Knjigo sta v Muzeju novejše zgodovine Slovenije 30. oktobra 2019 predstavila avtor Aleš Nose in zgodovinar Jože Dežman. Foto: Ivo Žajdela

Ustanova Memores, ki jo vodi dr. Jože Dežman, je izdala knjigo Aleša Noseta II. udarni ali Rupnikov bataljon. Knjiga o domobranskem Rupnikovem bataljonu ima številne presežnike: Njena velikost je nadstandardna (večja od A4 formata), obsega 640 strani, v njej je objavljenih okoli 600 izključno dokumentarnih fotografij.


Aleš Nose s svojo knjigo. Foto: Ivo Žajdela

Tudi besedila je zelo veliko, saj gre za neke vrste kroniko te najbolj znane domobranske vojaške enote. Kot je povedal avtor knjige, Aleš Nose, je gradivo za knjigo zbiral deset let. Verjetno bi ta knjiga zelo težko izšla pri kakšnem drugem založniku.

Njen izid sta omogočili dve osebi: zgodovinar Jože Dežman s svojo ustanovo Memores in Andraž Stegu, podjetnik, ki je pokril gotovo ne majhne stroške izdaje.

Vsebina knjige je domobranstvo

Zakaj te knjige verjetno ne bi izdala noben drug knjižni založnik? Ne samo zaradi njenega velikega obsega, ki daleč presega, tudi po teži, »normalno« knjigo. Verjetno je ne bi nihče izdal tudi zaradi njene vsebine. Ta pa je domobranstvo oziroma prikaz najpomembnejše domobranske enote, to je Rupnikovega bataljona.

Jože Dežman je na predstavitvi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 30. oktobra, takoj na začetku dejal, da je ta knjiga spomenik. S tem se lahko samo globoko strinjam, knjiga je svojevrsten spomenik mnogim ljudem, ki so bili med drugo svetovno vojno uničevani, po vojni uničeni, potem v času komunistične diktature 45 let zamolčani in spet skrajno zaničevani, zdaj pa že 30 let v demokraciji še kar naprej zamolčani.

Večina Slovencev je z našo medvojno temo tako močno indoktrinirana, mnogi tudi interesno obremenjeni, da se še danes, ko za to ni nobenega političnega razloga, temi domobranstva na veliko izogne.

Veliki slovenski medvojni mit temelji na dveh pojmih

Toda gre za veliko krivico in za našo nezmožnost, s to krivico se soočiti. Jo najprej razumeti, to je vso zapletenost in tragičnost našega medvojnega dogajanja, potem pa do nje vzpostaviti, najprej za marsikoga pogumen, predvsem pa pošten odnos. Veliki slovenski medvojni mit temelji na dveh pojmih, na osvobodilni vojni, ki so jo vodili partizani, in na kolaboraciji, pri kateri naj bi sodelovale tradicionalne politične skupine. Oboje, osvobodilni boj in kolaboracija sta povezana z okupatorjem, predvsem Nemci in Italijani.

Gre za veliki, zlagan in nasilen mit

Toda že dolgo vemo, vsi, da gre za veliki, zlagan in nasilen mit. Tako kot se partizani še zdaleč niso borili le proti okupatorju, tako tudi tradicionalne skupine niso tako sodelovale z njim, da bi to lahko poimenovali s pojmom kolaboracija. Vsi vemo, da je bilo dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem izrazito prepleteno s komunistično revolucijo oziroma z revolucionarnim nasiljem, ki so ga komunisti vpeljali v dogajanje že poleti 1941.


Zinka Rupnik, Leon Rupnik in Vuk Rupnik

To komunistično-revolucionarno nasilje je nato krojilo praktično vse, predvsem pa je povzročilo reakcijo nanj, ki je bila neizbežna in nujna. To oboje zato, ker je bilo revolucionarno nasilje tako nasilno, obsežno in propagandno agresivno, to je pokvarjeno.

Ker so komunisti (partizani) med vojno, dolga desetletja po njej, njihovi politični nasledniki pa še danes, zelo radi za žrtve revolucionarnega nasilja rekli, da so bili izdajalci, izdali naj bi domovino, pa ta izraz lahko uporabimo le za komuniste.

Za izkrivljen odnos do resnice je kriva politika oziroma oblast

Komunisti so zlorabili oziroma izkoristili izjemno težke in posebne okupacijske razmere ter so s fizičnim in besednim nasiljem planili po nosilcih dotedanje tradicionalne politike v Sloveniji. Že vrsto let je o tem napisanega zelo veliko. Zbrana in objavljena so mnoga pričevanja o komunističnem nasilju, zbrane so številke o njem, Slovenija je tako rekoč nabita s prokomunističnimi spomeniki in množičnimi grobišči.


