Zadruga Novi Matajur je izdala knjigo z naslovom Na izpostavljenem mestu. Z njo je na najlepši način prikazala izjemno delo lani umrlega Viljema Černa za slovensko skupnost v Benečiji.

Viljem Černo (1937–2017) se je rodil v Bardu v Terski dolini in je bil profesor na italijanskih srednjih šolah. Slovenski otroci v Videmski pokrajini razen Dvojezičnega šolskega centra v Špetru namreč še vedno nimajo na voljo pouka v svojem jeziku, zato je Černo vse svoje življenje posvetil delu za pravice, za obstanek in za kulturno rast svojih ljudi v Beneški Sloveniji.

Diplomiral je leta 1968 z diplomsko nalogo o zaskrbljujočem pojavu izseljevanja ljudi iz domačih dolin. Tudi sicer so bile po vojni v Benečiji razmere zaradi bližine državne meje in italijanske nacionalistične politike zelo težke. Černo je s svojim družbeno-kulturnim nesebičnim delom pripomogel k osveščanju svojih ljudi in pri skupnem uveljavljanju slovenske narodne skupnosti v Italiji.

V svoji dolini je prirejal tečaje slovenskega jezika za otroke in za odrasle, v Čedadu je bil med ustanovitelji slovenskega kulturnega društva Ivan Trinko, ki je z leti postalo središče za kulturni razvoj Beneških Slovencev. V Trstu je bil med ustanovitelji Slovenskega raziskovalnega inštituta in vrsto let predsednik Narodne in študijske knjižnice. V svojem rojstnem kraju je ustanovil etnografski muzej. Pisal je znanstvene razprave in v terskem narečju tudi zbirko pesmi.



Viljem Černo je bil pojem Slovenca na Videmskem, neutrudljiv borec za pravice Slovencev v Benečiji in za narodno dostojanstvo. Verjel je, da sta dialog in sodelovanje najboljši način sporazumevanja. Bil je spravljiv, dialoški, razumen, a ni nikoli popustil pri načelnih vprašanjih za slovensko skupnost.

Knjigo je pripravil in uredil Igor Tuta. Prvi del knjige je naredil na osnovi pogovorov, ki jih je imel z Černom v Bardu na njegovem domu od 16. februarja do 6. julija 2012. »Skupno se je nabralo sedem pogovorov, ki so trajali od 45 minut do poldruge ure. Viljemu sem že na začetku povedal, da bomo za knjigo uporabili njegovo pripovedovanje v prvi osebi, ker bi tak tekst postal dokument neposrednega pričevanja. Pri obdelavi teksta za knjigo sem izpustil samo svoja vprašanja in se dotaknil vsebine le tam, kjer so bile kakšne ponovitve ali očitne napake pri datumih.«

Poleg tega Černovega pričevanja o svojem doprinosu pri delu in razvoju kulturne stvarnosti v domači občini Bardo ter nato v Čedadu in Nadiških dolinah, kar predstavlja glavnino knjige, je Tuta med besedili, ki jih je napisal Černo za seminarje, srečanja in predavanja, izbral tiste, ki so najbolj jasno prikazovali stanje in razvoj Beneških Slovencev v letih po vojni.

To zanimivo in za vso slovensko narodnostno skupnost v Italiji pomembno pričevanje Viljema Černa je še posebno zdaj, ko nas je zapustil, ostalo kot njegova enkratna duhovna oporoka. Svoje misli zapušča najprej vsem svojim ljudem v Bardu, v Terskih dolinah in v Benečiji, pa tudi vsem slovenskim bralcem. Ti bodo njegovo besedo razumeli kot dokument časa in ljudi, ki so se na izpostavljenem mestu, na najbolj zahodnih predelih skupnega slovenskega prostora borili in dosegli vidne uspehe za ohranitev slovenske besede in slovenske kulture.

Knjiga je izvrsten opis razmer v Benečiji v preteklih desetletjih in zakladnica podatkov.