V knjigi Izviri vedrine piše psihologinja in terapevtka Silva Matos o sebi, o ljudeh, ki jih ima rada, o ustvarjalnosti človeka, ki išče, njegovi tenkočutnosti in spoštovanju, o njegovem hrepenenju po tem, kar je, o odnosih, lepoti in grenkobi življenja, razvoju duha, in nenazadnje o ljubezni, ki premaga vse in pomirja dušo.

»Srečujem ljudi, ki željno čakajo, da bi imeli ob sebi razumevajočega, sočutnega človeka. Da bi skupaj z drugim potovali skozi skrivnostno pokrajino življenja. Ta pot je prava pustolovščina duha, saj ob spoznavanju drugega prihajam tudi do bližje in globlje resnice o samem sebi.«

Besedila Silve Matos želijo biti najprej odmevi lepih stvari, ki jo obdajajo. Razkriti nam želijo, kako osebe in reči vstopajo v njeno srce. Zato išče izraze in tudi barvitost slovenskega jezika, da bi ustrezno povedala, zakaj je kljub vsem preizkušnjam življenja njeno srce ostalo radostno. Od tod tudi pomenljivi naslov njene izpovedne zbirke: Izviri vedrine.

Tako se ji kakor vodilna melodija v glasbeni kompoziciji pogosto pojavlja misel, kaj vse jo razveseljuje, kaj je pravzaprav njena tiha sreča, od kod je prišla njena blaženost. In seveda je tukaj zagata: bo vse to znala ubesediti, bo izvirom svoje sreče uspela narediti poklon, si bo upala zapeti svoj Magnificat: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen«?

Lahko bi rekli, da gospa Silva Matos nosi v sebi neko metafizično ponižnost, se pravi, da ve, da najlepše in najvišje ne more priti iz nje same. Zato v življenju išče osebe, preko katerih bi se ji razodelo to, kar je za človeka onkrajno. Že na začetku bo priznala, da se ji je pogosto pripetilo marsikaj brez njene odločitve, nekdo jo je pač »potisnil v vodo«. A ob tem je ne pograbi zmedenost duha, ampak ob drugem človeku zasluti klic po sočutju in prav sočutje je njena življenjska pot, ki ji ostaja zvesta ob vzponih in padcih, radostnih doživetjih in trpkih dogodkih. Gre za »pustolovščino duha«, kot pravi naslov drugega poglavja.

Iz spremne besede p. Edija Kovača