Ivan Korošec, Vinko Kukovica, Niko Korošec, Marjan Kukovica. Foto Muzej novejše zgodovine Slovenije

Včasih koga slišim, da pojamra, da se kljub tej silni resnici o komunističnem nasilju nad Slovenci to ne pozna ne v medijih ne v šolstvu ne v kulturi. Toda za to niso krivi ne resnica ne dejstva, pač pa politika oziroma oblast. Krivci za življenje v zlaganosti so politiki, levi in desni, slednji zato, ker so zaradi svojih zasebnih interesov prepustili levici, da vlada Sloveniji in s tem vzdržuje nevzdržno zlagano mitologijo.

Aleš Nose je svoje delo pošteno in marljivo opravil

Aleš Nose je svoje veliko delo opravil. Najprej je pred leti v dveh izdajah izdal zajetno knjigo Domobranci zdravo – Bog daj, v kateri je predvsem skozi dokumentarne fotografije predstavil branilce in upornike proti komunistično-partizanskemu revolucionarnemu nasilju, vaške straže, domobrance in majhno skupino pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini (slovenskih četnikov).


Anton Meden iz Selščka, Meden (?), desno Jože Kranjc iz Dobca.

Zdaj, po več letih skrbnega zbiranja gradiva, ji je dodal še to zajetno knjigo, v kateri je prikazal Rupnikov domobranski bataljon. On je torej, kot marsikdo drug, svoje delo pošteno in marljivo opravil, kakšen politik pa je vse zavozil in levičarjem omogočil, da mirno vladajo Slovencem.

Dolgo nastajanje knjige

Kot je Aleš Nose povedal na predstavitvi knjige, ta temelji na različnih virih in je skupek arhivskega materiala iz Arhiva Republike Slovenije, »vseh mogočih pisnih že objavljenih publikacij, člankov, pričevanj in spominov v literaturi povojne slovenske emigracije, kot sta recimo Tabor in Vestnik, ter člankov, objavljenih v reviji Zaveza.«


Borci 48. čete Rupnikovega bataljona

V knjigi so tudi razni neobjavljeni rokopisi, tipkopisi spominov pripadnikov Rupnikovega bataljona ter dnevniških zapisi in pisma udeležencev obravnavanega zgodovinskega dogajanja. Ob tem je izpostavil nekaj piscev obširnih pričevanj, dnevniških zapisov in člankov, iz katerih je povzemal vsebino knjige, to so:

Vuk Rupnik, Ivan Korošec, Tine Velikonja, Vinko Udovč, Janez Zdešar, Ivan Korošec iz Dobca, Marko Dobrovoljc, Ivan Kralj, brata Nikolaj in Ivan Žužek, Ludvik Hren, Mirko Suhadolnik, Tone Švigelj, Janez Kraševec, Anton Koščak, Franci Golob in drugi.

Knjiga je napisana dialoško in kronološko

Avtor je dejal, da je knjiga pisana dialoško in kronološko, saj v osnovi temelji na poročilih II. udarnega bataljona in njegovih čet. Prav tako so vzporedno objavljena tudi partizanska poročila in opisi dogodkov iz povojne partizanske literature ter novejše literature, nastale po demokratizaciji Slovenije leta 1990.

Omenil je tudi, da zgodba Rupnikovega bataljona ni dokončna, saj manjka velik del arhivskega gradiva, ki se nanaša na 4., 17. in 48. četo. »Lahko pa pritrdim, da je pričujoča knjiga odlična rekonstrukcija Rupnikovega bataljona v vseh njegovih obdobjih, od nastanka posameznih čet, formiranja bataljona na Rakeku, o njegovih bojih z revolucionarnimi silami in njegove usode na Koroškem ter usode ob zavezniški vrnitvi v Titovino. Znana so dejstva o taborišču smrti Teharje in rovu Sv. Barbare.«

Seznam vojakov Rupnikovega bataljona

Dobrodošla dopolnitev knjige je tudi seznam vojakov Rupnikovega bataljona. Kot je ob tem omenil, mu je nekaj vzpodbude dal seznam, ki ga je objavil na svoji spletni strani Roman Leljak, vendar, kot je ugotovil Aleš Nose, to ni seznam Rupnikovega bataljona, temveč čete, ki ji je Vuk Rupnik poveljeval za časa svojega služenja v planinskih enotah Kraljeve jugoslovanske vojske.

Na fotografiji: Domobranski podčasniki iz 4. čete v Borovnici: podnarednik Andrej Rudolf,
višji narednik Lojze Makovec iz Rudolfovega in podnarednik Jože Tekavec,
ki je preživel zločinski partizanski napad na Suhor novembra 1942.

