Založba ZRC je izdala knjige o Mariji Tereziji, zadnjih Valvasorjevih potomcih, Triglavu in arheologiji Mosta na Soči.

Marija Terezija

Zgodovinski inštitut Milka Kosa je izdal knjigo Marija Terezija. Med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom (528 strani).

Knjiga o Mariji Tereziji se pridružuje številnim obeležitvam 300. obletnice rojstva cesarice Marije Terezije, ki so potekale v letu 2017. Vladarica je bila v preteklosti pogosto objekt znanstvenega raziskovanja, a večinoma v tujem zgodovinopisju. Slovensko zgodovinopisje se je do sedaj z njenim življenjem in vladanjem ukvarjalo sorazmerno malo. Pričujoča monografija tako prinaša številne nove ugotovitve in nove poglede na Marijo Terezijo in njeno dobo. Pri monografiji je sodelovalo več kot dvajset priznanih raziskovalcev, večinoma iz Slovenije, nekaj pa tudi iz tujine. Izhodišče prispevkov je slovenski prostor in vplivi cesaričnih reform nanj. Te reforme so bile korenite, temeljite in dolgoročne, kar pomeni, da njihove učinke čutimo še danes, čeprav se tega morda ne zavedamo. Druga rdeča nit monografije pa je ohranjanje spomina na Marijo Terezijo na Slovenskem kot tudi v njenih nekdanjih deželah, ki so danes samostojne države (Avstrija, Madžarska, Hrvaška in Češka). Monografija je napisana pretežno v slovenskem jeziku, medtem ko so prispevki tujih avtorjev v tujem jeziku (nemško, angleško, italijansko in hrvaško) z daljšim slovenskim povzetkom.

Avtorji in prispevki

Peter Vodopivec: Marija Terezija, terezijanske reforme in slovensko zgodovinopisje;

Miha Preinfalk: Marija Terezija pod genealoškim drobnogledom;

Vanja Kočevar: Dedna poklonitev Avstrije nad Anižo kraljici Mariji Tereziji leta 1743 v Linzu: prispevek k umestitvam Marije Terezije kot vladarice;

Boris Golec: Terezijanske reforme: gibalo sprememb občutka pripadnosti in povezanosti ter identitet v slovenskem prostoru;

Matjaž Ambrožič: Posledice terezijanskih reform in ukrepov v Cerkvi na Slovenskem;

Lilijana Žnidaršič Golec: Politika Marije Terezije do akatoličanov na ozemlju notranjeavstrijskih dežel;

Ana Lavrič: Marija Terezija kot Mati Božja;

Damjan Prelovšek: Arhitektura v času uradništva;

Marko Motnik: Marija Terezija in glasba;

Vincenc Rajšp: Slovenščina na poti do priznanja kot uradni jezik od Marije Terezije do leta 1849;

Dragica Čeč: Reforme na področju reševanja socialnih vprašanj v 18. stoletju;

Katarina Keber: Zdravstvene reforme Marije Terezije in Gerarda van Swietna;

Marija Wakounig: Marija Terezija, statističarka Evrope?;

Andrej Studen: Oštevilčenje hiš ob vojaški konskripciji 1770/71 kot tehnologija dodeljevanja naslovov in sredstvo socialnega discipliniranj;

Rok Stergar: Uvedba vojaške obveznosti in druge terezijanske vojaške reforme;

Hrvoje Petrić: Prilog poznavanju djelovanja Marije Terezije u hrvatskoj historiografiji na temelju odabranih primjera povijesnih monografija.

Objavljenih je še šest prispevkov neslovenskih zgodovinarjev v angleščini in nemščini.

Zadnji Valvasorjevi potomci na Slovenskem

Inštitut za kulturno zgodovino je izdal knjigo zgodovinarja dr. Borisa Golca Zadnji Valvasorjevi potomci na Slovenskem. Med domoznanstvom, nostalgijo, politiko, umetnostjo in evtanazijo.

