Založba Družina je izdala prevod knjige Blaženi Alojzij Stepinac in pregnani slovenski duhovniki med drugo svetovno vojno, ki jo je napisal največji poznavalec bl. Stepinca in avtor številnih knjig Juraj Batelja. Knjiga je zajetna (436 strani), v njej pa je avtor predstavil vso problematiko pregnanih slovenskih duhovnikov in njihova pričevanja o velikem delu bl. Stepinca.

Nemci so izganjali slovenske duhovnike na Hrvaško

Ko so nemške vojaške sile aprila 1941 okupirale Slovenijo, so z domov pregnale nekaj deset tisoč Slovencev in več kot petsto katoliških duhovnikov iz njihovih župnij. Ti duhovniki so se zatekli v Neodvisno državo Hrvaško, kjer so po dobroti zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca zanje najprej poskrbeli v nadškofijskih ustanovah, večinoma v Zagrebu in v nadškofijskem dijaškem domu v Požegi.


Izgnani duhovniki iz mariborske škofije na Hrvaškem 15. avgusta 1941 / fotografije so iz knjige Juraja Batelje.

Nadškof je poskrbel za njihovo bivanje, prehrano, obleko in namestitev po župnijah nadškofije, o čemer pričajo številni ohranjeni dokumenti, mnogi zdaj objavljeni v Bateljevi knjigi. Ti so dokaz ljubezni, ki jo je nadškof Stepinac z zavzemanjem pri državnih organih in s pomočjo organiziranega dela Karitas zagrebške nadškofije izkazoval vsem žrtvam druge svetovne vojne ne glede na njihovo poreklo, vero, politično ali narodno pripadnost.

Popis 536 izgnanih slovenskih duhovnikov

V Bateljevi knjigi je popis 536 izgnanih slovenskih duhovnikov z biografskimi podatki. Vsi so bili krajši ali daljši čas pod skrbništvom nadškofa Stepinca in zagrebške nadškofije ali so bili po njegovem priporočilu nameščeni v druge hrvaške škofije.


Slovenski izgnanci z duhovnikom Vinkom Mundo v Daruvarju 19. septembra 1943.

Na prošnjo nadškofa Stepinca, naj v svoje škofije sprejmejo izgnane slovenske duhovnike, so se primerno odzvali đakovski škof Antun Akšamović, vrhbosanski nadškof in metropolit Ivan Šarić, beograjski nadškof Josip Ujčić, pa tudi drugi škofje, ki so poslane duhovnike z zaupanjem namestili po župnijah svoje škofije.

Prve duhovnike so pregnali na Hrvaško 19. aprila 1941

Največ, kar 10.882 pregnanih Slovencev je našlo zatočišče v NDH, v Srbijo se jih je moralo zateči 7.185. Prve duhovnike so pregnali na Hrvaško 19. aprila 1941. To je bila deseterica štajerskih duhovnikov: Vincenc Bevk, Franc Bratušek, Gregor Cerar, Ivan Greif, Franc Grobler, Rudolf Jerman, Ciril Lekšan, Anzelm Polak, Jožef Poplatnik in Jakob Sem.


Nadškof Stepinac (na sredini) na evharističnem kongresu v Ljubljani junija 1935.

22. aprila 1941 je prišlo nekaj ptujskih duhovnikov ter nekaj frančiškanov minoritov in kapucinov: Mirko Godina, Marjan Gojkošek, Alojzij Horvat, Jozafat Jagodič, Konstantin Ocepek, Gavdencij (Egidij) Golob, Ladislav Hazemali, Franc Lončar, Inocenc Narobe in Dionizij Pristovnik.


Bl. Alojzij Stepinac

V organiziranih železniških prevozih, ki so odšli iz Rajhenburga (Brestanice), je v Zagreb 7. junija in 5. julija 1941 prišlo 216 slovenskih duhovnikov, od tega 165 iz mariborske in 12 iz ljubljanske škofije, 13 redovnikov, bogoslovec in 25 redovnih bratov. Iz te skupine deportiranih duhovnikov je bilo 38 redovnikov nameščenih po samostanih svojih redovnih skupnosti. Od škofijskih duhovnikov jih je 105, večinoma mlajših, ostalo v Zagrebu.

Nameščeni so bili v nadškofijskem malem semenišču. 111 starejših škofijskih duhovnikov je nadaljevalo pot proti nadškofijskemu malemu semenišču v Požego.

Poziv nadškofa Stepinca hrvaškim duhovnikom, da pomagajo pregnancem

12. maja 1941 je nadškof Stepinac vsem župnikom zagrebške nadškofije poslal pismo, v katerem jih je naprosil, naj pomagajo pregnanim bratom duhovnikom, najprej tako, da jih sprejmejo v svoje župnije.

»V našo nadškofijo je prišlo več kot 70 duhovnikov, ki so bili prisiljeni zapustiti Slovenijo. Prihajajo pa še novi. Prosijo nas za kos kruha in streho nad glavo. Na razpolago nam dajejo svoje dragocene duhovniške moči in zakladnico darov svetega reda, s katerimi razpolagajo v milosti Sv. Duha.

Če za koga, potem to velja za njih, da preko njih na naša vrata in srce trka Jezus v podobi največjega reveža. Poklicani smo, da v njihovem prihodu prepoznamo prihod samega Boga. Mislim, da je to primerna drža, ki naj jo tudi duhovniki gojijo in pokažejo do njih. /.../

Te dni Vam bom poslal enega teh duhovnikov. Želim si, da bi ga radi in bratsko sprejeli kot sodelavca in pomočnika. Prosim Vas, da se v duhu vživite v njegov usmiljenja vredni položaj in s tem občutkom premagate vse možne težave, ki bi se Vam zaradi sprejema vzbudile v duši.

Nadškof Stepinac na Golici julija 1936
Zato bi sam kljub najboljši volji težko razumel primer, če pri mojih duhovnikih ne bil našel popolnega razumevanja pri tej stvari.«

Pisma zahvale nadškofu Stepincu

V knjigi so objavljena številna besedila zahval pregnanih duhovnikov nadškofu Stepincu. Naj omenimo le eno. Duhovnik Vinko Munda, ki so ga Nemci pregnali na Hrvaško 5. julija 1941, je bil nameščen v nadškofijsko semenišče v Slavonski Požegi, zatem pa je služboval v Daruvarju, je gostoljubnost nadškofa Stepinca do izgnanih slovenskih duhovnikov opisal s temi besedami:

Spominska plošča v kapeli Marije Snežne na Kredarici,
postavljena 3. avgusta 2006 v spomin na 70. obletnico vzpona bl. Alojzija Stepinca na Triglav.

»Zagrebški nadškof se je očetovsko zavzel za vse izgnane duhovnike in jih večinoma razdelil po večjih župnijah svoje nadškofije, da so imeli vsaj zopet streho nad seboj. Hrvaški duhovni sobratje so jih po večini ljubeznivo sprejeli ter oskrbeli z najpotrebnejšim (brevir, talar, perilo itd.).«


Spomenik bl. Stepincu v rojstnem Krašiću. Foto: Ivo Žajdela

V spominih župnije Daruvar pa je zapisal naslednje pričevanje: »Mi, Slovenci, posebej pa duhovniki mariborske škofije se hrvaškemu narodu in duhovnikom ne bomo mogli nikoli dovolj zahvaliti in oddolžiti za vse, kar so nam dobrega storili v letih našega izgnanstva.«

Več v tiskani številki Družine, v priponki pa si lahko preberete odlomke iz knjige.

Stepinac, Batelja, knjiga.doc