Župnija sv. Egidija v Zrečah je izdala knjigo Na Brinjevi gori zvon zvoni. Ob 250-letnici znane Marijine božjepotne poti nad Zrečami jo je napisal Martin Mrzdovnik.

Podružnična in romarska cerkev Matere Božje je v vencu treh cerkva na 3,5 km dolgem grebenu Brinjeve gore, Golike in Brezja sicer najmlajša, a je od vseh treh najbolj poznana, saj so jo nekoč imenovali kar Male Višarje. Cerkev velja za najpomembnejšo božjo pot v zgornji Dravinjski dolini, nad Zrečami in ob vznožju zreškega Pohorja.

Izročilo o začetku Marijine cerkve

Kot je v knjigi Duša, le pojdi z mano napisal Franci Petrič, domačini pravijo, če trikrat poromaš sem, je toliko, kot če bi enkrat šel na Višarje. Tej gori tudi rečejo »male Višarje«. Seveda ne le zaradi težke dostopnosti, ampak predvsem zaradi sorodne legende o nastanku božje poti. Izročilo namreč pravi, da so pastirji na tem kraju našli Marijin kip v brinju.

Ko so se ljudje pogovarjali, kakšno svetišče naj zgradijo, se je vnel prepir. Eni so bili za cerkev, drugi so menili, da je dovolj kapela, tretji, da bi kip postavili kar v bližnjo cerkev sv. Neže. Nastala je prava zmešnjava. Nenadoma se je med prepirljivci pojavil skrivnosten mož z grabljami v rokah. Ta jim je dejal: Nikar se ne prepirajte. Zidajte raje cerkev Mariji v čast, da bo pomočnica vam in vsem, ki se bodo zatekali pod njeno varstvo. V potrditev teh svojih besed je mož stopil k skali, udaril z ročajem grabelj po njej in ta se je vanjo globoko zasadil.

Freske škofjeloškega slikarja Matija Bradaška iz leta 1911

Franci Petrič: Ko se danes po ozki poti povzpnemo mimo cerkve sv. Neže in treh mogočnih kapel do vrha Brinjeve gore, občudujemo prikupno obnovljeno cerkev. Kot pravijo podatki, je bila zgrajena leta 1769 na kraju, kjer naj bi pred tem stala kapela. Zaradi številnih romarjev pa so jo morali leta 1830 še enkrat povečati. Njena notranjost je sicer preprosta v opremi, a zelo domača zaradi fresk, ki jih je napravil škofjeloški slikar Matija Bradaška leta 1911.


Romarska cerkev Matere Božje na Brinjevi gori je zdaj obnovljena.

Na Višarje nas zopet spomni Marijin kip v glavnem oltarju. Našo pozornost in radovednost pri oltarju zbudijo majhni kipci domače živine in človeških udov. Kadar gredo romarji okrog oltarja s prošnjo za zdravje ali pomoč, jemljejo te kipce s seboj ter jih polagajo na koncu na Marijin oltar. Ko kipec vzamejo, prispevajo svoj dar za cerkev. Tako darovanje je ponekod pri nas v navadi ob sv. Štefanu, Martinu in drugih priprošnjikih.

Na Brinjevi gori zvon zvoni, hite k Mariji romarji

Brinjeva gora ima starejšo zgodovino kakor cerkev, ki na njej stoji. Že v železni dobi in v času Rimljanov je bila tukaj velika utrjena naselbina, ki se je raztezala vse do sedanje cerkve sv. Neže. Blizu je tudi žička kartuzija. Tamkajšnji menihi so imeli v Zrečah svoja posestva. Verjetno so tudi oni zaslužni za božjepotno cerkev na Brinjevi gori, saj so bili vneti Marijini častilci.


Cerkev je bogato opremljena. Glavni oltar. Foto: Ivo Žajdela

Največji romarski shod je na binkoštno nedeljo in ponedeljek. Posebno doživeto pa je na tretjo nedeljo v juliju, ko se pridejo zahvalit Mariji za varstvo interniranci iz Dachaua, Ravensbrücka, Auschwitza in pregnanci iz časa okupacije. Med znanimi romarji, ki so radi prihajali sem, pa omenimo do nedavnega pozabljenega Jurija Vodovnika, ki tudi nas vabi sem takole: Na Brinjevi gori zvon zvoni, hite k Mariji romarji, le pojte romarji lepo, častite Mater kronano!