V trinajstih generacijah potomcev znamenitega polihistorja Janeza V. Valvasorja (1641–1693) najdemo celo vrsto zanimivih ljudi, od znanstvenikov, umetnikov in politikov vse do mučenca Katoliške cerkve in italijanske teroristke. V knjigi Zadnji Valvasorjevi potomci na Slovenskem je skupaj z njihovimi družinami zgodovinar dr. Boris Golec predstavil tistih pet, ki so bili na Slovenskem vsak po nečem zadnji.

Najstarejši, Franc vitez Gadolla (1797–1866), je zapustil občudovanja vreden, skoraj povsem neuporabljen rokopisni domoznanski opus. Častnika Antona Aleksa barona Dienersperga (1820–1889) so pozabi iztrgali njegovi nedokončani spomini. Janez Nepomuk vitez Resingen (1812–1885) je bil prepoznavna javna osebnost na slovenskem Štajerskem. Skladatelj Rudolf von Weis-Ostborn (1876–1962) iz Gradca, ki je v začetku 20. stoletja deloval v Ljubljani, je danes eden najbolj znanih Valvasorjevih potomcev.

Najbolj tragična osebnost je bil mariborski Nemec Karl Mayer (1890–1941), ki je kot psihični bolnik postal žrtev nacistične evtanazije in bil zadnji na Slovenskem živeči Valvasorjev potomec sploh.

Slovenija VIII

Založba ZRC je v soizdajateljem Ljubljanskim geografskim društvom izdala še osmo publikacijo s preprostim naslovom Slovenija VIII.

Avtorji prispevkov so geografi: Vladimir Drozg, Mateja Ferk, Nela Halilovič, Janez Levstik, Lučka Lorber, Marjan Luževič, Renata Mavri, Srečko Pavličič, Andrej Šmuc, Jernej Trpin, Matija Zorn, Igor Žiberna, Grega Žorž.

V vodniku je predstavljenih osem ekskurzij Ljubljanskega geografskega društva, izvedenih med junijem 2015 in majem 2018, dodana je še ekskurzija iz septembra 2014, izvedena v okviru posveta ob 90-letnici prvega zavarovanja Doline Triglavskih jezer.

Čeprav je ekskurzijam težko določiti vsebinsko rdečo nit, lahko z malce bolj ohlapnim pogledom izkristaliziramo štiri vodilne tematike: urbano geografijo s predstavitvijo Maribora, Velenja in Sevnice, regionalno geografijo s predstavitvijo Prlekije, Baške grape, Čepovanskega dola in Trebuše ter vojaško geografijo z obravnavo italijanske obrambne črte na območju Podbrda in podzemnih varovalnih objektov v Gotenici na Kočevskem. Izpostavimo lahko še geografijo zavarovanih območij, v okviru katere kar dva prispevka obravnavata Triglavski narodni park. Za članke je značilna slogovna raznolikost, od klasičnega geografskega pristopa do šegavega prispevka z literarnimi prvinami.

Železnodobno naselje Most na Soči

Inštitut za arheologijo je izdal zajetno strokovno knjigo Železnodobno naselje Most na Soči. Razprave.

Avtorji prispevkov so: László Bartosiewicz, Janez Dular, Lucija Grahek, Katarina Grömer, Aleksander Horvat, Klara Kostajnšek, Adrijan Košir, Boštjan Laharnar, Jakob Lamut, Sila Motella de Carlo, Gojka Pajagič Bregar, Drago Svoljšak, Žiga Šmit, Sneža Tecco Hvala, Tjaša Tolar in Borut Toškan.

Druga knjiga o železnodobnem naselju Most na Soči prinaša razprave, v katerih so z različnih vidikov obravnavane arheološke ostaline in najdbe, ki so bile predstavljene v prvi knjigi. Knjigo sestavljajo trije sklopi razprav.

Uvodna študija povzema ugotovitve posameznih razprav in jih vključuje v širši kulturnozgodovinski kontekst. Na ta način dobiva arheologija Mosta na Soči celovitejšo podobo, ki potrjuje njegovo mesto med najpomembnejšimi središči jugovzhodnoalpske halštatske kulture.

