Založba Morfem je izdala bogato ilustrirano knjigo Brigite Tornič Milharčič Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja.

Miroslava Vilharja poznamo kot velikega narodnega buditelja. Znan pa je tudi po številnih pesmih, ki so že zdavnaj ponarodele, kot so: Po Jezeru in Lipa zelenela je. Zdaj smo o tem pomembnem možu dobili zelo bogato ilustrirano knjigo Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja.


Izšla je ob letošnji 200. obletnici rojstva pesnika, skladatelja, dramatika, časnikarja, politika in narodnega buditelja.

Njena avtorica je Brigita Tornič Milharčič, strokovnjakinja in pedagoginja na glasbenem področju, dobitnica več uglednih priznanj na področju glasbenega šolstva.

Predstavitev Vilharjeva življenja in dela

Avtorica je na 260 straneh pregledno, celovito in izčrpno predstavila Vilharjeva življenje in delo in to v kontekstu njegovega časa. Kot je ocenila Polona Škodič, ki je za knjigo napisala predgovor, je avtorica »poglobljeno, strokovno in studiozno, z veliko raziskovalno vnemo, predano in skrbno zbrala gradivo ter ga natančno in pregledno, stran za stranjo, stkala v dragoceno, kronološko in zgodovinsko podkrepljeno zgodbo oziroma večplastno pripoved.


Avtorica knjige Brigita Tornič Milharčič

Na tej poti je v obstoječem gradivu odkrila kar nekaj tako nepravilnosti in netočnosti v navajanju kot tudi napak v zapisih. Vzsled tega je z natančnim preverjanjem na osnovi ugotovitev določene vprašljive podatke in dokumentarno zgodovinske navedbe razjasnila in utemeljila ter jih tako postavila na svoje mesto.

S to knjigo je Miroslav Vilhar dobil svoje zasluženo zgodovinsko mesto, ki ga odslej še trdnejše postavlja na vidno in pomembno raven v širšem slovenskem prostoru.«

Monografija je bila izdana s finančnim prispevkom Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru projekta Obeležitev 200. obletnice rojstva Miroslava Vilharja, ki jo je za sofinanciranje prijavil LAS med Snežnikom in Nanosom, v projektu pa sta organizacijsko in finančno sodelovali tudi občini Pivka in Postojna.

Knjiga se dobi na spletni strani založbe .

Razglas Dragim Primorcem iz leta 1849

Miroslav Vilhar se je rodil 7. septembra 1818, Planina pri Rakeku, umrl pa je 6. avgusta 1871 na gradu Kalec pri Zagorju pri Pivki.

V Postojni je obiskoval nemško glavno šolo, nato je šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Št. Pavlu na Koroškem in v Ljubljani. Po študiju filozofije v Ljubljani naj bi študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, vendar za to ni verodostojnih zapisov.

Po poroki leta 1843 je od očeta prevzel posest in grad Kalec, ki stoji v bližini Zagorja v pivški kotlini. Družil se je z narodno zavednimi izobraženci, objavljal je v Novicah (1845–1864), Slovenski bčeli in Slovenskem glasniku. Dejavneje se je začel ukvarjati s politiko po letu 1848, ko je bil v časniku Slovenija objavljen njegov razglas Dragim Primorcem (leta 1849), kjer je kritično spregovoril o odnosu Italijanov do Slovencev.

Vilhar z družino

Organizator tabora na Kalcu

Leta 1848 je v Senožečah ustanovil narodno stražo. V letu 1861 je bil izvoljen za poslanca kranjskega deželnega zbora in se z družino preselil v Ljubljano. Izdajal je svoj politični časnik Naprej (1863), k urednikovanju in vodenju časnika je povabil Frana Levstika. Levstik je imel na Vilharja velik vpliv, bil je tudi domači učitelj njegovih otrok.
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (spisal M. P.), objavljenega v Napreju, je moral časnik prenehati izhajati, Vilhar je izgubil poslanski mandat in bil šest tednov zaprt v zaporu na Žabjaku v Ljubljani.

Leta 1864 se je z družino vrnil na grad Kalec, kjer je bil še naprej politično dejaven. Imel je pomembno narodno prebudno vlogo. 9. maja 1869 je na Kalcu organiziral tabor Pivški tabor na Kalcu blizu Zagorja, poleg Šempetra na Krasu, na katerem se je zavzemal za zedinjeno Slovenijo in za javno rabo slovenskega jezika.

Grad Kalec nekoč

Umrl je na gradu Kalec, pokopan pa je v Knežaku. Že leta 1906 so mu na osrednjem trgu v Postojni slovesno postavili spomenik, ki pa so ga italijanski fašisti povsem uničili, ponovno so ga postavili šele leta 1995. Po njem je poimenovana ena od osnovnih šol v Postojni.

Avtor številnih pesmi

Miroslav Vilhar je bil pesnik, pisatelj in skladatelj. Z glasbo se je ukvarjal kot samouk in prve skladbe je skomponiral že leta 1842. Njegov glasbeni opus obsega 27 samospevov, 12 zborovskih in vsaj 22 klavirskih skladb.