V začetku rekonstrukcije moštva bataljona se je v dobršni meri naslonil na arhivski material, v katerem so obširni seznami 47. in 2. težke čete. Nekaj seznamov je bilo tudi za 17. četo. Kot je dejal, je problem nastal pri sestavi moštva 48. in 4. čete, saj teh seznamov tako rekoč ni oziroma je bilo gradivo uničeno.

»Potrebno je bilo pregledati razne sezname tečajnikov, obrniti res veliko arhivskega papirja, spraševati ljudi na terenu in podobno.« Pri tem mu je bilo v veliko pomoč gradivo, ki ga je zbral Stane Okoliš v knjigi Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem.

Tako je uspel popisati 1.179 oseb. Seveda so pri nekaterih podatki nepopolni, tako da se seznam še vedno dopolnjuje. Ob popisu vojakov Rupnikovega bataljona je razvidno, da jih je bilo v času delovanja bataljona 45 mrtvih. Po vojni je bilo umorjenih vsaj 62 % pripadnikov tega bataljona, ki so bili v tej enoti prisotni del ali celo ves čas obstoja bataljona.

Večino so jih umorili v opuščenem rudniku Sv. Barbare v Hudi Jami pri Laškem.

Vsakršno nasilje partizanov

Na predstavitvi knjige je dejal, da ne more »preko usod posameznikov, ki so kljub nečloveškemu nasilju od zmage pijanih in željnih krvi pripadnikov partizanskih enot, pripadnikov Knoj, terencev ter Kloja, uspeli preživeti taborišča smrti Teharje in Šentvid ali se celo rešiti iz taborišča ali morišča.


Domobranci na častniškem tečaju.

Tu imam v mislih skupinsko rešitev iz taborišča Teharje in prav tako rešitev poročnika Ludvika Hrena.« Huda usoda je doletela mladoletne domobrance iz Notranjske, ki so jih ob amnestiji avgusta 1945 izpustili z odpustnicami s Teharij domov.

Vsi so bili v zelo slabem stanju, saj so bili nekaj mesecev zaprti v taborišču. Ob prihodu na domačo železniško postajo na Rakeku so jih po predhodni najavi ugrabili terenci oziroma novo nastali pripadniki Kloja in jih zverinsko ubili v Krivih dolih ali Krvavi dolini (med Rakekom in Begunjami pri Cerknici).


Bratje Kukovica iz Polja, od leve: podnarednik Alojz, višji narednik Vinko, podnarednik Marjan, spodaj podnarednik Anton Kukovica, 9. septembra 1944.

To pa ni bil edini primer umorov mladoletnih domobrancev. Podobno se je godilo tudi v Grosupljem (Stehan), med Vodicami in Brnikom in drugod.

Knjiga je zakladnica dokumentarnih fotografij

Odločilno težo daje knjigi fotografski material. Del ga je iz fototeke muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki hrani celo zakladnico. »Ne glede na to, da sem kar nekajkrat letno obiskoval njihove prostore, sem vedno našel kaj novega.

Med drugim sem odkril neznane in še neobjavljene fotografije domobranskih ujetnikov na poti iz Celja proti taborišču Teharje in celo fotografijo samega taborišča, še preden je bilo napolnjeno z nesrečnimi civilnimi ter vojaškimi ujetniki. Fotografije iz fototeke muzeja novejše zgodovine predstavljajo četrtino vsega fotografskega materiala, objavljenega v knjigi.



Preostali fotografski material je rezultat ne samo desetletnega terenskega dela ter raziskav po Notranjskem in Dolenjskem. Fotografski material je iskal tudi preko meja. »Z velikim veseljem se je s posredovanjem na to odzval nečak Vuka Rupnika, Saša Rupnik, ki mi je po elektronski pošti posredoval veliko prvič videnih in zanimivih fotografij, za kar sem mu iskreno hvaležen.«

Zaradi Udbe je vrgel v peč dva albuma dragocenih fotografij

Kot je dejal Aleš Nose, je bilo v iskanje fotografskega materiala vloženega veliko truda in časa, »kar lahko hitro predstavlja določen problem. Naslednja uganka ob najdenih fotografijah je bila osnovna dokumentacija in identifikacija oseb, prostora in časa nastanka fotografije, kasneje pa tudi opis prikazanega.«

V veliko nesebično pomoč so mu bili ljudje starejših letnikov, ki so uspeli prepoznati osebe na fotografijah. Seveda je bil uspeh popoln, če so različni ljudje identificirali isto osebo na fotografiji. Pri identifikaciji so največ pripomogli Anton Koščak, Franc Ravšelj, Francka Košir, Ivan Korošec, Jože Meden, Milka Rot, Rezka Debevec, Franc Ložar in drugi.

