Celjska Mohorjeva družba je izdala knjige o paktu Stalin – Hitler, o slikarki Stephanie Glax de Stadler in posodobljene recepte Valentina Vodnika.

Knjiga državnih in partijskih dokumentov Stalin in Hitler. Pakt proti Evropi je vpogled v skoraj neverjetno razsežnost podpore, ki je je bil nemški diktator Adolf Hitler deležen s strani sovjetske politike in vseh svetovnih komunističnih partij v začetnem obdobju priprav na vojno; je odgovor na sprenevedanje Sovjetske zveze.

Objava teh dokumentov je pomemben prispevek k razumevanju razvoja nacionalnih politik povojne Evrope, slovenski prevod pa je prevajalec ter poznavalec vojne in povojne zgodovine Franci Kindlhofer dopolnil z nekaterimi zapisi drugih avtorjev, ki dogajanje še dodatno osvetljujejo.

Knjiga prevoda mnogih dokumentov omogoča razsvetliti marsikatero nejasnost

Ob izidu knjige Stalin in Hitler. Pakt proti Evropi (Europa­verlag, 1973) so bili ti dokumenti javnosti in zagotovo tudi analitikom večinoma neznani, 80 let po njihovem nastanku in štiri desetletja po prvi objavi pa še tudi danes omogočajo razsvetliti marsikatero nejasnost.

Že v uvodu je avtor Johann W. Brügel je nakazal, kako je komunistična propaganda poskušala opravičiti Stalinovo podporo Hitlerju. Mnogi dokumenti, ki ponazarjajo dvoumno komunistično politiko od avgusta 1939 do 22. junija 1941, so veljali za iz­gubljene.

V tej knjigi je tudi prvič omenjen sporazum med nemškimi obrambnimi silami Wehrmacht in rusko Rdečo armado, ki se obvezuje uničiti dele poljske vojske.

Pobudo za tesnejše prijateljstvo z nacistično Nemčijo so dali Sovjeti

S to knjigo je končno zapolnjena pomembna vrzel v vedenju o ključnih dogodkih in odgovornosti obeh totalitarizmov za začetek druge svetovne vojne. Knjiga, ki sloni na origi­nalnih dokumentih in njihovi analizi, razkriva zanimive podrobnosti sovjetsko-nemškega povezovanja.

Med drugim pojasni, da so pobudo za tesnejše prijateljstvo dali Sovjeti in da so ti ves čas, predvsem Stalin, verjeli v trdno povezavo z nacisti. S paktom, posebej njegovim tajnim protokolom, so Sovjeti Nemcem zaščitili hrbet, ko so ti napadali svobodne evropske države.

A isto, in to se ob vrednotenju vzrokov in poteka druge svetovne vojne pozablja, so počeli tudi Sovjeti. Napadli so Poljsko, Finsko, Romunijo, Litvo, Latvijo in Estonijo. Z dvema gospodarskima sporazumoma, ki sta sledila omenjenemu paktu, pa so Sovjeti poleg vsega s surovinami in žitom še izdatno podpirali nemško invazijo v Evropi.

Pakt proti Evropi je tako pravo ime za to zgodovinsko delo.

Prevajalec in urednik knjige Franci Kindlhofer

Knjigi je prevajalec Franci Kindlhofer, ki je zaslužen, da smo dobili prevod te pomembne knjige, dodal več besedil, ki dodatno osvetljujejo in komentirajo pakt med Hitlerjem in Stalinom: Šok po paktu Hitler-Stalin (Wolfgang Leonhard), Pakt Hitler-Stalin in začetek druge svetovne vojne, Boj za spomin (Stephan Raabe), Hudičev pakt (Henning Sietz), Pakt Hitler-Stalin iz leta 1939 v evropski zgodovini in spominu (Dietmar Müller, Stefan Troebst), Mednarodna nestabilnost in izbruh druge svetovne vojne s strani Hitlerja s Stalinovo pomočjo (Horst Möller).

Avtor knjige Johann Wolfgang Brügel

Johann Wolfgang Brügel (1905–1986) se je rodil kot sin sodnika v Hustopečah na Češkem. Od leta 1923 do 1928 je na nemški univerzi v Pragi študiral pravo. Do leta 1930 je bil zaposlen v državni upravi.

