Naslovnica knjige Ob izviru Pšate, hrbtna stran in zavihka.

Avtor knjige Ob izviru Pšate Jožef Pavlič je sprva nameraval napisati knjigo o reki Pšati od njenega izvira v vasi Pšata pri Cerkljah na Gorenjskem do izliva blizu istoimenske vasi v Kamniško Bistrico. Zbral je že veliko gradiva zanjo, jo še vedno načrtuje, a mu je srečanje s Pšačanom Nandetom Podjedom prekrižalo načrte. Nande mu je namreč dovolil vpogled v njegovo celotno dokumentacijo, mu pokazal številne lastne izdelke, s katerimi razveseljuje staro in mlado, ga povedel po vasi in okrog nje, pri tem mu je pokazal številne kotičke, več kot zgolj vredne ogleda. 

Izvir reke Pšate, kadar je obilo vode. FOTO: Jožef Pavlič

Še posebej travnik nad Pšato oz. podružnično cerkvijo sv. Marije Magdalene, kjer so imele nekdaj velesovske dominikanke svoj vinograd, Nande je na njegovem robu nad krožno potjo nameraval postaviti kar 7,38 metra visok križ po vzoru dozulejskega v Franciji, kakršnega je vidkinji šivilji Madeleine Aumont naročil pri številnih prikazovanjih postaviti sam Jezus. Nande je imel že vsa dovoljenja za to, nazadnje so se lastniki parcel premislili, Nande pa tudi, je zaradi ljubega miru pri svoji domači hiši št. 19 na Pšati (pr' Jož) postavil tri metre nižji križ. 21. oktobra letos ga je blagoslovil novi cerkljanski župnik Martin Leban.

Pogled na Pšato od Muščovega (Pšaškega) znamenja. FOTO: Jožef Pavlič

To dogajanje, in že prejšnja v vasi, posebej udeležba in poročanje s cerkvenih slovesnosti na Pšati, zlasti več kot 300-letna pripadnost Pšate komendski župniji, je pisca knjige nagnilo, da se je še bolj posvetil raziskovanju Pšate. Posebej ko je zvedel, da so Pšačani zaprosili za sprejem v nekdanjo malteško viteško župnijo sv. Petra na Kranjskem (Komendo), ker je postal cerkljanski župnik Krištof Schwab pl. Lichtenberški in Tufsteinski (od 1546 do 1595) vnet zagovornik protestantizma, se je celo poročil, imel otroke in smešil katoličane. Pšačane, posebej prebivalce Štefanje Gore, je to ogorčilo, mu niso bili več pokorni. Tako so več kot 300 let, vse do leta 1788, spadali pod komendsko župnijo. 

Izvirki pri Urhovi domačiji, kadar je dolgotrajno deževje. FOTO: Jožef Pavlič

V cerkljansko so se vrnili, ker je cesar Franc Jožef II. pri svojih cerkvenih reformah odredil, da naj verniki hodijo k maši v bližnjo župnijsko cerkev, ne pa oddaljeno. Do komendske so imeli kar okrog uro in pol hoje, do cerkljanske pa le pol ure. Pot v Komendo so jim oteževale tudi poplave. Te, posebej letošnje katastrofalne v avgustu, so avtorja še dodatno nagnile k raziskovanju reke Pšate, zlasti njenih izvirov in kraške okolice. 

Pšačani so »svojo« reko utesnili v betonsko korito. FOTO: Jožef Pavlič

Videl je, kako Pšata, kadar je veliko vode, bruha na dan najmanj iz štirih izvirov, v bližini je še več drugih, tako da voda ob deževju dere po Urhovem sadovnjaku pri hiši št. 1 v vasi, pa tudi više na travnikih nad cesto Pšata-Grad. Više v Urhovem gozdu se nahaja t. i. Urhova jama ali brezno, ki jo je že raziskoval domačin jamar Ivan Kropivnik, človek, ki bi mu upravičeno lahko rekli »Mädchen für alles«, toliko stvari obvlada. Vpogled v njegovo dokumentacijo in pripoved o raznovrstnem delu pri upokojencih v Cerkljah ga je prepričala, da je na pravi poti. 

Novi cerkljanski župnik Martin Leban je 21. oktobra blagoslovil dozulejski križ pri hiši Nandeta Podjeda na Pšati. FOTO: Jožef Pavlič

Poleg omenjenih dveh Pšačanov (Ivan živi danes na Zg. Brniku) so mu veliko pomagali še drugi: cerkveni ključar Boštjan Jenko mu je dovolil, da pregleda kroniko del, opravljenih pri domači cerkvi, njegova žena Lucija ga je seznanila z nekdanjimi ženitovanjskimi običaji v vasi, te popisala, posebej pesmi, povezane z njimi, Vida Gerkman mu je povedala, kako bogato je bilo nekdaj kulturno življenje v vasi, nekdanja Pšačanka Mojca Kepic je za knjigo obudila poletne dogodivščine pod mostovi Pšate od izvira do konca vasi. Teh mostov je veliko, saj je vas razpotegnjena ob reki.