Omenil je primer pričevanja domobranca 47. čete Antona Koščaka iz Begunj pri Cerknici, ki je med vojno imel fotoaparat in je vestno fotografiral njemu zanimive trenutke ali celo skupinske portrete svojih soborcev. »Namreč, po srečnih okoliščinah preživetja je doma shranil dva albuma fotografij z medvojno tematiko, predvsem iz Rupnikovega bataljona.

Vendar Udba preživelim domobrancem ni nikoli dala miru, še posebej ob primeru aretacije Vinka Teliča leta 1981. Takrat je pričela z zasliševanjem in ustrahovanjem prebivalcev Menišije in Notranjske. Tako so se oglasili tudi pri Koščaku v Begunjah. V čistem strahu, da bi dobili njegov fotografski material, je pograbil albuma in ju vrgel v peč. Tako je bil dragoceni fotografski material za vedno izgubljen.«

Bili so branilci pred (partizanskim) nasiljem, uporniki proti krivicam

Z to knjigo je Aleš Nose zapolnil veliko vrzel pri prikazu naše nedavne zgodovine. Slovenija je »preplavljena« in onesnažena s partizanskimi spomeniki, mnogimi zlaganimi, tudi v zvezi z Rupnikovim bataljonom, o čemer beremo v knjigi. Domobranci spomenikov nimajo. V mnogih krajih so po demokratizaciji postavili spominske plošče z dolgimi seznami imen, ki so jih umorili komunistični partizani.

Zdaj je eni od domobranskih vojaških enot postavil nadvse lep spomenik. Bili so branilci pred (partizanskim) nasiljem, uporniki proti krivicam, bili so pristna slovenska narodna vojska, bili so mnogi ljudje, ki si zaslužijo spomin, pieteto in spoštovanje.
Kljub temu se jih nekateri, tudi na desnici, še kar naprej sramujejo. Ne vem zakaj, verjetno ker so sami nerazgledani in »mali«, nesamozavestni ljudje. Naj to ilustriram samo še z naslednjim opozorilom.

Le zakaj so se tako izogibali medvojnemu dogajanju?!

Ko so v prvi polovici 90. let v državnem zboru ustanovili preiskovalno komisijo o povojnih pobojih, se v njej skoraj ni smelo omenjati medvojnega dogajanja, kar je bil seveda nesmisel in absurd. Ko so v državnem zboru politiki, eni in drugi, sprejemali zakone o popravi krivic, so se izogibali medvojnemu dogajanju. Zanj so imeli monopol levičarji.

Ko je dr. Lovro Šturm, zelo zaslužen, da je resnica o zločinih komunizma vsaj malo lahko prišla na svetlo, organiziral zbiranje podatkov o ranjencih, ki so jih partizani ubili po vojni – spoznanja so izšla v knjigi Brez milosti (2000) – so se v njej na veliko izognili omembam partizanskih morij ranjencev med vojno. Tudi vladna komisija za zamolčana vojna grobišča je bila namenjena le povojnim grobiščem. Le njenemu vodstvu v zadnjih letih se lahko zahvalimo, da se ukvarja tudi z medvojnimi.

Vkopali so se za okope mitologije, sprenevedanja in laži

In, kot vrhunec tega sprenevedanja in vsakršne poniglavosti: zgoraj sem uporabil termin, da »vsi« vemo, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Vsi pomeni, da tudi nasledniki komunistov oziroma njihovi zagovorniki.
Ko so že v 90. letih spoznali, da so glede resnice o dogajanju v Sloveniji v obdobju od leta 1941 do 1990 popolni poraženci, so se vkopali za okope mitologije, sprenevedanja in laži.

S tem branijo in vzdržujejo svoje pozicije v družbi, te so pomembne, saj zasedajo skoraj vse in vsa področja, od medijev, šolstva, kulture, gospodarstva itd. Resnica, pravica, dostojanstvo, Slovenstvo pa vseeno zmaguje – saj ne more biti drugače. Njihovi nosilci so avtorji takšnih knjig, kot je Nosetova o Rupnikovem domobranskem bataljonu, ki je izšla 30. novembra, in kot bo od Jožeta Možine o revolucionarnem (partizanskem) nasilju od poleta 1941 do kapitulacije Italije septembra 1943, ki bo izšla v prihodnjih tednih.

Knjigo Aleša Noseta II. udarni ali Rupnikov bataljon prodaja založba Družina v svojih knjigarnah po Sloveniji.

Dokumentarne fotografije so iz knjige.