Leta 1924 se je vključil v stranko nemških socialnih demokratov, od 1930 do 1938 je bil osebni tajnik predsednika stranke in socialnega ministra češke vlade. Naslednje leto je pred nacisti emigriral v Francijo, kjer je pisal za socialistični časopis, leto kasneje pa v Veliko Britanijo.

Po vojni se je vrnil na Češko, a je zaradi komunizma leta 1946 ponovno emigriral v Veliko Britanijo. Umrl je 15. novembra 1986 v Londonu. Leta 1989 je postal častni meščan rojstnega kraja Hustopeče, leta 1991 so mu podelili Masarykovo odlikovanje.

Literarna dela: Tschechen und Deutsche 1918–1938 (1967), Czechoslovakia before Munich (1973), Stalin und Hitler – Pakt gegen Europa (1973) (Stalin in Hitler. Pakt proti Evropi), Tschechen und Deutsche 1939–1946 (1974).

Slikarka in grafična oblikovalka Stephanie Glax de Stadler

Knjiga umetnostne zgodovinarke Lidije Tavčar, ki je doktorirala na področju sociologije in se je pri svojem delu poleg pedagoškega polja posvečala tudi strokovnemu in znanstvenemu publiciranju, predvsem pa raziskovanju prezrtih, spregledanih in pozabljenih likovnih ustvarjalk, ki so ustvarjale na našem ozemlju, Stephanie Glax de Stadler. Slikarka in grafična oblikovalka prinaša skoraj detektivsko razkrivanje kopren nad delom slikarke in grafične oblikovalke Stephanie Glax de Stadler (1876‒1952).

Med Opatijo in Münchnom

V Rogaški Slatini rojena Stephanie Glax se je pod vplivom vizionarskega očeta, balneologa prof. dr. Juliusa Glaxa (ki je od 1887 do 1914 uspešno vodil zdravilišče in morsko kopališče v Opatiji ter ga s svojo vnemo in znanjem razvil v največje in najpomembnejše zdravilišče in turistično središče v Avstro­-Ogrski monarhiji) po hospitantskem vpisu v slikarski razred prof. Franza von Matscha na dunajski šoli za umetno obrt Kunstgewerbeschule – KGS (eno redkih ustanov, na katero so se od vsega začetka lahko enakopravno vpisovale tudi ženske) in izpopolnjevanju pri profesorju Angelu Janku na Damenakademie v Münchnu v cvetoči multikulturni Opatiji vključevala v različne dogodke in razstavljala na lokalni ravni ter v tujini (v Opatiji, Kopru, na Dunaju, v Brnu, Gradcu, Milanu, Torinu, Firencah, Benetkah in Rimu).

Ustvarjala je v risbi, akvarelu, pastelu, manj v olju.

Odlikovala se je po izvrstnih turističnih plakatih

Bila je portretistka, slikala je vedute, krajine in žanr, predvsem zajet iz življenja višjih meščanskih in aristokratskih slojev. V zrelem obdobju je v njenih delih opaziti premik k upodabljanju krajevnih posebnežev s pridihom humorja. Prav tako je bila uspešna animalistka.

Na področju grafičnega oblikovanja se je odlikovala po izvrstnih turističnih plakatih, oblikovanju naslovnic za revije, preizkušala se je v emajlu, oblikovala diplome, nalepke, razglednice, embalažo in celo ilustrirala didaktične igre za otroke.

V mednarodni prostor pa so jo ponesli predvsem opatijski gosti, ko so s svojega istrskega oddiha v domicilne kraje in mesta prinašali njene priročne, sodobno oblikovane in ilustrirane turistične vodnike ...

Avtorica knjige dr. Lidija Tavčar

Dr. Lidija Tavčar (1953) je za svojo diplomsko nalogo na Oddelku za umetnostno zgodovino prejela Pre­šernovo nagrado za študente, ki jo je usmerila v pedagoško polje: 1985 je bila sprejeta na mesto kustusa pedagoga v Narodni galeriji.

Med letoma 1995 in 2007 je bila vodja Pedagoškega oddelka v isti muzejski ustanovi. Je avtorica didaktičnih razstav, razstavnih katalogov, publikacij, znanstvenih in strokovnih člankov o izobraževanju v umetnostnih muzejih in o muzejski pedagogiki.

Leta 2002 je doktorirala iz sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2003 je postala znanstvena sodelavka Pedagoškega inštituta v Ljubljani, v nekaterih inštitutskih raziskovalnih projektih pa je sodelovala že od leta 1986.