Skoraj nihče več ne gre peš, cesta vodi prav do cerkve

Božjepotna Marijina cerkev na Brinjevi gori je torej stara 250 let. Ob tej obletnici je upnija sv. Egidija v Zrečah izdala knjigo Na Brinjevi gori zvon zvoni. Gradivo zanjo je zbral in knjigo uredil zreški kulturni delavec Martin Mrzdovnik, ki je zapisal:

»Današnja romanja na Brinjevo goro so seveda nekaj povsem druge­ga. Skoraj nihče več ne gre peš, cesta vodi prav do cerkve in dovolj je tudi parkirnih prostorov. No, nekateri pa le gredo vsaj nekaj časa peš, saj je v vznožju gore tudi prostor za avtomobile. Značilnost teh romanj je predvsem ta, da je to dogodek za nekaj ur, saj za kaj več ni časa. Izginile so tudi stojnice, ni teh »kramarjev«, in če se že kaj deli, to pripravijo verniki sami. Ali je to zdaj siromašenje romanja ali ne, so mnenja različna. Iz narodopisnega pogleda je morda res škoda, da ni tega zunanjega dogajanja, ki pa je mogoče koga tudi potegnil vase. Je pa res, da je sedaj več časa za romarsko mašo in manj je teh zunanjih vplivov na romarje, zato se ti lahko posvetijo molitvi, zbranosti, premišljevanju. To pa je končno tudi namen romanj vseh časov in prav je, da vsak romar doživi to srečanje z Bogom na romanju in da domov odhaja prerojen in odločen začeti novo življenje.«

Marijin kip na oltarju. Foto: Ivo Žajdela

S časom se spreminja tudi oblika romanj

Martin Mrzdovnik je izpostavil, da je romarska cerkev Matere Božje na Brinjevi gori posebna še po darit­venih predmetih, ki so jih romarji nosili okoli oltarja. V niši levo pred oltarjem so romarji lahko že prej videli doma narejene podobe domačih živali, kot so krave, prašički – in verjetno je teh bilo še več. Ljudje, ki so prosili za zdravje teh živali, so to podobo vzeli in jo nesli okoli oltarja in jo potem vrnili. So pa romarji tudi prosili za svoje zdravje in zdravje drugih ljudi, zato so se tam našle podobe roke, noge ... Tudi te so nosili okoli oltarja in v ta namen tudi kaj darovali.

In kar še najbolj kaže na zaupanje v prosilno molitev, je bila hoja po kolenih od Podgraškega križa do cerkve. Tudi danes se nekateri še spomnijo tega, danes se romarji bolj ogrevajo za tišino na tem zadnjem delu poti, kar potem omogoča res zbrano sodelovane pri sami maši in molitvah. Res je, da se s časom spreminja tudi oblika romanj, a kljub vsemu romanja še ostajajo in kaže, da se bo število romarjev še povečevalo, zato poglejmo malo v zgodovino romanj in marsikaj zanimivega bomo spoznali.«


Cerkev je poslikal škofjeloški slikar Matija Bradaška. Foto: Ivo Žajdela

Obširna predstavitev božjepotne poti

Martin Mrzdovnik je v knjigi opisal vse, kar je potrebno za podroben prikaz, od začetkov, izročila, gradnje, bogate opreme cerkve (oltarji, orgle, zvonovi, poslikava), daritvenih predmetov, liturgičnih knjig, božjepotnih spominkov, znanih romarjev, tradicionalnih maš, praznovanj obletnic, narodnobuditeljskih shodov, zapisov o uslišanjih, župnijskih romanj, spominov romarjev, duhovnih poklicev, krašenja cerkve, ključarjev do knjige zahval. Predstavil je tudi okolico: križe in kapele ter pomožne objekte.

Zahvala zreškega župnika Petra Leskovarja

V uvodu v knjigi je zreški župnik Peter Leskovar zapisal, da je nedaleč stran tekla zibelka njegovega otroštva in se je na poti v šolo (k maši ...) velikokrat oziral na Brinjevo goro.

»Bog povrni vsem, ki so leta 1769 slišali angelov pozdrav in Marijin odgovor, zgradili kapelo in romarsko svetišče. Hvala vsem, ki so skozi (bolj ali manj naklon­jen) čas, skozi četrt tisočletja ohranjali vero in svetišče. Hvala vsem, ki ste ob ju­bileju zavihali rokave in pod strokovnim vodstvom ZVKD (enota Celje) obnovili to svetišče. Bog povrni vsem dobrotnikom, ključarjem in vsem, ki v molitvi sodelu­jete z Marijo in kličete čudoviti blagoslov z Gore milosti. Hvala Občini Zreče, g. županu, sodelavcem in društvom. Hvala g. Martinu Mrzdovniku za izjemen trud pri zbiranju pričevanj, zgodovinskih podatkov in mnogoterih srečanj, ki so se porajala na Gori in so sedaj zbrana v jubilejni knjigi.«