čigavi strani je Bog?

In potem ugotovitev: Kaj pa, če je to krščanstvo? Holland – rojen v anglikanski družini – je vero sicer izgubil že kot otrok (ena izmed številnih zanimivih anekdot v knjigi), je skozi razmislek o preteklih dobah, ki mu lahko sledimo v knjigi, prišel do spoznanja: v antičnem svetu je bilo nasilje samoumevno, človeško življenje ni bilo vredno nič; kar je veljalo, sta bili moč in oblast. Večina ljudi ni veljala nič, njihovo življenje ravno tako ne; izpostavljena so bila najbolj krutim oblikam trpinčenja, ki jih zabeleži tudi Holland.

In potem se nekaj zgodi zunaj Jeruzalema: na križu najbolj sramotne in zavržene smrti umre izobčen človek, Jezus, in ljudje ob njem spoznajo, da je Bog na njegovi strani. Bog je na strani reveža; prvi bodo torej zadnji, zadnji bodo prvi. To je, kot je s Hollandom ugotavljal dr. Ocvirk, »revolucija, ki je uspela in se je danes ljudje več ne zavedamo«, kajti »zavedamo se samo neuspelih revolucij in jih potem nenehno ponavljamo«.

Doktorski študent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Jon Grošelj. FOTO: Tatjana Splichal

Jezus izključi izključevanje

Še en vidik te revolucije je dr. Ocvirk ponudil skozi oči turškega pisatelja judovskega rodu, ki je nedavno izdal roman o »pankrtu iz Nazareta«. In v njej ugotovitev: Jezus se je boril, da bi izključil izključevanje – in prav to je po Ocvirkovih besedah vodilna ideja Hollandove odlične zgodovinske knjige. Jezus s križa poveže vse izobčence, zavržene, izključene. In tu se začne neka nova logika, »nov kvas« v človeški zgodovini – in ta kvas se je, kot je dejal dr. Ocvirk, »prijel« in nas prekvasil do današnjih dni.

Obsežna, a privlačna knjiga

Hollandova knjiga to odlično prikaže skozi zgodovinski pregled, ki sega tako rekoč do današnjih »prebujenih« dni in Beatlesov. A to stori v obsežnih 500 straneh. Morda preobsežnih? Nikakor, je odgovor, ki sta ga ponudila tako Jože Jelnikar kot Jon Grošelj.

Moderator Ožbej Peterle. FOTO: Tatjana Splichal

Jelnikar – knjigo je dobil v dar od svojega župnika – je na podlagi lastne bralne izkušnje pričeval o tem, kako ga je knjiga s svojim slogom in vsebino dobesedno potegnila; bila je tudi predmet razprav v bralnem krožku. Prek knjige je spoznal, kako je skozi zgodovino vsako kraljestvo, vsak imperij imel neko svojo modrost, neko svojo vero, svoje razumevanje, kaj je prav in kaj ni prav. S padcem teh kraljestev in imperijev je v glavnem propadla tudi njihova ideja, pri krščanstvu pa se pokaže, da so njegove ideje nesmrtne – celo tisti, ki se izrecno borijo proti krščanstvu, dejansko uporabljajo njegove ideje.

Humus, iz katerega rastejo človekove pravice

Ko se je Jon Grošelj prvič srečal s knjigo Vladavina, se je iskreno spraševal: Pa kdo bo to v časih hitrega diagonalnega branja prebral do konca?! A odgovor je prišel že na prvih straneh: avtor s svojim slogom in zanimivim prepletanjem preteklosti in sedanjosti organsko prehaja do današnjega časa. In tako izpiše zgodbo o preobratu, ki ga čutimo še danes in je zaobsežen predvsem v sintagmi človekove pravice.

Predstavitev knjige je pritegnila številno občinstvo. FOTO: Tatjana Splichal

Skozi evangelij in učenje sv. Pavla – ni ne Juda ne Grka, ne moškega ne ženske, vsi smo eno v Kristusu – se vzpostavi zelo egalitarno razumevanje družbe. Krščanstvo prinese sporočilo: bodite služabniki vseh; tisti, ki trpi krivico, ni zgolj nepomembna številka, ampak je oseba in je ljub v Božjih očeh. Krščanstvo bo zato, kot je dejal Jon Grošelj, »aktualno, dokler bo trpel en sam človek na tem svetu«.

Zakaj takšno prepričanje? »Zato, ker se lahko slehernik poistoveti z njegovo močjo, da preobraža trpljenje v rodovitnost.« Te moči pa nima nobena filozofija, niso imeli miti, ki so prikrivali ali ponujali nasilje. S krščanstvom pa smo pred Bogom vsi enaki in si zato zaslužimo enako obravnavo – ne samo od Božjih, temveč tudi od svetnih oblasti. Od tod zrastejo deklaracije, kot je tudi Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je decembra 1948 sprejela Organizacija združenih narodov. Izhodišče te deklaracije je, da ima človek inherentno dostojanstvo – spoznanje, ki izvira iz krščanskega humusa.

Dr. Drago K. Ocvirk, Manica Ferenc in Ožbej Peterle. FOTO: Tatjana Splichal

Kdo bo te vrednote nosil v prihodnost?

Toda ali v našem času stvari še rastejo iz tega humusa? Kdo bi sploh to – vsaj v zahodnem svetu, za katerega se zdi, da postaja gluh na krščansko uho – lahko zagotavljal, posredoval naprej? Morda se odgovor skriva v posvetilu, ki ga je Tom Holland napisal na začetku svoje knjige: »V spomin Deborah Gillingham. Zelo ljubljeni, zelo pogrešani.« Le kdo je bila ta pomembna gospa, da ji slavni zgodovinar posveča knjigo, se je ob prvem branju vprašal dr. Drago K. Ocvirk. A mu »google« ni ponudil nobenega odgovora – saj tudi ni mogel. Gospa je bila Hollandova botra, ki je s svojim pričevalnim zgledom – bila je učiteljica – sooblikovala s krščanstvom prežeti vrednotni svet mladih. Dr. Ocvirk v tem vidi pomenljivo simboliko: prav ženske so in bodo tudi v prihodnje tiste, ki bodo ohranjale in prenašale te vrednote.

Tudi to je eno izmed sporočil Hollandove knjige o tem, kako je krščanstvo – z vsemi stranpotmi tistih, ki so se imeli za kristjane – preobrazilo svet in ga preobraža še danes.

Udeleženci pogovora. FOTO: Tatjana Splichal