Obširno področje njenega ukvarjanja je raziskovanje prezrtih, spregledanih, pozabljenih likovnih ustvarjalk, ki so ustvarjale na našem ozemlju. Njene publikacije: Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije (2003); elektronska knjiga Homo spectator, digitalna knjižnica Pedagoškega inštituta (2009); študija Odsotnost/prisotnost likovnih ustvarjalk v leksikonih in enciklopedijah (2006); Vzporedni svetovi. Risarke in slikarke prve polovice 19. stoletja na Kranjskem (2014).

Objavlja večinoma v Umetnostni kroniki, Ars & humanitas in Argu. Leta 2016 (ponatis 2017) je na pobudo Kulturnega društva Tabor Podbrezje v sodelovanju z Narodno galerijo napisala knjigo Videla sem svet in življenje. Ob 90. obletnici smrti Ivane Kobilca (1861–1926).

Leto okusov z Valentinom Vodnikom

12 sodobnih menijev po Kuharskih bukvah Valentina Vodnika iz leta 1799. Prehranska dediščina po meri današnjega časa. V knjigi etnologa Janeza Bogataja Leto okusov z V. V. dvanajst odličnih slovenskih kuharskih mojstrov in mojstric na sodoben način interpretira 48 jedi iz prve slovenske kuharske knjige Kuharskih bukev Valentina Vodnika (1799).

Po 220 letih so iz naše prehranske dediščine ustvarili menije po meri današnjega časa za vsakdanja ali praznična kulinarična doživetja. Slovenski razsvetljenec, duhovnik, prevajalec, pesnik in jezikoslovec Valentin Vodnik se je zavedal pomena slovenskega jezika tudi na področju slovenske kulinarične terminologije.

Leta 1799 je izdal Kuharske bukve, prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku, in v njej opozarjal na uporabo zdravih živil, varčno uporabo maščobe in soli, čistočo v kuhinji in tudi na zunanjo podobo jedi.

Vsi ti nasveti so bili odraz takratne problematike na področju prehranjevanja, hkrati pa dokaz, da je bil slovenski jezik na področju kuharske in prehranske terminologije popolnoma enakovreden z nekaterimi drugimi velikimi svetovnimi jeziki.

V kolikšni meri so današnje kuharske mojstre motivirali recepti s konca 18. stoletja

Vodnikove Kuharske bukve so lahko tudi odličen priročnik za današnjo rabo. Seveda ne v smislu nekakšnega kulinaričnega »muzeja«, ampak kot izhodišče za sodobno interpretiranje objavljenih receptov. Iz tega nabora so za vsak mesec v letu sestavili po en meni, ki ga sestavljajo štiri jedi.

Menije so pripravili najboljši slovenski kuharski mojstri in mojstrice. Pokazali so, v kolikšni meri jih motivirajo recepti s konca 18. stoletja. Seveda knjiga ni le prikaz njihovega mojstrstva ali motiv za obisk njihovih vrhunskih gostiln in restavracij, čeprav vabi tudi k temu.

Predvsem nam s konkretnimi primeri menijev in jedi pokaže, kako lahko iz naše prehranske dediščine ustvarimo nekaj, kar bo po meri današnjega časa, naših vsakdanjih ali prazničnih prizadevanj. Prav zato je namenjena širokemu krogu vseh, ki jih ob jedeh in jedilnih obrokih zanimajo tudi njihove zgodbe.

Z njihovim sodobnim načinom priprave, podobo, vonji in okusi tako ustvarjamo vezi z našo prehransko kulturno dediščino, ki jo pogosto zelo slabo poznamo ali jo obremenjujemo s stereotipnimi razlagami. Jedi je fotografiral mojster fotografije Tomo Jeseničnik.

Jedi po Vodnikovih receptih so pripravili:

Luka Košir – Gostišče Grič,
Roberto Gregorčič – Oštarija,
Amel Balagić – Restavracija Grad Otočec,
Leon Pintarič – Gostilna Rajh,
Luka Jezeršek – Dvor Jezeršek,
Tomaž Kavčič – Gostilna pri Lojzetu,
Uroš Štefelin – Vila Podvin,
Jure Tomič – Ošterija Debeluh,
Igor Jagodic – Restavracija Strelec,
Uroš Fakuč – Dam Boutique Hotel & Restaurant,
Anita Potočnik – Gostilna Čubr,
Janez Bratovž – Restavracija JB.