Grad Kalec danes

Samospeve in zborovske skladbe je objavil v sedmih zvezkih imenovanih Pesmi Miroslava Vilharja med leti 1852 in 1862. Številne njegove pesmi iz omenjenih zbirk so ponarodele: Po jezeru bliz' Triglava, Na goro, na goro, na strme vrhe, Rožic ne bom trgala (Planinarica), Lipa zelenela je, Pijmo ga, pijmo, dokler živimo (Napitnica).

Izvirno spevoigro Jamska Ivanka, ki obravnava snov iz križarskih vojn v 12. stoletju na Notranjskem, je izdal leta 1850, prvič pa jo je deloma uprizorila Filharmonična družba v Ljubljani leta 1851, v celoti pa Dramatično društvo leta 1871.

Pesnik in dramatik

Pesniti je začel v nemščini, pesmi je objavljal v Ilirskem listu. Svojo prvo slovensko pesem Predčutki je leta 1845 objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Poleg lirskih je pisal tudi pripovedne pesmi, najbolj znana je Ljudmila (Taborska) oz. Vrh skaline silovite.

V njegovem pesniškem ustvarjanju je mogoče opaziti vpliv V. Vodnika in F. Levstika. Še posebno močan Levstikov vpliv se kaže v njegovi prvi pesniški zbirki Pesmi Miroslava Vilharja, ki obsega 63 pesmi. V spomin na čas, ko je bil zaprt, je leta 1865 v Zagrebu izdal zbirko zbadljivih verzov Žabjanke.


Prvotni Vilharjev spomenik v Postojni, ki so ga uničili Italijani.

V času, ko je bil poslanec, je pisal tudi epigrame, ki pa jih je objavil Levec šele po njegovi smrti (Soča, 1880). Ustvarjal je tipične čitalniške igre, ki jih je izdal pod naslovom Vilharjeve igre, I.–VI. (1865/66). Izvajali so jih v čitalnicah, vendar vse niso izvirne (Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké). Njegova izvirna dramska dela so Detelja, Župan, Poštena deklica in rokopisna Danila, Kdor prej pride, prej melje, Korčovski, Na kmetih. Komediji Strijček in Pomota verjetno nista bili natisnjeni, čeprav so ju pogosto izvajali. Svojo prvo igro Slep ni lep pa je objavil v Slogi, koledarju za leto 1863.

Spomin na pomembnega narodnega buditelja

Vilharjev spomenik je od tedaj pomenil biser postojnskega trga. Že ob avgustovski slavnosti so zapisali: »Spomenik s primerno urejeno okolico je nov kras in dika Postojne.«


Razglednica Planine, rojstnega kraja Miroslava Vilharja.

Še bolj pa so to poudarjali po letu 1909, ko je bila notranjska prestolnica (do takrat le trg) povzdignjena v mesto. Bil je ovekovečen na številnih fotografijah in razglednicah.

Po italijanski zasedbi Primorske, ki je sledila prvi svetovni vojni, pa so se nad njim začeli zgrinjati temni oblaki. 18. aprila 1926 so fašistični podivjanci spomenik onečastili s črno barvo, na glavo so mu poveznili fašistično čepico, okoli vratu so zadrgnili zanko in vlekli na razne konce, da bi ga zvrnili na tla.

To jim tedaj ni uspelo, pač pa ga je 9. avgusta 1927 oblast odstranila z glavnega trga in ga »odložila« blizu mestne cerkve.

Ogorčeni nad tem dejanjem so prebivalci Vilharjeve rojstne Planine na sveti večer leta 1927 sestavili posebno spomenico in pozvali ljudi k nabiranju prispevkov za nov Vilharjev spomenik. Stal naj bi kar v tem obmejnem kraju, ki je k sreči pripadel takratni Kraljevini SHS. Tudi ta zamisel je morala na uresničitev čakati kar nekaj let.

Vendar so Planinci svojo obljubo tudi izpolnili in lepo obeležje mojstra Janeza Sajovica predali javnosti 9. avgusta 1931, torej tri dni pred petindvajseto obletnico odkritja Vilharjevega spomenika v Postojni.

Časi uničevanja in časi slave

Opuščeni Vilharjev spomenik v Postojni so Italijani dokončno uničili 5. oktobra 1941. Kip so odpeljali v notranjost države, njegov kamniti podstavek pa porabili za tlakovanje tamkajšnje tržaške ceste.

Odstranitev je ob okupaciji Slovenije med drugo svetovno vojno doživel tudi kip v Planini, ki pa je bil po letu 1945 postavljen na novo. Leta 1969 so v Knežaku uredili spomenik trem rodoljubom – Tomšiču, Valenčiču in Vilharju.

Po demokratizaciji Slovenije je prišel tudi čas, da je Notranjska znova opozorila na svojega starega narodnega buditelja Miroslava Vilharja. V nedeljo, 21. maja 1995, so na istem mestu kot leta 1906 odkrili nov Vilharjev spomenik Stojana Batiča, na katerega so zapisali iste besede, kot jih je imel vklesane njegov predhodnik: »Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo.«

Vilharju je posvečenih tudi nekaj cest in ustanov, celo v Ljubljani. Že leta 1914 pa je dobil svojo planinsko postojanko v pogorju Snežnika.