Pšačan Nande Podjed vaščanom Pšate pojasnjuje, zakaj je ob svoji hiši postavil 4,38 metra visok križ, kakršnega je vidkinji Francozinji Madeleine Aumont v videnju »naročil« postaviti sam Jezus Kristus. FOTO: Jožef Pavlič

Pisec knjige je obiskal starejše Pšačane in Pšačanke, ki mu niso razkrili le svojih »življenjskih zgodb«, marveč veliko dragocenega, kar se je dogajalo v vasi, in je zadnji čas, da to nekdo zapiše. Največ Nande Podjed.

Pšačanke znajo tudi lepo peti. FOTO: Jožef Pavlič

Vsemu temu je Jožef Pavlič dodal, kar je znanega o Pšati od njene prve omembe kot Pischat leta 1238 v ustanovni listini velesovskega samostana, o cerkvi sv. Marije Magdalene, ki jo je nad vasjo leta 1738 zidal baron Peter Jakob de Testaferrata, oče Petra Pavla Glavarja, o Glavarjevem obiskovanju Pšačanov, ki jih je podrobno popisal leta 1754 v svojem Statusu animarumu, o pripadnosti kmetov komendski župniji oz. Malteškemu viteškemu redu, ki jo je imel v lasti. 

Popotniku zaigra srce, ko se mu odpre ta lepota ... FOTO: Jožef Pavlič

S tega zgodovinskega in umetnostno-arhitekturnega vidika je prešel na Pšato danes, ko so v vasi le še štiri večje kmetije, v Glavarjevem času pa je bilo popolnoma drugače. Od podjetij je posebej »obdelal« ribogojnico Vodomec d. o. o, v kateri gojijo ameriške postrvi (šarenke), ter kmetijo pr' Kovčet, znano po kakovostnih suhomesnatih izdelkih.

Kristus kraljuj ... Tudi s križa ob poti na Pšato. S Pšaškega (Muščovega) znamenja. FOTO: Jožef Pavlič

Zelo pomemben je razdelek, v katerem avtor piše o starih navadah in običajih v vasi, posebej pri ženitovanju, srečanjih Pšata-Pšata s pobrateno istoimensko vasjo blizu izliva reke Pšate v Kamniško Bistrico, obujanju gregorjevega.

Pšačani so zelo navezani na svojo cerkev sv. Marije Magdalene, zelo skrbijo zanjo. FOTO: Jožef Pavlič

Razdelek Pšaški veljaki pričuje o tem, da so lahko v mali vasici doma zelo spodobni ljudje. To potrjuje več Pšačanov, posebej nekdanji večkratni jugoslovanski prvak v motokrosu Jože Zupin, ki je novi dom našel na Bavarskem, kjer se je razvil v pomembnega podjetnika. Nande Podjed in Ivan Kropivnik pa sta se izkazala kot mojstra izdelkov iz najrazličnejše snovi.

Patricija Jenko s svojim konjem. FOTO: Jožef Pavlič

Vasica Pšata je dala Cerkvi na Slovenskem kar tri duhovnike: Josipa Mušiča (1802–1856), mag. Franca Turka (1941–2017) in Franceta Šuštarja (1948–2011).

Podjetnik Jože Zupin, prvi na poti k cerkvi, je velik dobrotnik cerkve sv. Marije Magdalene. Bil je večkratni jugoslovanski državni prvak v motokrosu, s svojimi velikimi sposobnostmi in pridnostjo se je predvsem izkazal v tujini. FOTO: Jožef Pavlič

Razdelek o postavitvi »Nandetovega« križa govori tudi o tem, kaj se da doseči, če je človek vztrajen, a ni vedno vse po njegovi volji. Pšačani zlasti poudarjajo, kako je treba »vkup držati«, si pomagati in se zavedati globokih slovenskih, zgodovinskih in domačih vaških korenin. Iz teh je nastala ta knjiga, gradi na tem. Obsega blizu 220 strani s številnimi dokumentarnimi in drugimi fotografijami. Temelji na zgodovinskih virih in pripovedi Pšačanov. 

Pšačani v pogovoru po maši na »smajno nedeljo«. FOTO: Jožef Pavlič

Natis je podprla Občina Komenda, ki se dobro zaveda pomena zgodovinskih vezi in povezanosti z vasmi, nekdaj pripadajočimi Komendi. To so potrdila tudi srečanja Pšata-Pšata, pri katerih so sodelovali tudi naši občani, je potekala skozi našo občino. Prav bi bilo, da bi se tesneje med seboj povezali tudi Pšačani in Komendčani, saj imajo veliko skupnega. Knjiga Ob izviru Pšate je tudi spodbuda k temu dejanju.

Cerkveni ključar Boštjan Jenko (drugi z leve) ob praznikih rad prisluhne vaščanom, jih pogosti. FOTO: Jožef Pavlič