Prvi sklop razprav je posvečen kronologiji naselja in stavbarstvu ter drobnemu gradivu. Med kovinskimi najdbami prevladuje nakit, ter orodja in druge pripomočke, ki so jih prebivalci naselja uporabljali pri vsakdanjih opravilih.

Obsežna je predstavitev lončenine. Analizirana je sestava lončarskih glin, narejena tipologija form in ugotovljeni so časovni razponi posameznih oblik.

V drugem sklopu so predstavljeni rezultati analize surovin, ki so jih prebivalci Mosta na Soči uporabljali za izdelavo predmetov. Najprej glinenih pustil, nato še brona, železa in kamna. Poleg sestave predmetov so podana možna izvorna območja surovin.

Tretji sklop zajema razprave o organskih ostankih. Najprej o lesu, ki so ga prvotni prebivalci Mosta na Soči uporabili za gradnjo svojih hiš. Predstavljene so tudi kulturne rastline, predvsem žita, ki so jih gojili, ter sadeži, ki so jih nabirali oziroma uvažali iz južnih krajev.

V posebni študiji so obravnavani skromni ostanki tekstila. Sklop zaključuje obsežna razprava o kosteh živali, ki so jih v železni dobi redili v tem delu Posočja.

Pokrajina v visoki ločljivosti

Geografski inštitut Antona Melika je izdal knjigo Pokrajina v visoki ločljivosti, ki je že 14. v zbirki GIS v Sloveniji. Tudi namen te knjige je predstaviti najrazličnejša spoznanja raziskovalcev v svetu geografskih informacijskih sistemov na območju Slovenije v zadnjih letih.

Zmogljiva geoinformacijska orodja in natančni digitalni podatki omogočajo raziskave raznih procesov in pojavov z veliko natančnostjo. Zato lahko upravičeno trdimo, da pokrajino in njene sestavne elemente raziskujemo v visoki ločljivosti.

V knjigi so nazorno prikazani rezultati projektov in izsledki raziskav s področij, kot so: seizmologija, geomorfologija, naravne nesreče, varovanje okolja, geografija, geodezija, arheologija, promet, kmetijstvo, daljinsko zaznavanje in druga.

Bralci bodo v knjigi našli nekatere novosti v uporabnosti geografskih informacijskih sistemov, hkrati pa se bodo lahko seznanili tudi z zanimivi rezultati raziskovalnega dela na številnih področjih.

Triglav 240

Geografski inštitut Antona Melika je izdal knjigo Triglav 240.

Avtorji prispevkov so: Anita Anželak, Herman Berčič, Janez Bizjak, Ljudmila Bokal, Kristjan Breznik, Alojz Budkovič, Stojan Burnik, Tadej Debevec, Janez Duhovnik, Matej Gabrovec, Primož Gašperič, Kristina Glojek, Dejan Grigillo, Miran Hladnik, Mauro Hrvatin, Blaž Jereb, Anže Krek, Irena Lačen Benedičič, Matej Lipar, France Malešič, Miha Marolt, Saša Mesec, Jože Mihelič, Peter Mikša, Janez Mlinar, Marija Mojca Peternel, Irena Mrak, Nataša Mrak, Majda Odar, Marija Ogrin, Matej Ogrin, Miha Pavšek, Dušan Petrovič, Nejc Pozvek, Peter Skoberne, Marko Slapnik, Dušan Škodič, Mitja Šorn, Jure Tičar, Tilen Urbančič, Maja Vehar, Mitja Velikonja, Manca Volk Bahun, Matija Zorn, Anita Zupanc in Alenka Župančič.

Knjiga je posvečena 240. obletnici prvega dokumentiranega vzpona na Triglav. Prinaša prek trideset poglavij, ki osvetljujejo nova spoznanja raziskovalcev in poznavalcev Triglava kot gore, mita in simbola. Triglav in Triglavsko pogorje sta predstavljena z geografskega, zgodovinskega, etnološkega, pa tudi športnega in gorniškega vidika.